Od 12. leta
 

Muzikal Rent je glasbeno gledališki spektakel, ki je dosegel izjemno priljubljenost med gledalci in postal kultna klasika v svetu muzikala. Dramski tekst, libreto in glasbo je napisal ameriški skladatelj Jonathan Larson, ki je navdih za muzikal našel v italijanski operi La Boheme Giaccoma Puccinija, zgodbo pa postavil v devetdeseta leta 20. stoletja predmestne četrti East Village znamenitega New Yorka.

Rent je prejel tri velike nagrade Tony Awards, in sicer za najboljši muzikal, najboljšo avtorsko glasbo in najboljše izvirno besedilo. Prav tako je prejemnik največje Pulitzerjeve nagrade za dramo, kar je izjemna čast za muzikal. Postavil je nove standarde v svetu muzikalov, saj je združil različne glasbene vplive, vključno z rock, s pop, z gospel in s klasično glasbo. Odprl je vrata za obravnavo družbeno relevantnih in tabu tem, ki so bile redko prisotne na gledaliških odrih. Rent je več kot le muzikal, je gibanje, ki je združilo umetnost.

Rent je navdihujoča zgodba o ljubezni, življenju in upanju skupine mladih umetnikov in boemov, ki se trudijo preživeti v dragem New Yorku. Postavljen je v devetdeseta leta prejšnjega stoletja. Glavni liki Mark Cohen, Roger Davis, Mimi Marquez, Maureen Johnson, Joanne Jefferson, Tom Collins in Angel Schunard so polni strasti do umetnosti ter si prizadevajo uresničiti svoje sanje in živeti svoje življenje po najboljših močeh. Skozi glasbo, ples in igro nam Rent pripoveduje zgodbo o prijateljstvu, pomembnosti izražanja čustev, ljubezni in solidarnosti. Kljub težavam, s katerimi se srečujejo, kot so revščina, bolezen in izguba, nas zgodba uči, da je treba ohraniti upanje, slediti svojim sanjam ter živeti vsak sleherni dan.
 

Uprizoritev Oslovska maša navdušuje in navdihuje. Omogoča nam, da vidimo in sanjamo, včasih do točke nočne more. Popelje nas v organsko, edinstveno in ikonoklastično vesolje. Zastrašujoča operacijska dvorana, govorniški oder, animirani fetiši, pol-človeška bitja, pol-zveri, sestavljajo velike močne odrske slike. Vizualni umetnik, obkrožen s svojimi soustvarjalci, nam ponuja močno predstavo, tako umetniško kot fizično, napolnjeno s presunljivimi in pretresljivimi podobami. Nekakšen ples življenja, nor in domišljijski, s svojimi »naključji«, ki predstavi dajejo vznemirljivost improvizacije, ki pa jo zasedba popolnoma obvladuje. Karneval. Ladja norcev. Poganska maša. Oslovski praznik.

Olivier de Sagazan je francoski umetnik, slikar, kipar in performer. Njegovo delo se osredotoča na gradnjo plasti gline na lastnem telesu in obrazu, izničevanje lastne identitete in preobrazbo v živo skulpturo. Njegova najbolj znana predstava Preobrazba (1998) je imela več kot 300 predstav v 25 različnih državah.

Priznana norveška režiserka Yngvild Aspeli se tokrat na festival Lutke vrača z uprizoritvijo po besedilu Henrika Ibsena Nora ali Hiša za lutke. Yngvild Aspeli se je odločila uporabiti to mojstrovino kot ogledalo in odkriti način, kako se zgodbe preteklosti prepletajo s sedanjostjo. Nastopajoča, ki ju na odru obkrožajo lutke v človeški velikosti, z njimi oživljata najgloblje zakopane človeške občutke, srh in strasti. Nora, ta žena in mati, ki bi rada vse pustila za seboj, v interpretaciji Yngvild Aspeli z glavo tolče ob nevidno stekleno površino lastnega obstoja.

Gostovanje predstavlja slovensko premiero uprizoritve in otvoritev festivala, v katerem bo v vlogi Nore nastopila prvakinja ansambla Lutkovnega gledališča Ljubljana Maja Kunšič.

