Lassana Diabaté, balafon; Gaoussou Kouyaté, akustična kitara; Kerfala Diabaté, akustična in električna kitara

Ko je do nas prišel album Kankan Blues, izdan leta 1987, ki sta ga podpisala izvenserijski gvinejski kitarist Kanté Manfila in balafonist Balla Kalla, si nismo mogli zamisliti, da bomo še kdaj slišali kaj tako presunljivo lepega iz zakladnice mandinške glasbene tradicije.

A skoraj štirideset let pozneje se je zgodilo prav to. Ideja za novi trio z dvema kitaristoma iz Gvineje in Malija je prišla od najbrž najbolj znanega svetovnega balafonista, Lassana Diabatéja (Toumani Diabate Symetric Orchestra, Afrocubism, Kronos Quartet, Trio de Kali). Prisluhnila sta ji novinarka in producentka Lucy Duran ter direktor Dakar Music Expa in dolgoletni menedžer Youssouja N'Dourja, Dudu Sarr. Na snemanje v Dakar sta prišla še Gaoussou Kouyaté, ki za mentorja navaja Djelimadyja Tounkaro, nesojenega člana Buena Vista Social Club (je pa nastopil na Drugi godbi!), in Kerfalo Diabatéja, sicer solista v bendu pevca Sekoube Bambina. In če je nova glasba na lani izdanem albumu res prekrasen hommage mandiški griotski tradiciji, se inovativno spogleduje tudi s kongovsko rumbo, jazzom, gvinejsko plesno pa tudi z jazzom in rock'n'rollom.

Album je tudi praznovanje vseafriške ustvarjalnosti. Poudarja bogastvo in raznovrstnost zahodnoafriške glasbe, hkrati pa prikazuje vlogo Afrike kot gonilne sile v globalnih zvokih. Toda lepe besede ob izvrstni produkciji albuma nimajo moči resnične magije, ki jo doživimo na koncertu. Je že res, da Guitari Baro pomeni pogovor kitaristov, a med njima je balafon (leseni ksilofon), zaradi katerega godbe ne bi mogle biti bolj afriško obarvane. V neizmerni iskrivosti virtuoznih pokrajin vsakega posebej in vseh skupaj postane užitek že skoraj neznosen. Ko greš z osupljivega koncerta Guitari Baro in si rečeš: Tudi če nikoli več ne grem na koncert in ne slišim več nobene nove glasbe, sem pomirjen in bom zadovoljno živel do konca svojih dni.

Raznovrsten vključujoč plesni projekt V hiši 3in3 se godi sto stvari združuje otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, mlade plesalce in profesionalne plesalce ter druge umetnike z obeh strani slovenske in italijanske meje v skupno plesno raziskovanje, preizkušanje in oblikovanje gibalnega dialoga, ki bogati vsakega posameznika posebej in celoten plesni ansambel. Vsak otrok iz plesne skupine Vrtiljak ima svojstven gibalni besednjak, ki ga na eni strani zaznamuje gibalna oviranost, na drugi pa želja in potreba po gibalnem izražanju. Interakcija med njimi odpira nov svet sporazumevanja.

V plesni predstavi V hiši 3in3 se godi sto stvari se dopolnjujeta resnični in domišljijski svet. Na odru oživijo drobci iz vsakdanjega življenja otrok, njihovega odraščanja, učenja, spoprijemanja s težavami, prijateljstva in veselja. V domišljijskem svetu se vse dogaja kot v sanjah – bogatejše, barvitejše, vendar nič manj resnično. Pisan papirnati zmaj s svojo igrivostjo in čarobnostjo presega meje stvarnega ter se z lahkoto giblje tako v domišljijskem kot realnem svetu in ju povezuje. Sprejemanje, podpora, srčnost in pogum, ki jih tkemo v vsakdan, se na odru zrcalijo v usklajenem gibanju. Ples postane igra pogleda, giba, dotika in ritma, ki plesalcem omogoča ustvarjanje enotnosti, kljub različnosti gibalnega izraza posameznikov.

