Lara Jeranko Marconi je akademska slikarka, rojena 1984 v Kopru. Študij slikarstva je končala na beneški likovni akademiji  (Accademia di Belle Arti di Venezia) leta 2008. Redno se predstavlja v okviru samostojnih in skupinskih razstav v Sloveniji, Italiji in drugje. Prepoznavna je po tehnično izjemnih delih v tehniki izrezanke (paper cutting) ter večplastni in motivno bogati ikonografiji, ki prepleta rastlinske in živalske motive v čaroben spoj realnosti, fantastike in absurda. V prejšnjih delih se je posvečala predvsem izrezanki v papirju, v novejšem obdobju pa je vključila tudi druge materiale in predmete iz vsakdanjega življenja ter risbo.

Razstava Predani, narcise vsebuje dela iz ciklusa Školjke (Shells, 2024) in risbe iz serije Narcisi (2026). 
Školjke je serija manjših, skoraj miniaturnih postavitev, narejenih iz glinenih figuric živali, naravnih školjk in izrezank iz aluminija. Različni materiali so nosilci različnih ravni pripovedi. S školjkami prebodena in razrezana telesa jelenjadi so podobe brezupnega (notranjega) boja posameznika, medtem ko preproga cvetja in drugega rastlinja iz srebrnega aluminija odraža preplet osebnih čustev, hrepenenj ter družbenih in moralnih imperativov, ki usmerjajo naše bivanje.

Narcis se v umetnosti Lare Jeranko Marconi nanaša na italijansko besedo narciso, kar pomeni tako vase zaverovanega posameznika – narcisa kot tudi spomladansko cvetlico – narciso. V tej seriji smo priče skupini antropomorfiziranih živali, volkov, ki se v tropu predajajo nekakšnim ritualom. Le drobni detajli, kot so kaplje krvi ali mrtva ptica, motijo mirno in slovesno občutenje na podobah. Krvavo rdeča obroba je dejanski, pa tudi vsebinski okvir celote, saj kot simbolna ponazoritev resničnega dogajanja na sliki nosi ključni del sporočila. 
Umetnica v svojih delih združuje domišljijski svet z arhetipskimi podobami, nagonsko z racionalnim, brutalno z estetskim, individualne bitke s trudom skupnosti. Predani v naslovu razstave se nanaša na slehernika, ki se vsakodnevno zavestno in nezavedno predaja tako lastnim hrepenenjem kot njihovemu usklajevanju s pričakovanji družbe. 
 

Ana Sluga je sodobna slovenska slikarka in vizualna umetnica, rojena leta 1981 v Ljubljani. Diplomirala je iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, magistrski študij pa nadaljevala tudi v Talinu v Estoniji. V svojih delih pogosto raziskuje predmete iz vsakdanjega življenja, spomin, identiteto in odnos človeka do sodobne tehnologije. Njene slike zaznamujejo natančnost, subtilne barve in premišljena simbolika.

Izbrana serija slik Pasivni torzo (2021–2025) raziskuje sodobno človeško prisotnost skozi podobe brezimnih postav, ujetih v trenutke vsakdanjega mirovanja, opazovanja in tihega delovanja. Na slikah se pojavljajo anonimne človeške podobe brez jasne identitete ali individualne pripovedi. Njihova drža je zadržana, pogosto odsotna; delujejo kot opazovalci lastnega okolja ali kot telesa, ujeta v rutinske geste in neizrečena razmerja. Prav v tej navidezni nedejavnosti se razpira osrednja napetost cikla – vprašanje sodobne pasivnosti, čustvene odmaknjenosti in tihe odtujenosti.

Ana Sluga skozi reducirano figuraliko in subtilno atmosfero ustvarja prizore, ki delujejo skoraj filmsko: kot izseki iz nečesa večjega, a nikoli povsem pojasnjenega. Podobe ne nastopajo kot portreti posameznikov, temveč kot univerzalni nosilci stanj – utrujenosti, čakanja, opazovanja, obupa ali zgolj obstoja v času.

Serija Pasivni torzo ne ponuja enopomenskih odgovorov, temveč gledalca vabi v prostor tihega premisleka o sodobnem človeku, njegovi vlogi opazovalca ter njegovi vse bolj krhki prisotnosti v svetu nenehne aktivnosti in informacijskega šuma.