Norvežanka Yngvild Aspeli je diplomirala na École Internationale de Théâtre Jacques Lecoq v Parizu in na Nacionalni univerzi za umetnost Marionnette de Charleville-Mézieres (ESNAM). Deluje kot igralka in lutkovna ustvarjalka, ki izdeluje maske in lutke za različna gledališča v Franciji, na Norveškem in v Angliji. Leta 2008 je ustvarila skupino Plexus Polaire, močno ekipo soustvarjalcev, ki sodelujejo že več let. Njihova poetika med seboj povezuje sliko in besedo, zvoke in geste, domišljijo in materijo, osrednja misel njihovih vsebin pa je vstopiti in se dotakniti najbolj skritih človeških občutkov. Pri tem se zgodi senzibilno srečanje med animatorjem in lutko, obenem pa jih zanimata zlasti preizpraševanje in reprezentacija občutij na odru.

Avrelia, ženska zrelih let, se zaljubi v Kena, veliko mlajšega sinovega učitelja angleščine, ki ji ljubezen vrača. Obema je skupno tudi dolgoletno žalovanje (pred desetimi leti je Avreliji umrl mož, Ken pa je izgubil mamo), kar ju dodatno poveže. Avrelia se počuti kot prerojena, na vrhuncu ljubezenskega zanosa pa izve, da je neozdravljivo bolna in ji je ostalo le nekaj tednov življenja ...

Libretist Händl Klaus je zgodbo povzel po romanu Prevarana iz leta 1953, v katerem Thomas Mann prikaže paradoksalne razmere, zavite v zaskrbljujočo dialektiko življenja in smrti. Žuraj in Klaus v operi Razcvet dodatno intenzivirata zgodbo ter se osredotočata na protagonistko Avrelio in njen odnos s hčerko Ano, ki postane še bolj ambivalenten, saj sporazumevanje med obema ženskama odraža njune lastne strahove in negotovosti.

Opera je nastala po naročilu frankfurtske Opere, kjer je ob premieri januarja 2023 požela veličasten uspeh in sijajne kritike strokovne javnosti. Revija Opernwelt je delo nagradila z laskavim naslovom operna praizvedba leta!
 

Od 11. do 14. leta

Pepelkina zgodba je, kot se je izkazalo, zelo blizu resničnemu življenju. Tako blizu je svetu, v katerem živimo, da se iz tega ne gre šaliti. Pri njej pa sta dve hudi zadregi. Prva je vloga Pepelkinega očeta, ki hčerko prepusti psihičnemu in fizičnemu mučenju svoje žene in njenih hčerk. Je res takšen pokvarjenec ali je za njegovim ravnanjem kakšna skrivna korist? Druga zadrega je princ, ki naj bi bil za vsa mlada dekleta glavni zadetek na družbeni loteriji. Si lahko, če verjamemo, da sreče ženski ne prinese bogat in ugleden partner, ampak znanje in svoboda, privoščimo takšnega princa? Je sploh mogoče, da se s tem, ko osvoji srce tistega, ki ali kar predstavlja princa, Pepelkina zgodba konča? Zaradi vseh teh avtorjevih dilem je zgodba o Prepelki postala veliko bolj sodobna, kot bi človek od neke stare in vsem znane pravljice pričakoval.

Od 5. do 10. leta

Otroški pevski zbor RTVS neprenehoma deluje že od leta 1957. Zbor veliko snema, zlasti nove pesmi slovenskih skladateljev za radijski arhiv in radijske oddaje. V zadnjih letih je posnel veliko novih, pa tudi nekaj starih pesmi, ki so izšle na zgoščenkah Mavrica, Violinček 1, 2 in 3, Otroška glasba, Pisani svet glasbe in Ribič Pepe. Pevci, ki v zboru sodelujejo, so stari od 7 do 13 let. Če jih boste vprašali, kaj jim je najbolj všeč v zboru, vam bodo povedali, da najraje nastopajo. Tako so jim v spominu ostali nastopi v operi Boris Godunov s pevci iz Sankt Peterburga, letos nastop v operi Turandot z Opero iz Pekinga, pa nastop s Siddharto, koncerti s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, sodelujejo pa tudi v raznih televizijskih oddajah. Od leta 2004 jih vodi zborovodkinja Anka Jazbec. Na klavirju jih največkrat spremlja Klemen Golner.