Skupaj soustvarjamo umetnost, v kateri štejeta posameznik in odnos. Umetnost, ki se rodi iz spoštovanja, sprejemanja in skupnega dialoga.
 

Libreto: Simona Semenič
Režiserka: Yulia Kristoforova
Dirigent: Simon Dvoršak
Dramaturgija in oblikovanje giba: Ana Pandur
Scenografija: Vasilija Fišer
Kostumografija: Monika Colja
Nastopajoče: Gaja Sorč, Laure-Catherine Beyers, Katja Konvalinka, Irena Yebuah Tiran, Aja Markovič
Ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča

Opera platno ni pripoved o ljubezni, temveč zgodba o hrepenenju, ki se prepleta z realnostjo – presek enega samega, hkratnega trenutka bivanja štirih žensk. Skozi štiri protagonistke, ženske različnih starosti, ozadij in preteklosti, ki bi lahko bivale kjerkoli in kadarkoli, se prepletajo spomini, projekcije, želje in hrepenenja, arhitektura čustev, fantazij in strahov ter hkratni vdori realnosti.

Libreto Simone Semenič in glasba skladateljice Nine Šenk izhajata iz mita o Don Juanu, postavljenem v vlogo pasivnega platna za ženske projekcije. Do njihovih hrepenenj, sanj, strahov in meja njihovega obstoja dostopamo skozi njihovo izrekanje o odsotnem Don Juanu, ki predstavlja igrišče in polja možnosti, pravzaprav le eno od igrišč, ki bi lahko bilo karkoli drugega – tokrat je pač Don Juan. Tokratna uprizoritev s tem zrcaljenjem tu pa tam razgalja tudi proces, v katerem se ženske vnaprej določajo skozi imaginarij, ki ga ponuja obljuba Don Juana. Vendar pa Don Juana ni, Don Juanov je obenem nešteto – Don Juan je lutka, vsakič znova prilagojena fantaziji posameznice, ki to telo aranžira po svojih željah. platno ni metafora za pasivnost, temveč dejavno polje upora. V svetu, v katerem se ženskost zgodovinsko vzpostavlja kot odgovor na vertikalnost ideje moškega, protagonistke platna nasprotno ustvarjajo svoj lastni (fantazijski) svet, v katerem same odločajo o svoji umeščenosti vanj. Protagonistke niso žrtve, ki bi jih določal moški pogled; nasprotno, one s svojo vitalnostjo in fantazijo osmišljajo prazno točko, ob vdoru realnega, nasilja in krutosti pa ustvarjajo prostor, ki gradi vzdržljivost, skupnost in pot naprej. Njihova usoda ni vprašanje romantičnega čakanja, temveč gola, surova moč obstoja. Tudi v ritmu tovarne ženske ohranjajo svojo avtonomijo skozi humor, cinizem in neuklonljivo voljo do življenja.

Po lastni eksistenci se sprehajajo kot bitja v nenehnem gibanju. Njihova usoda ni vprašanje romantičnega hrepenenja, temveč golo preživetje; borijo se, da bi njihove lastne fantazije postale legitimne in da jim življenje ne bi predčasno odteklo. 

Skladateljica Nina Šenk je za partituro opere platno leta 2022 prejela nagrado Johanna Josepha Fuxa. Delo je bilo premierno uprizorjeno oktobra 2023 v Gradcu. 

Nune v akciji! (v originalu Nunsense) je izjemno delo avtorja Dana Goggina, ki je bilo premierno uprizorjeno decembra 1985 v gledališču Cherry Lane in je druga najdlje izvajana predstava na Off-Broadwayu. V zadnjih tridesetih letih je predstava postala pravi mednarodni fenomen, saj je bila prevedena v več kot 26 jezikov in si jo je ogledala publika po vsem svetu.