Kompozicija na steni je nekaj posebnega v formalnem in konceptualnem smislu. Avtor posamezne kose imenuje »okvirji«, kot bi želel objektom odreči likovno in simbolno vrednost, čeprav z estetizacijo in zgodbo, ki stoji za uokvirjenimi fragmenti, izpostavlja ravno likovnost in simbolnost.

V okvirjih so ruševine, pravzaprav okruški infrastrukture, ki je nosila in posredovala informacije, podatke, bila je materialna podlaga za uprizarjanje umetniških del v vseprisotnem mediju interneta. Te umetnine je avtor leta 2011 ritualno izbrisal s strežnika in ta performans poimenoval Expunction. Čaščenje ruševin je pomemben del evropske kulture in umetnosti od renesanse naprej ter je v 19. stoletju z romanticizmom začrtalo smer duhovnosti, ki se oddaljuje od Boga, vendar vzdržuje koncept neskončnosti in nedojemljivega. Umetnin, ki so nekoč živele v teh strojih, ni več, vsaj ne v njihovih izvirnih oblikah. Mogoče jih lahko kdo rekonstruira v muzejskem, restavratorskem smislu ali reinterpretira, kot glasbeniki izvajajo Bachove kompozicije na instrumentih, ki v 18. stoletju še niso obstajali. Mogoče.

Kompozicija na steni je sestavljena iz 18 (izvorno jih je bilo 20) skrbno urejenih in uokvirjenih fragmentov računalniške opreme in enega pogojno antropomorfnega robota. Robot je s svojo frontalno prisotnostjo naravnost totemski, nekakšen idol. Okvirji pa, viseči brez očitnega pravila, kljubujejo zakonu težnosti, lebdijo v svojem oblaku, zvezdni meglici, so tista neskončnost, nedoločenost, ki osmišlja statično figuro.

Štromajer je skoraj vse okvirje razdelil med prijatelje in znance, ki jim zaupa, da jih bodo čuvali s čuječnostjo in pozornostjo, ter tako ustvaril svojevrstno skrbniško mrežo. Ti posamezni okvirji v zasebnih zbirkah najverjetneje visijo na stenah pravokotno kot tradicionalne slike, kar jih naredi ikone, ki v sebi kot fragment holograma simbolno nosijo celoto, iz katere izvirajo.
 

Med 23. in 25. aprilom bo razstava zaprta.

Dragana Sapanjoš je vizualna umetnica, ki v svoji praksi prepleta osebno izkušnjo in družbeno kritiko. Zanima jo telo – ne kot idealizirana forma, temveč kot prostor pritiska, projekcije in nadzora. Na tej razstavi deluje med materialnim in digitalnim, med krhkostjo stekla in hladno estetiko tiska, pri čemer razkriva, kako sodobne mitologije oblikujejo našo predstavo o identiteti, starosti in moči.

Z delom Aging is rude (2013, pihano steklo, 140 × 100 cm) umetnica odpira vprašanje staranja v času, ki starosti ni več pripravljen priznati mesta. Če je bila nekoč starost sinonim za modrost in avtoriteto, je danes postala skoraj nevljudna – nekaj, kar je treba zakriti, zgladiti, izbrisati. Napis v pihanem steklu ni agresiven, temveč tih in krhek; njegova berljivost se spreminja z oddaljenostjo pogleda, kakor se spreminja tudi vidnost starejšega telesa v javnem prostoru. Steklo, obenem prosojno in lomljivo, poudarja minljivost, a tudi napor, da bi jo prikrili.

Delo Become another man again (2023, tisk) nas prestavi v digitalno sfero simulacije. Figura Čarovnika lebdi v novi dimenziji kot upravljavec sveta, v katerem mali ljudje postajajo avatarji. Piramida, povzeta iz igre The Sims, nad glavo označuje stanje doseženosti – svobodo, ki je v resnici pogojena z algoritmom igre. Ob strani se pojavi lik, sposojen iz Boschevega imaginarija, skoraj pop figura, ki skuša nekaj prišepniti, ampak ostaja brez pravega vpliva.

