Belgijska vizualna umetnica Miet Warlop je delo Ena pesem, četrti del cikla Zgodovine(a) gledališča IV., ustvarila na povabilo belgijskega mestnega gledališča NT Gent in njenega umetniškega vodje, priznanega režiserja Mila Raua.

Ena pesem je mojstrska »vaja v ponavljanju«: skupina nastopajočih – glasbenikov, navijačev, tekmovalcev  - med poustvarjanjem ene in iste skladbe v neskončnem ponavljanju, ob hkratnem izvajanju rigorozne gimnastike preizkuša meje lastne vzdržljivosti, trme, vztrajnosti, odločnosti. Nastopajoče med izčrpavajočo vadbo navijač in skupina navdušencev izmenično spodbujajo in izžvižgavajo, medtem ko sodnik v ozadju nerazumljivo momlja.

Ena pesem se v gledalčev spomin in čutila zareže kot nebrzdana, vznemirljiva študija absurda.
Skupina izvajalcev vstopi v areno, da bi se udeležila hipnotičnega rituala o slovesu, življenju in smrti, upanju in vstajenju. Skupaj se podajo v skrajnosti: našo skupno »človeškost« izrisujejo skozi péto besedilo, podobe in predmete, pomanjkanja kisika in velikanske količine znoja. S kljubovanjem času konkretizirajo globoko človekovo potrebo: trenutek, ko presežemo svoje misleče telo. Skozi metaforo tekme/koncerta v živo, vključno s komentatorjem in navijačico, nas delo vabi k oblikovanju skupnosti, ki se medsebojno bodrí, kot ob prazniku ali slavju. Kar je začasno, postane univerzalno, osebno pa kolektivno. To je osnova dela: samo ena pesem, ki osmisli celotno družbo. Drugače zapisano: opozarja na nujnost enotnosti v različnosti. Izčrpavajoči ples v vsej svoji lepoti.

Miet Warlop (1978) je belgijska vizualna umetnica, rojena v Torhoutu. Živi in ustvarja med Gentom in Brusljem. Magistrirala je iz vizualnih umetnosti na Kraljevi akademiji lepih umetnosti KASK v Gentu. Značilnost njene umetniške metode je, da se teme in motivi ponekod znova pojavijo leta pozneje: v njenem opusu je vse povezano, implicitno ali eksplicitno. Ena pesem je avtoričin razmislek o gledališču kot umetniški formi in vodi v fizični koncept, v katerem prepoznamo prvine prejšnjih produkcij: Fruits of Labor (2016), Ghost Writer and The Broken Hand Break (2018) … 

Zanos desetih plesalcev tudi v najnovejšem in izredno uspešnem projektu Kadaver Marca da Silve Ferreire naelektri oder. Plesalci se nebrzdano potapljajo v vse mogoče resničnosti današnjosti. To počno v plesno izredno močni in domišljeni prepletenosti portugalske tradicije folklornih plesov in povsem novih, sodobnih avtorskih koreografskih prijemov. 

Tako nastopajoči v Kadavru ustvarjajo celostno gledališče podob, podprto z vokali, glasbo in scenografijo. Uverturo pred prihodom plesalcev izpiše intenzivni ritem, narekovan z bobni mojstrskega tolkalca Joãa Paisa Filipeja. 

Ples je trden, neomajen, z visoko stopnjo tehnične briljance, ki jo zahteva Ferreirova koreografija: kombinacija korakov ljudskih plesov, gimnastičnih vaj in avtorskega giba v prizemljenem jeziku, utemeljenem v avtorjevi viziji realnosti. Ferreirova koreografija je gibalna krajina nenehno razvijajočih se znakovnih podob, ki jih ni težko razbrati: udarni antifašistični slogani pozivajo k rušenju vseh meja in zidov za resnično enakost; ta pripada vsem prebivalcem našega skupnega, krhkega vesolja.