Nune v akciji! je domiselna zgodba o petih redovnicah, ki se znajdejo v denarnih težavah in so prisiljene pripraviti dobrodelni SHOW, v katerem pa hoče biti vsaka od njih prva zvezda. V nizu nenavadnih situacij se redovnice pokažejo v povsem drugačni luči, kot smo jih vajeni. V soju reflektorjev ob petju, plesu in smehu vsaka posebej in vse skupaj zažarijo na čisto samosvoj način.

V slovenski različici nastopajo vrhunska slovenska umetniška imena, ki obiskovalce navdušujejo tudi v najbolj obiskanem muzikalu v Sloveniji vseh časov Mamma Mia!

Nune v akciji! bodo v Cankarjevem domu uprizorjene v posebni Grand SHOW izvedbi prirejeni za oder Linhartove dvorane. Na odru se bodo nunam za ta izjemni dogodek pridružili vrhunski slovenski plesalci in plesalke pod budnim očesom našega svetovno priznanega koreografa Matevža Česna.

Gimnazija  Šentvid praznuje 80 let. 

Na slavnostni akademiji se bodo srečale mnoge generacije, ki so ustvarjale zgodovino Gimnazije Šentvid ter s svojim znanjem, delom, vrednotami in spoštovanjem tradicije zaznamovale njen razvoj in ugled.

 V umetniškem delu prireditve bodo nastopili bivši dijaki in dijakinje, danes priznani umetniki: pevka Jadranka Juras, pianist Bowrain, raper Vazz, kitarist Jure Cerkovnik, pesnica Anja Drab Grmovšek.

Spomine bodo obujali Lado Bizovičar, Tomi Meglič, Jože Habula in Robert Pešut Magnifico.

Vez med nekoč in danes bo nastop harmonikarja Tadeja Cerkovnika in plesalke Julije Markovič Halik.

Dogodek bosta povezovala Nataša Lipovec in Boštjan Anžin.

Režija in scenarij: Zora Lovrenčič

Od 17.30 dalje bo v Drugem preddverju sprejem za obiskovalce ter čas za druženje in klepet pred uradno prireditvijo. 

Obiskovalci prejmejo tudi jubilejni zbornik.

Gostje večera: Jure Pukl, saksofon; Nina Strnad, glas; Žigan Krajnčan, glas, ples; Lazaro Amed Zumeta, tolkala; Aljoša Kavčič, klaviature; Kristijan Krajnčan, bobni 

V Cankarjevem domu bomo 2. aprila 2026 počastili štiridesetletno ustvarjalno pot glasbenika, skladatelja, aranžerja in dirigenta Lojzeta Krajnčana. 
Ta mejnik bo na odru združil Big Band RTV Slovenija in vrhunske glasbene goste, s katerimi je Krajnčan v zadnjem času tesno sodeloval. Večer bo poklon njegovemu obsežnemu opusu in neprecenljivemu vplivu na razvoj domače orkestralne ustvarjalnosti.

Lojze Krajnčan zaokrožuje svoja štiri desetletja neprekinjenega umetniškega sodelovanja z Big Bandom RTV Slovenija na koncertu, ki bo ponudil vpogled v njegovo raznovrstno glasbeno identiteto.

Svojo pot je začel kot nadarjen solist na pozavni, po odhodu mojstra Jožeta Privška pa je prevzel odgovorni vlogi dirigenta in aranžerja orkestra. Prvo desetletje je deloval tudi kot umetniški vodja Big Banda ter ob številnih radijskih in televizijskih projektih orkester suvereno popeljal v svet jazzovskih in sodobnejših glasbenih vsebin.

V zadnjih letih je zasedba pod njegovim vodstvom zaživela v dialogu z odličnimi glasbeniki, med katerimi izstopajo Alex Sipiagin, Renato Chicco, Mirna Bogdanović, Marko Črnčec, Kristijan Krajnčan, Nina Strnad, Teo Collori, Boštjan Gombač, Ana Bezjak, Tomaž Gajšt in številni drugi. Krajnčanova prepoznavna aranžerska govorica in širok umetniški razpon sta omogočila povezavo različnih slogov, generacij ter glasbenih estetik.
Večer bo hkrati poklon tradiciji in pogled v prihodnost, predvsem pa praznik predanosti in glasbene radovednosti Lojzeta Krajnčana.
 