Obe deli lahko beremo skozi prizmo transhumanistične obljube večne mladosti. Nekoč smo skrivali gube, danes nam obljubljajo nadgradnjo telesa, življenje v oblaku in digitalno nesmrtnost – kot podaljšano verzijo Matrice. Toda sijajna vizija večne optimizacije se razkrije kot nova oblika nadzora: mladost postane program, telo platforma, človek pa lik v igri, katere pravil ne določa sam.

Natalija Juhart Brglez je grafičarka – po izobrazbi in mišljenju! Njeno izrazno sredstvo je sicer risba, vendar se giblje po prostoru negativa in pozitiva ter po poteh njunega povezovanja: z gravuro, linijo in točko. Prepoznavnost je dosegla z grafičnimi serijami v jedkanici in sitotisku, v katerih s pomočjo lomljenja in sestavljanja perspektive gledalcem predstavlja različna mesta. Po Parizu in Benetkah je raziskala še domači Maribor in Ljubljano. Med markantnimi točkami, kot sta Plečnikovo Tromostovje ali Ravnikarjevi stolpnici, avtorica snuje kotičke, ki razkrivajo, da mesto ni homogena, racionalno berljiva celota, temveč preplet spomina in pogleda – je fragmentiran in dinamičen prostor.

Tokrat z izborom poudarjamo delo, začeto v letu 2018, ki ga je danes smiselno nadaljevati. Cikel 5 domov začenja večperspektivne poglede z intimno zgodbo avtoričinih petih domov: maminega, očetovega, babičinega, fantovega in najemniškega. Ter govori o krhkosti in razcepljenosti bivanja (avtorica je svoje stvari hranila v avtu in se dnevno selila med svojimi petimi domovi). Domovi so se sešili, tako kot se je v nadaljevanju sešilo tudi Natalijino življenje. Napetosti, ljubezen, očarljivost, narava in modernizem, ki vejejo iz njih, pa so odlično izhodišče za današnje nadaljnje v tehniki šivane risbe. Osebni nagovor se od tod razpira v presunljivem razponu – od življenjske niti, mitsko zasidrane v ženskih rokah, do tradicionalnih ženskih opravil, povezanih s šivanjem in platnom.

 

5 domov (poliptih), 2018, šivana risba na platnu, 100 x 150 cm (vsaka)

Tjaša Rener (1986, Slovenj Gradec), vizualna umetnica, ki že več kot desetletje živi in ustvarja med Slovenijo in Gano, v svoji večmedijski praksi raziskuje teme identitete, prostora in spomina. Njeno aktualno ustvarjanje temelji na osebnih izkušnjah dolgoletnega bivanja ob jezeru Bosumtwi v osrčju Gane, kjer raziskuje spremembe v elementih bivalne kulture tamkajšnjih prebivalcev ter širše družbeno, zgodovinsko in ekološko ozadje območja jezera. V zadnjem projektu umetnica z družbeno občutljivim, dekolonialnim pristopom razmišlja o vplivih globalizacije na kompleksnost afriške stvarnosti. Skozi fotografski medij s pronicljivim pogledom subtilno zaznava na videz neopazne, a pomenljive kulturne premike ter jih interpretira skozi lastno transkulturno izkušnjo.

Odprtje 8. julija 2025 ob 17h.

Mirko Rajnar, eden osrednjih predstavnikov sodobnega prekmurskega slikarstva, je svojo slikarsko pot začel v osemdesetih letih v obliki ekspresivne figuralike, zaznamovane s temačnim koloritom, grobo teksturo in tesnobnim razpoloženjem. Na prelomu tisočletja pa se je usmeril v lirično abstrakcijo, pri kateri sta ključno vlogo prevzeli barva in svetloba. Od takrat pa vse do danes umetnik v značilni tehniki barvnega plastenja in subtilnih svetlobnih učinkih nagovarja s prepričljivo vizualno izkušnjo. Narava se v njegovem slikarstvu pojavlja kot razpoloženjsko izhodišče, nikoli pa kot predmet posnemanja ali naracije. Rajnarjeva platna so prvovrstni likovni haikuji, ki navdušijo v svoji zenovski preprostosti. Ob vizualnem hrupu nam ponujajo prostor odmika in duhovnega raziskovanja. 