Kadaver v neobičajno in razigrano odrsko kombinacijo povezuje raznovrstno zasedbo desetih plesalcev. Plesalci v kompleksni koreografiji spajajo korake standardnih ljudskih plesov in sodobnih urbanih plesnih zvrsti kulturnih manjšin (npr. LGBTQIA+ ali skupnosti nekdanjih kolonij). 

Marco da Silva Ferreira je koreograf/plesalec samouk, umetniški slog je oblikoval skozi konglomerat urbanih plesnih zvrsti s primesmi afriške diaspore.  Kot profesionalni plesalec je od leta 2008 sodeloval z imeni, kot so André Mesquita, Hofesh Shechter, Sylvia Rijmer, Tiago Guedes, Victor Hugo Pontes in Paulo Ribeiro. 

Silvu Ferreiru ples služi kot orodje za raziskovanje različnih skupnosti, gradnjo kolektivne identitete, spomina in kulturne kristalizacije.  

Vsak dan je treba znova postreči čaj, pospraviti, skuhati, kaj popraviti. Vsak dan se moraš na vsak klic urno odzvati. In ta nenehni smrad iz zasebnega laboratorija družinskega patriarha, prepričanega, da lahko razvije novo organsko snov. Nihče od njih ne ve, kako ravnati z denarjem. Najhujše pa je, da moraš nenehno poslušati brezdelneže med kratkočasenjem  s svojimi ljubezenskimi razmerji, svojim slikanjem in znanstvenim diletantstvom v poskusu odprave zaostalosti ljudskih množic ...

To je domnevno razmišljanje služničadi v hiši Protasova, brez katere tu ne bi nič delovalo. Znanstvenik Protasov ne more izgubljati časa za profanost, kot je vsakdanje življenje. Prizadeva si za napredek, z laboratorijskim in umskim delom. V središču njegovih prizadevanj je nič manj kot dokončna osvoboditev človeštva. Tako se niti ne utegne posvetiti vdovi Melaniji, vanj zaljubljeni do ušes, niti – kar je še huje – svoji osamljeni ženi, ki uteho išče pri družinskem prijatelju Vaginu. Prav tako mu uidejo zametki nežne ljubezni med sestro Lizo, globoko pretreseno zaradi krvavih uličnih izgredov, in moralno labilnim veterinarjem Cepurnojem ter poguben konec, ki se jima obeta. Vendar na ulicah razsaja kolera, oglaša se smrt, in nenadoma ozračje v slonokoščenem stolpu postane nevarno zadušljivo.

Avtor Maksim Gorki - psevdonim, ki v prevodu pomeni »trpko« - je igro napisal med zaporno kaznijo v Petropavlovski trdnjavi, kjer je bil zaprt tudi Dostojevski.

Mojstrska režija Mateje Koležnik dela, nastalega po t. i. sanktpeterburški krvavi nedelji, uvodu v rusko revolucijo leta 1905, je tragikomični popis globoko razklane družbe, ki za preživetje potrebuje samoprenovo.
 

Navdušujoče duhovit muzikal Stephena Sondheima, ustvarjen po filmski predlogi Ingmarja Bergmana (Sommarnattens leende), nas za konec tedna okoli leta 1900 popelje na deželo, kjer spremljamo zapleteno mrežo romanc okrog igralke Desirée Armfeldt (Damjana Golavšek). 

Ko potujoča igralka nastopi v kraju svoje nekdanje ljubezni, odvetnika Fredrika Egermana (Marjan Bunič), se strast med odtujenima zaljubljencema znova razplamti. To sproži naval ljubosumja pri vseh vpletenih: Desirée, Fredriku, njegovi mladi ženi Anne (Polona Plaznik), Desiréejinem trenutnem ljubimcu, grofu Carlu-Magnusu (Jure Počkaj), in njegovi ženi Charlotte (Željka Predojević Korošec). Oba moška – kot tudi njuni vznemirjeni ženi – privolita, da se bosta za konec tedna pridružila Desirée in njeni družini na podeželskem posestvu premožne matere, madame Armfeldt (Polona Vetrih). Ko so vsi skupaj zbrani, se pojavi neskončno možnosti za presenetljive nove romance in nepričakovane preobrate. 

