Navdih za eno najbolj priljubljenih gledaliških predstav v regiji, Bilo je nekoč na Brionih, je bilo zgodovinsko srečanje dveh zakonskih parov – Tita in Jovanke Broz ter najslavnejših hollywoodskih igralcev tistega časa, Richarda Burtona in Elizabeth Taylor. Srečali so se na otoku Brioni v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. O njihovem srečanju in času, ki sta ga slavna para preživela na Brionih, pričajo le zelo skopi pisni in video zapisi jugoslovanskih medijev, biografski zapisi o življenju štirih vpletenih zgodovinskih osebnosti ter kratke beležke iz dnevnika Richarda Burtona.

Vsi ti viri so bili uporabljeni kot navdih in gradivo za predstavo, ki je že ob prvi uprizoritvi postala gledališka uspešnica, za katero je vstopnic vedno premalo in dodatnih izvedb nikoli dovolj.

Zgodbo o enem najbolj vznemirljivih srečanj v zgodovini nekdanje SFRJ pripoveduje izredna igralska zasedba: Milan Marić, ki je zaslovel z vlogo Tome Zdravkovića v filmu Toma, znani igralski par Tihana Lazović in Branislav Trifunović, ter Sanja Marković, nadarjena mlada igralka, ki jo je regionalno občinstvo spoznalo v vlogi Gordane v filmu Toma.

Glavni razlog za srečanje teh zakonskih parov na Brionih je bilo snemanje filma Sutjeska – to je zgodovinsko zanesljivo dejstvo. Vse drugo je plod domišljije. Predstava domišljijsko nadgrajuje in raziskuje mogoč razvoj dogodkov in razmerij ob srečanju štirih izjemnih osebnosti.

Katere vloge igrajo ti štirje? Kaj pomeni igrati več vlog v razmerju z različnimi osebami? Koliko posameznih in kolektivnih identitet, osebnih interesov in družbenih zaslug imamo? Odgovore na ta vprašanja boste izvedeli v torek, 27. maja, ob 20.00, v Cankarjevem domu.

Nune v akciji! (v izvirniku Nunsense) je izjemno delo avtorja Dana Goggina, ki je bilo premierno uprizorjeno decembra 1985 v gledališču Cherry Lane in je druga najdlje izvajana predstava na Off-Broadwayu. V zadnjih tridesetih letih je postala pravi mednarodni fenomen, saj je bila prevedena v več kot 26 jezikov in si jo je ogledalo občinstvo po vsem svetu.

Nune v akciji! je domiselna zgodba o petih redovnicah, ki se znajdejo v denarnih težavah in so prisiljene pripraviti dobrodelni šov, v katerem pa hoče biti vsaka od njih prva zvezda. V nizu nenavadnih dogodkov se redovnice pokažejo v povsem drugačni luči, kot smo jih vajeni. V soju reflektorjev ob petju, plesu in smehu vsaka posebej in vse skupaj zažarijo čisto samosvoje.

V slovenski različici nastopajo vrhunska slovenska umetniška imena, ki obiskovalce navdušujejo tudi v najbolj obiskanem muzikalu v Sloveniji vseh časov, Mamma Mia!.

Nune v akciji! bodo v Cankarjevem domu uprizorjene v posebni »Grand Show« izvedbi, prirejeni za oder Linhartove dvorane.  Na odru se bodo nunam za ta izjemni dogodek pridružili vrhunski slovenski plesalci in plesalke pod budnim očesom našega svetovno priznanega koreografa Matevža Česna.

Bojan Emeršič prvič s samostojnim stand-up nastopom ter Vid Valič, Tin Vodopivec in Sašo Stare z aktualiziranim best of naborom.

 

aja monet se stvari loteva na več področjih–je pesnica, pisateljica, mojstrica spoken-worda, kulturna delavka in aktivistka iz Brooklyna. Teme njenega pisanja so nepravičnost, pregoni, upor in sistemsko nasilje od vzhodnega New Yorka do Palestine, a tudi pripadnost, materinstvo in koncepti skupnosti. Pri devetnajstih letih je postala najmlajša šampionka Nuyorican Poets Café Grand Slama.

Njen prvenec when the poems do what they do (na katerem sodeluje z imeni, kot so Chief Xian aTunde Adjuah, Samora Pinderhughes, Marcus Gilmore …) je prepričljiv in v živahno jazzovsko osnovo zakoličen udarec spoken-worda. To »so pesmi, ki niso za pesnike, ampak za vse«. Lani je bila plošča v kategoriji za najboljši album spoken-word poezije nominirana za nagrado grammy. 
 