Slikarska dela Katarine Snoj prikazujejo podobe, naseljene na prazna platna, kjer v oddaljenosti od zunanje predstavnosti premišljujejo o vlogi in pomenu slikarstva ob uveljavitvi podobe kot neizogibnega vsakdana. Preoblikovanje vidnega v svet odsotnih podob, svet onkraj nasičenega podobotvorja, predstavlja točko preloma v razširjanju dojemanja zaznavne realnosti kot tudi vnovičnega opredeljevanja do nje. Abstrahiranje vidne realnosti osvobaja podobo predmetnih aluzij, dekonstruira pogled ter ustvarja nelagodje v odtujevanju od konkretnega pomena in smisla. Soočenje s praznino, v kateri se zdi, da vse miruje in vznika hkrati, zahteva premestitev izhodišča v zavedanju, da je vidnost podobe vedno povezana z njeno odsotnostjo ter da se pomeni ustvarjajo v dialogu s praznino in njeno dvoumnostjo.

Upodobljene praznine v razpiranju slikarske površine presegajo predstavne zmožnosti vidnega, ob tem pa slika v vlogi čistega označevalca ničesar ne pomeni in ničesar ne predstavlja. Narativna odsotnost je poudarjena z minimalnimi slikarskimi intervencijami, ki v svojem performativnem načinu polnijo praznine. Slika prikazuje svoje značilnosti in procese, ki se dogajajo bodisi v njeni notranjosti ali na površini. Prosojnost slikarske površine z vidnimi okvirji in podokvirji prevzame objektni značaj, pri katerem se podoba skozi materialnost nosilca dematerializira. Prisotna odsotnost tako tvori integralni del slike, podobe prehajajo v vmesni prostor zaznavnosti, kjer se avtonomnost vidne zaznave razvrednoti in prestavi na druga čutila.

Slikarska praksa Katarine Snoj v odmiku od konvencionalnega dojemanja slike in njene estetske vrednosti preverja prepričljivost slikarskega medija, pri čemer s prodiranjem v ustaljene načine mišljenja (ne)objektnih fenomenov poglablja vprašanja, kako še misliti sliko, kako lahko slika ujame podobo in kako se ta podoba pojavlja skozi percepcijo gledalca. Predvsem pa, ali obstajajo načini, kako lahko gledalec misli podobo izven konotativnih in pragmatičnih sugestij ter je obenem še zmožen razumeti sebe in svet.


 

Tina Gerlec (1982, Maribor) je magistrirala iz ekonomije na dunajski univerzi in je kot samozaposlena dolga leta delovala na področju oglaševanja. Leta 2023 je z namenom predstavitve aktualne umetniške produkcije ustanovila galerijo sodobne umetnosti Tkalka v Mariboru, ki v povezovanju mladih umetnikov, neodvisnih kuratorjev in mladih kritikov uresničuje vizijo galerije. Leta 2024 je v okviru galerijskega programa zasnovala mentorski program Mladi kritik, ki mu je posvečena tudi stalna rubrika v časniku Večer.

Katarina Snoj (2002, Ljubljana) končuje študij slikarstva prve stopnje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Poleg slikarstva se ukvarja tudi z instalacijo, grafiko in fotografijo. Do sedaj se je predstavila na številnih skupinskih razstavah, med drugimi v galerijah Media Nox, DobraVaga in Mala galerija Banke Slovenije, v +MSUM v okviru delavnice z Aleksandro Vajd, v Etnografskem muzeju Slovenije ter s samostojno razstavo v galeriji Odprto obrobje. Včasih deluje tudi v kuratorski in likovnokritiški vlogi.
 

Z drugo vizualno predstavitvijo letošnjega cikla Likovni kritiki izbirajo, ki ga Cankarjev dom že vrsto let soustvarja z Društvom slovenskih likovnih kritikov, vstopamo v svet intuitivnih eksperimentalnih oblik in podob umetnice Ajde Kadunc. Te so pritegnile oko likovne kritičarke in kuratorke Žive Kleindienst, ki umetničine aktivne in fluidne pripovedi z njihovim narativnim potencialom in avtoričinim ustvarjanjem odprtega pomenskega prostora vidi kot sredstvo za dostop do novih mogočih resničnosti. Slikarka Ajda Kadunc se predstavlja s štirimi deli, ki gledalca s svojo melodično barvno paleto in enigmatično pripovedno linijo povabita k dinamičnemu plesu oblik.
Katja Ogrin, vodja projektov razstavnega programa