To iskrivo in elegantno delo, ki je delno družbena komedija delno bitka med spoloma, bogati glasbena partitura, v celoti napisana v variacijah tričetrtinskega takta, vključno s Sondheimovo najuspešnejšo skladbo Send in the Clowns.
 

Osem učiteljev baleta. Osem različnih osebnosti, ki med seboj komunicirajo, izmenjavajo mnenja, iščejo skupni dialog in z veseljem odidejo poučevati vsak v svoj razred.

Predstava se s koreografijami Georgete Capraroiu, Urške Grad, Nuše Košti, Alje Zaletelj in Luka Žiherja deli na osem tematskih sklopov:

skupaj zmoremo vse, skupaj v kavarni, skupaj v gledališču, skupaj kot družina, skupaj v Španiji, skupaj v gibu, skupaj do konca mavrice in skupaj na svatbi.

Zdrava pamet je nora monokomedija o možganih, naših mislih in vseh vragolijah, ki nam jih uganjajo. Na odru bo svoje možgane seciral Nik Škrlec, igralec in TV voditelj, ki si lahko zapomni tisoče decimalk števila pi in je hkrati vsaj enkrat na mesec na banki, ker pozabi PIN bančne kartice.

Predstava je polna miselno-telesnih akrobacij in humorja, smeh je konec koncev eden boljših pokazateljev naše možganske forme! 
 

Predstavo Zdrava pamet spremlja interaktivna razstava o naših možganih, ki predstavo dopolnjuje in vam omogoča drugačno izkušnjo celotnega večera. Na interaktivni razstavi lahko med drugih preizkusite Nikov znani kontracikl, se zabavate z roboti in svoje možgane pretentate z različnimi eksponati, ki so, tako kot predstava, namenjeni kravžljanju vaših sivih celic! Razstava je odprta uro pred in po predstavi.

Predstava je primerna tudi za mladostnike, starejše od 12 let.
 

Novo delo Gimnastika ne/smisla III je nadaljevanje cikla, v katerem se skladatelj Matej Bonin najbolj intenzivno spogleduje z glasbenim gledališčem in performativnostjo v okviru prvenstveno glasbenega konteksta na odru. Gimnastika ne/smisla III se posveča zgolj tolkalcem, gibalno najbolj intenzivnim inštrumentalistom, in tako prepleta gibanje z glasbenim potekom. Nabor gibalnega materiala, potrebnega za igranje na izbrane inštrumente, in dinamična raba celotnega odra spreminjata tradicionalno koncertno zasnovo ter jo odpirata gledališču. Kot pravi skladatelj sam:
 

Na zamisel Ljubivoja Tadića je libreto predstave nastal po scenariju istoimenskega filma Dušana Kovačevića v režiji Slobodana Šijana.
Koreografija in režija: Staša Zurovac

Baletna predstava Kdo neki tam poje je leta 2004 precej pretresla kulturno javnost. Zanimiva razdelitev, v kateri ni glavnih in stranskih vlog, vrhunska glasba, ki daje predstavi posebno prepoznavnost, odlična koreografija in režija so le nekateri segmenti za zagotovitev kultnega statusa, kar potrjuje tudi dejstvo, da je dočakala dvestoto uprizoritev na odru Narodnega gledališča. 
Od prvih taktov občinstvo zadiha z nastopajočimi in postane še en potnik v nori vožnji. Balet je poln arhetipskih simbolov, ki so vtkani v naše bitje ter jih zato tako nezmotljivo prepoznavamo in razumemo. 
Kdo neki tam poje je prva baletna predstava v novejši zgodovini gledališča, izvedena v okviru prestižnega mednarodnega gledališkega festivala BITEF (2005). Ta balet je prejel letno nagrado Narodnega gledališča za najboljšo predstavo v sezoni 2004/05, aprilsko nagrado mesta Beograd in nagrado Dimitrije Parlić Društva baletnih umetnikov Srbije.