V mesto, naravnost med nas, prihaja karavana. Ne vemo, od kod prihaja in kam gre. Vemo pa, da prav tako skrbno, kot druge karavane tovorijo najdragocenejše blago – žafran, sol, čaj ali čokolado, naša išče in tovori zgodbe. In na svoji poti najde takšne za vse priložnosti in potrebe: zgodbo za dober začetek, zgodbo, ki te pogreje, takšno, ki te potolaži, pa ki te razburi, zgodbo, ki izpolnjuje želje, ki prestraši, zgodbo, ki išče in na koncu najde srečen in pravičen konec. Štirje pripovedovalci in trije živahni glasbeniki vsepovsod stikajo za zgodbami in v pripovedi vpletajo zvoke, slike, predmete, občinstvo; da se znajde v zgodbi, je njim in nam vendar na voljo ves svet.
 

Cenjeni mentorji in koordinatorji kulturno-umetnostne vzgoje!
 
Dogajanje v prihodnji sezoni, še zlasti novosti, ki smo vam jih pripravili, vam bomo predstavili na tradicionalnem zajtrku za mentorje, ki bo v ponedeljek, 26. avgusta 2024, ob 10. uri  v  Linhartovi dvorani  Cankarjevega doma.
Dogodek bo vodil Nik Škrlec. 

V živi izvedbi vam bomo predstavili odlomke iz treh projektov za otroke in mladino: glasbeno-lutkovne predstave Obrazi vode,  pripovedovalske predstave Dekle, obljubljeno soncu v režiji in izvedbi Špele Frlic ter glasbene-gledališke predstave Neandertalčeva piščal v izvedbi Boštjana Gombača in v režiji Ivane Djilas. 

Na zajtrk smo povabili tudi sodelavce in umetnike, ki bodo podrobneje predstavili svoje stvaritve: obnovljeno gledališko predstavo Igralec, muzikal English Student Theatra II Gimnazije Maribor Rent ter gledališko predstavo, priredbo dela Draga Jančarja In ljubezen tudi.

Tisti, ki se boste zajtrka udeležili, boste s tem pridobili poseben promocijski  popust pri rezervaciji predstav.
 
Prosim vas, da vašo udeležbo na zajtrku potrdite  najkasneje do četrtka, 22. 8. 2024 na telefonsko številko 01/24 17 161 ali e-naslov: kristina.jermancic@cd-cc.si.
 
Vljudno vabljeni!
 
 

Običajno življenje predstave je praviloma izmerljivo s prsti ene roke. Če so zasedeni trije, je to že uspeh, če vseh pet, je mogoče govoriti o popolnem presežku. Izredno redke so tiste predstave, ki jim uspe leta šteti s prsti obeh rok. To so legendarne predstave. Predstav, za katere pa bi zmanjkalo prstov tudi druge roke, skorajda ni. So osamelci, monoliti, ki kljubujejo času in hkrati potrjujejo neuničljivo moč gledališča, sicer zavezanega minevanju. In zato vsak takšen monolit, ki presega gledališko življenje vseh desetih prstov, še kako zasluži pozornost.

Piaf, Edith Piaf je eden takšnih monolitov. Dvajset, ja, dvajset let je od premiere v Kavarni Union, na idealnem, a žal ne več delujočem odru morda najboljšega kabaretnega prostora v Ljubljani. Kakorkoli, kar se je tistega decembrskega večera zgodilo v Kavarni, nikakor ni bilo zamišljeno kot nekaj, kar bo čez dvajset let še vedno utripalo. Brez produkcijskih sredstev, velikanski kup entuziazma, mlada ustvarjalna ekipa na začetku gledaliških poti, premalo časa, preveč dela in odločnost, da se projekt izpelje ne glede na to, v kakšno obliko se bo razvil. In razvil se je v obliko, v kateri ni odvečnega detajla, v kateri se zato nič ne »postara«, na nobeno Vesnino gesto ne »seda prah«, vse je na mestu, jasno, čisto, neposredno, čustveno nabito, močno. 