O avtorici
Slikarka Ajda Kadunc v svoji umetniški praksi preizprašuje prevladujoč antropocentrični model mišljenja in delovanja, ki je v nenehnem pehanju za napredkom človeštvo privedel do kompleksnega stanja družbene, gospodarske, ekološke in nenazadnje moralne krize. V tem kontekstu se umetnica ukvarja z negotovostjo in nesmislom kot časovnima označevalcema, ki pričata o razpadu znanih struktur in hierarhij, obenem pa odpirata prostor za razvoj novega, alternativnega mišljenja, načina življenja in delovanja. Ob novih teoretskih opredelitvah narave, življenjskih procesov, razmerja med udomačenim in divjim, nehierarhičnih medvrstnih odnosov avtorici kot oporne točke služijo predvsem dognanja fenomenologije ter vsakdanje (kontemplativne) prakse, kot so nabiranje, umeščanje v prostor in pomikanje skozi njega. Logiki gibanja in utelešanja v prostoru pa avtorica sledi tudi v samem slikarskem procesu in pri gradnji slike. Tehnika nanašanja suhega olja na platno ji s svojo procesualnostjo dovoljuje postopno in intuitivno eksperimentiranje z oblikami in podobami. Avtorico zanimajo predvsem motnje, napake in naključja, ki se ob tem zgodijo, ter njihov potencial za tvorjenje novih pomenov. Njeno vizualno besedišče vznika med vidnim in nevidnim, znanim in neznanim, resničnim in imaginarnim. Tvorijo ga raznobarvne strukture in teksture, za katere se zdi, da jih formirajo tako nečloveška bitja kot tudi človek sam. Podzemni rovi, rastlinske vitice, lovke, tipalke, mreže, ograje, razpoke, rane in tkiva se razraščajo po dvodimenzionalnem nosilcu v samo globino slikarskega prostora, kjer v nenehnem gibanju zavzemajo svoj prostor in uveljavljajo svojo prisotnost. Dela Ajde Kadunc so fiktivne in fluidne pripovedi, ki s svojim narativnim potencialom in avtoričinim ustvarjanjem odprtega pomenskega polja delujejo kot sredstvo za dostop do novih mogočih resničnosti. 
Živa Kleindienst


Biografiji
Ajda Kadunc (1995, Ljubljana) je vizualna umetnica, ki deluje na področju slikarstva in instalacije. Leta 2024 magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Med študijem je obiskovala tudi Taideyliopiston Kuvataideakatemia v Helsinkih. Svoja dela je predstavila na več samostojnih razstavah, med drugimi v Prostor 2^32 (Ljubljana, 2024), v galeriji Tkalka (Maribor, 2024) in v sodelovanju z Aleksandro Saško Gruden v galeriji Alkatraz, (Ljubljana, 2023). Gostovala je tudi na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini.

Živa Kleindienst (1987, Maribor) je univerzitetna diplomirana umetnostna zgodovinarka, ki je po zaključku študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala vizualno kulturo in kuriranje na Aalto University v Helsinkih. Kot koordinatorka razstavnega programa je zaposlena v Umetnostni galeriji Maribor. Od leta 2024 je članica Strokovne komisije za vizualne in intermedijske umetnosti Upravnega odbora Prešernovega sklada. Pred tem je kot samozaposlena v kulturi sodelovala s številnimi galerijami, festivali ter posameznimi umetnicami doma in v tujini. 

Erik Mavrič je med pomembnejšimi umetniki v našem prostoru, ki se ukvarjajo z risbo. Zanima ga predvsem monumentalna risba, pri tem pa najraje poseže po oglju, ki v formalnem in simboličnem smislu najbolj ustreza tematikam njegovih likovnih premišljevanj. Riše prizore, ki v gledalcu zbujajo nelagodje, se na videz zdijo fantastični in plod umetnikove domišljije, v resnici pa so zakoreninjeni v njegovem pozornem opazovanju ustroja našega sveta. Tudi v tokratni seriji se ozira v temne globeli človeštva. Vendar če je še pred nekaj leti samozastrupljanje družbe analiziral z alegorijami mogočih distopičnih prihodnosti, tokrat ostaja v tem času. Gledamo skrajno nasilen prikaz posledic človeške samodestruktivnosti, ki izvira iz brezglavega poveličevanja moči in deifikacije napredka.