Privlačna postavitev, vrhunska glasba ter odlična koreografija in režija so le nekateri segmenti, ki so tudi baletu Kdo neki tam poje zagotovili kultni status. 

Rdečo nit letne produkcije, ki bo gledalce ponesla v družbeno dogajanje preteklega časa, predstavlja znameniti slovenski časopis Ljubljanski zvon, ki je svoje bralce obveščal o kulturnem in družbenem dogajanju  v Sloveniji med leti 1881 in 1941. Skozi zgodbe literatov, intelektualcev, urednikov in bralcev, ki so sodelovali pri nastajanju časopisa, še danes spoznavamo pomen tiska za širjenje idej, kulture in znanosti v slovenskem prostoru. Ljubljanski zvon, kjer bodo zapuščina preteklega časa, glasba in ples združeni v čudovito celoto, bo gledalcem omogočil doživetje bogate kulturne zgodovine skozi živahne in barvite folklorne upodobitve.

Produkcija, v kateri se prepletajo različni elementi folklornega ustvarjanja, bo gledalca popeljala skozi barvite kotičke slovenskega prostora – Ljubljano z okolico, Gorenjsko, Notranjsko, Primorje, Dolenjsko in Prekmurje. Pričarala bo zanimivo potovanje skozi čas, a hkrati zastavljala vprašanje o kulturni identiteti slovenstva in družbeni vlogi medijev. 

Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana

Mentorstvo: Primož Ekart, Andrej Jus, Barbara Krajnc Avdić
Izbor glasbe: Andrej Jus; kostumografija: Nataša Recer; oblikovanje svetlobe: Maša Avsec: 
oblikovanje zvoka: Matjaž Predanič; video: Tia Maria Petek, 4. G; uprizarjajo dijakinje in dijaki 4. F: Lana Benčič Gomizelj, Ajda Cvek, Neža Gombač, Amanda Eva Habjan, Ana Hrvatin,  Anuška Avreja Kralj, Sara Kutnjak Veber, Ana Macedoni, Galina Calista Nedeljković, Žan Čeak Ninić, Anže Pavlič, Eva Pintar, Stella Pleša, Brina Češka Roblek, Leon Rudolf, Katjuša Stefanovski, Manca Stres, Mateja Strle Špela Štrukelj, Viktorija Vrbetič Breznik, Anastazija Gaia Žbona, in 4. G: Lara Beršnak, Lara Čabrian, Nika Dremelj, Manca Frank, Erin Gabrijel, Ema Jugovic, Petra Kodba, Eva Kopač, Maruša Kopač, Špela Lovrec, Anamarija Malovrh, Val Novak Belec, Leon Obrulj, Maša Paš Šergan, Tia Maria Petek, Kristina Savić, Izabela Škerlak, Neja Videmšek, Nina Žgajnar; tehnična podpora: Marko Levičnik

»Besedilo Jutri je v sanjah izgledal drugače je družinska drama, oblikovana v preizkušeni realistični maniri, na zunaj celo dokumentaristična: pisana je prav po datumih ‘časa, ko smo živeli med zidovi’«, od 13. marca 2020, 13:43, do 7. maja 2020, 22:49.

Posebnost uprizorjene drame je, da je postavljena v čas, ki so ga vsi dijaki resnično doživeli. Dogaja se namreč ob prvem »lockdownu«, ki smo ga imeli v Sloveniji zaradi izbruha korona virusa. Izkušnje teh čudnih začetnih dni in njihovega mučnega nadaljevanja v poznejših mesecih nosijo v sebi tudi vsi naši dijaki. Sila redko se v gledališkem svetu primeri, da je dramatika tako neposredno aktualna, da lahko mladi vstopajo suvereno v položaje in jim je popolnoma jasno, kakšne so okoliščine zgodbe, prizorov in likov, saj to sami doživeli in živeli. Vsebine, stiske, strahove, naveličanost in zaplete dramskih likov, naši dijaki dobro poznajo.