Ekskluziven nastop naveze staroste jazzovske avantgarde, saksofonista Davida Murraya, in enega pomembnejših postbopovskih triov našega časa, Tarbaby. 

Ni jih veliko tako produktivnih in tako dolgo dejavnih na jazzovski sceni, kot je Murray. Izjemen skladatelj in popolnoma samosvoj improvizator je tudi eden od ustanoviteljev revolucionarnega World Saxophone Quarteta, v zadnjega pol stoletja pa je pod svojim imenom izdal več kot osupljivih sto šestdeset avtorskih albumov. Njegov najnovejši, Francesca (2024), se je na lestvici najboljših jazzovskih albumov leta po izboru New York Timesa znašel na drugem mestu. Na prvem mestu je bila prav skupina Tarbaby z albumom brezhibne izvedbe in nepopustljive ustvarjalnosti, You Think This America.
 

Scenarij: Vitan Mal, Tugo Štiglic
Fotografija: Rado Likon 
Glasba: Jani Golob 
Montaža: Jaka Judnič 
Igrajo: David Sluga (Tomaž), Kaja Štiglic (Milena), Boris Kralj (Luka), Marjana Karner (mama), Dare Valič (oče), Majda Potokar (zdravnica)
Produkcija: Filmski studio Viba film, Kulturna skupnost Slovenije 
 

Velika uspešnica slovenskega filma osemdesetih let in prelomen mladinski film, ki je domačo filmografijo vrnil na morje, v Piran, Portorož in med soline.

Zgodba spremlja najstnika Tomaža, ki preživlja svoje zadnje otroško poletje. Med igro na plaži pozablja na prepire svojih ločenih staršev, ki v vsakdanji prezaposlenosti ne opazita, da njun sin odrašča hitreje, kot sta pričakovala. Med redkimi ljudmi, ki razumejo Tomaževe težave, je ostareli Luka, nekdanji pomorščak, ki mu podari školjko. Vsakič ko bo poslušal šumenje morja v školjki, kot mu zaupa Luka, bo lahko osvežil spomine na poletje, na svojo prvo ljubezen, prvi romantični dotik in poletne prijatelje. V tem poletju se Tomaž iz dečka spremeni v moža, odslej lahko sprejema pomembne odločitve in odgovornosti. 

Poletje v školjki je na Tednu domačega filma v Celju leta 1986 prejelo nagrado občinstva, na 16. Giffoni Film Festivalu pa veliko nagrado za najboljši film. 
 

Živimo v mediatiziranem svetu divjih teorij zarote, grozeče ekološke krize, škodljivih naracij, kjer se ironične + nihilistične viralne #influenza podobe sočasno pojavljajo na nebroj napravah. Vzporedno degradaciji fizičnega okolja se z ekranov vali toksičen oblak digitalnih podob.

?Kako se pikselizirane informacije ujamejo v mrežo organskega telesa? Kakšne odrske (a)efekte poraja delo z neskladnimi vsebinami medmrežja? Kaj v spletu podob je dejansko r e s N I Č n 0?

Kot odgovor na okulocentrično organizacijo sveta hibridno odrsko delo lepljivim digitalnim podobam dodaja snovnost in jih procesira —\_( telesno )_/—. Spaja gib, video, delo z objekti in zvok ter logiko interneta *z ironijo* prenaša v fizičen prostor…………… Odnos med telesom in podobami razpira virtualne prostore vmesnosti; /med organskim /imaginarnim in digitalnim /med memetičnimi smetmi /med atmosfero /afektom in občutkom //na stičišču izkušnje, privida, slutnje in dejstva. Med preteklostjo, mnogoterimi sedanjostmi in – ne navidezno, ampak oprijemljivo – > prihodnostjo.
 

Jan Rozman (1991) je plesalec, performer in improvizator, ki deluje med Ljubljano in Berlinom. Aktiven je na neodvisni plesni sceni, kjer sodeluje z uveljavljenimi plesalci in koreografi in razvija svoje avtorsko delo, ki ga zaznamuje prepletanje različnih elementov (ples, gledališče, scenografija, glasba) in humor. V svoji umetniški praksi se ukvarja z razširjenim pojmom telesnosti, materialno semiotiko, teksturami, vrzelmi, napakami in zmedo, ekologijo, domišljijo, (znanstveno) fantastiko in humorjem. Svoje delo usmerja v raziskavo in artikulacijo relevantnih uprizoritvenih izrazov za post-internetno/antropoceno obdobje.