Uspeh Vesnine pevsko-gledališke interpretacije Edith Piaf – še danes jo glasbeno (in igralsko!) spremlja Joži Šalej – je potrdila premiera, potrdila jo je Borštnikova nagrada za najboljšo žensko vlogo, potrjujejo jo številna gostovanja in potrjuje jo dvajseta obletnica uprizarjanja. 
In potrdilo jo bo tudi gostovanje v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Zdi se, da je podoba Edith Piaf zacementirana za vse večne čase: nežno, krhko dekletce, ki jo je ulica oblikovala v presunljivo umetnico. Človek, ki poje tako odlično in samosvoje kot Edith, tega ne bi bil sposoben, če ne bi ne samo poznal, temveč tudi doživel dogodkov z druge, »slabše« plati življenja. Trditev, da le ta, ki pozna pekel, lahko govori tudi o raju, še kako velja tudi zanjo.


Predstava je bila izbrana v tekmovalni program Borštnikovega srečanja 2004, kjer je Vesna Pernarčič, večkrat nagrajena za svoje delo, osvojila nagrado za najboljšo igro.

Vesna Pernarčič

V tretjem letniku ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo se je prvič profesionalno spoprijela z gledališčem pod režijskim vodstvom Sama Strelca v vlogi krčmarice Mirandoline P. Turrinija v ptujskem gledališču ZATO. Po akademiji se je zaposlila v Slovenskem stalnem gledališču Trst. V tem obdobju je sodelovala tudi na Primorskem poletnem festivalu (kot Lizeta v predstavi Igra o ljubezni in naključju v režiji J. Kice in kot Govornik v predstavi Stoli v režiji B. Jablanovca). Po triletnem obdobju v SSG Trst se je zaposlila v Prešernovem gledališču Kranj in se preselila nazaj v Ljubljano, kjer so se ji znova odprle možnosti za delo na RTV Slovenija, tako pri sinhroniziranju risank kot tudi pri sodelovanju v otroških oddajah, kakršna je npr. Pod klobukom. V PG Kranj se je prvič predstavila kot Micka v Županovi Micki v režiji V. Tauferja. Je članica igralskega ansambla PG Kranj od leta 2001.

Izbrane nagrade: žlahtna komedijantka (2019, 2012, 2007, 2005), Borštnikova nagrada za igro (2018, 2004), nagrada Prešernovega sklada (2014)

Vznemirljiva in v marsičem provokativna predstava je nastala po motivih romana Mladost brez boga Ödöna von Horvátha in sociološke študije Heroji; Množični umori in samomori Franca Biffa Berardija. V romanu Mladost brez boga fantje na šolskem izletu doživijo katarzo v igri moči, ki se konča z umorom. Po drugi strani pa eden izmed Berardijevih junakov, osemnajstletni Eric Harris, von Horváthov imaginarni »trip« prestavi v igranje ultimativne video igre Doom, v kateri močnejši del človeštva neusmiljeno pokončuje šibkejšega. 

Predstava preučuje razpad humanistične ideje skupnosti, obsedenost s samopromocijo in novo radikalizacijo, tematizira vprašanja vzgoje, izobraževanja in družbenega vpliva fašizma na mlade. Občinstvu omogoča, da prepraša svoja stališča ter razume globlje vzroke za radikalizacijo in nasilje v družbi. Digitalizacija in družbena omrežja so prispevala k povečanju občutkov odtujenosti in izoliranosti med mladimi, kar pogosto vodi v duševne bolezni, kot sta depresija in anksioznost. To odraža ključne teme predstave Mladost brez boga, tiste o osamljenosti in odtujenosti mladih v sodobni družbi, ki odseva pesimistično realnost, napajano z globalnimi dogodki in osebnimi tragedijami. 

Mladi liki v predstavi, depresija, ki jo povzročajo spremembe v družbenih normah in vpliv interneta, odražajo krutost in agresijo, ki jo raziskuje predstava. To kaže na kompleksno družbeno dinamiko in spremembe v vedenju mladih, fašizem in njegov vpliv na mlade. Gospodarski in družbeni izzivi, kot je integracija beguncev in finančne težave, stopnjujejo rast nacionalizma in radikalizma. Tovrstni dogodki odsevajo ključne teme predstave, kot so nasilje, radikaliziranje mladih, vpliv medijev in digitalne kulture ter posledice izobraževalnega in družbenega okolja. In odpirajo ključno vprašanje, ki nas vse zadeva: kaj narediti, ko se zdi, da se nič ne dogaja.

Starostna skupina: 16+