Vsestranski palestinski glasbenik Ahmed Eid združuje tradicionalne arabske ritme z globalnimi glasbenimi vplivi, oboje pa skozi besedila podpisuje z izrazito družbeno angažiranostjo. Klasično glasbeno izobrazbo je nadgradil s študijem jazza na konservatoriju v Kölnu in klasične glasbe na konservatoriju v Lübecku. Kot soustanovitelj mednarodno priznane skupine Bukahara lahkotno prehaja med vlogami basista, kitarista, tolkalca in kantavtorja s samosvojim izrazom, utemeljenim na arabski melodiki, a vključuje tudi druge glasbene žanre. V svoji karieri se je podpisal pod deset albumov, zadnji, Aghani Akhira اخيرة" (Zadnje pesmi), pa zaznamuje začetek njegove samostojne poti, na kateri se še intenzivneje posveča aktualnim globalnim temam, kot so patriarhalno nasilje in kolonializem ter begunska izkušnja. Rojen staršem v političnem pregnanstvu je odraščal v Ramali, pri sedemindvajsetih letih pa se je preselil v Berlin. Odtlej živi in deluje razpet med dve mesti, kar lahko občutimo tudi v njegovi žanrsko raznovrstni glasbi, ki ustvarja nekakšen novi »medprostor«. Svoj zadnji album Aghani Akhira bo z berlinsko zasedbo ILYF predstavil na koncertu v Cankarjevem domu. 

Onkraj odrskih žarometov ostaja umetnik zavezan podpori mladih talentov in alternativnih glasbenih prizorišč. V Ramali je ustanovil fundacijo in center Palestine Music Space, ki ponuja brezplačno glasbeno izobraževanje in snemalni prostor ter je svetilnik upanja mladim glasbenikom v Palestini. Za delovanje mu namenja velik del svojega honorarja. 

ILYF je berlinski bend, ki ga sestavljajo soustanovitelja skupine Bukahara, violinist Daniel Avi Schneider in basist Ahmed Eid, bobnar Kuba, znan tudi kot Badkuzu, ter klaviaturistka Alyssa Grace Martinez. Njihovi koncerti so mešanica psihedeličnega groova in tradicionalno obarvanih arabskih pesmi, improviziranih glasbenih pustolovščin, organskega funka, nežnih prehodov in zvokov, navdihnjenih s sodobno berlinsko sceno.

Zaradi zaostrenih vojnih razmer v Gazi palestinska pevka Terez Sliman žal ne more odpotovati v Ljubljano, da bi nastopila v okviru abonmaja Glasb sveta. Namesto njenega koncerta, napovedanega za 26. junij, bo 14. junija nastopil palestinski glasbenik Ahmed Eid. Veljajo iste vstopnice (menjava ni potrebna) in isti sedežni red.
Terez Sliman bomo gostili v prihodnji sezoni abonmaja Glasbe sveta (junija 2026). 

Abonentom, ki jim novi termin ne ustreza, bomo izdali dobropis ali vrnili sorazmerni del kupnine. Informacije: vstopnice@cd-cc.si 
 

Plesna uprizoritev 4. letnika umetniške gimnazije, smer sodobni ples, svoj navdih jemlje iz letošnjega maturitetenega besedila Strah in pogum Edvarda Kocbeka. Gre za zbirko, ki je ob svojem izidu leta 1951 doživela buren odziv. Izbruhnila je politična afera, ki je spodbudila Kocbekov umik iz javnega življenja, zaradi hudih političnih pritiskov pa se je bil prisiljen upokojiti in se za več kot desetletje umakniti iz javnega življenja. Plesna uprizoritev ne izhaja neposredno iz dela, temveč zajema strah in pogum kot sestavni del identitete mladega človeka, ki se s strahovi in pogumom srečuje vsakodnevno – ter ki verjame, da ima posebno mesto v tem »preseganju« vsakodnevnih lastnih strahov in strašenja od zunaj tudi – ples. Ples zares; kot orodje – in kot orožje – ki ga ni treba vzeti v roke kot knjigo, temveč prakticirati kolektivno.