Program zajema partizanske  pesmi, slovenske  ljudske pesmi in ostalih narodov, starogradske pesmi, zabavne POP glasbe (nostalgija 60., 70. in 80. let) in tri avtorske Rudija Loborca.
 
Nastopajo: Nataša Loborec Perovšek, mezzosopran
                  Sara Mitrović, sopran 
                  Omar Naber, bariton
                  
                  Pevski zbor  OŠ Sp. Šiška, zborovodkinja Tanja Zgonc
                  Pevci s Cankarja, učenci OŠ Ivana Cankarja, Trbovlje, zborovodkinja Tjaša Judež
 
                  Branko Sladič, harmonika
                  Tinej Reberšek, harmonika
                  Izabela Černigoj, violina
                  David Jarh, trobenta
 
Prireditev povezujejo: Eva Košuljandić
                                   Ula Furlan
                                   Matjaž Jordan
 
Režiser: Filip Jembrih
 
Organizacija, scenarij in produkcija: Nataša Loborec Perovšek

Natašo glasba spremlja že več kot sedem desetletij, saj sta ji bila posluh in glas položena že v zibelko. Z mislijo Zoltána Kodálya, da je »vsakomur najbližja tista glasba, na katero se je njegovo uho navadilo v zgodnjem otroštvu«, je hvaležna mami in atku, ki sta jo popeljala v svet slovenskih narodnih in partizanskih pesmi. Že kot štiriletna deklica je prepevala Zakaj sem partizan, Kje so tiste stezice, N'mav čez izaro, Zakrivljeno palico v roki in druge. Ob šolanju v osnovni šoli je prepevala v šolskem pevskem zboru, v zadnjem razredu OŠ in v srednji šoli pa sta jo začeli zanimati tudi zabavna in klasična glasba. Redno je spremljala Slovensko popevko, festivale, evrovizijo, si priskrbela besedila in prepevala. Prvič je stala pred mikrofonom v Festivalni dvorani Pionirskega doma v Ljubljani, kjer so potekale tudi plesne vaje za maturantski ples 1964. Glasbene skupine, ki so takrat igrale, pa so nadobudnim pevcem omogočile petminutni nastop »5 minut, mikrofon je vaš« in Natašo je dobesedno odneslo s plesišča na oder. Na priporočilo glasbenika iz glasbene skupine se je v letu 1964 vpisala na Glasbeno šolo Franca Šturma v Ljubljani, v Šiški, smer solopetje. In tu se je začela njena izobraževalna pot na pevskem področju, sočasno ob začetku študija v študijskem letu 1964/65 na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Kot »rojeni mezzosopranistki« – tako jo je imenovala prof. Silva Kraševčeva z GŠ Bežigrad na prvi produkciji in predstavitvi v letu 1964 – pomeni, da je v letu 2024 minilo že šestdeset let njenega umetniškega delovanja. Na priporočilo glasbenika, simfonika RTV Ljubljana, je svoje znanje nadgrajevala na GŠ Vič pri prof. Rudiju Loborcu, ki je poučeval trobila, obenem pa bil tudi upravitelj popevkarske šole v GŠ. Redno je bil zaposlen v Simfoničnem orkestru RTV Ljubljana, Slovenija, v zasedbi trobil. Poleg tega pa je deloval tudi na pedagoškem področju, poučeval na OŠ, GŠ, vodil pevske zbore, pihalne godbe, bil prvi kapelnik pihalne godbe z državniškim izpitom, obenem pa še pesnik, skladatelj in dirigent, ki je odločilno prispeval, da je Nataša dosegla raven dolgoletne uspešne mezzosopranistke.
Kot ekonomistka je med službovanjem v LB, Področje za kreditno stanovanjsko in komunalno gospodarstvo, v nadaljevanju SKB, ustanovila KUD MPZ LB in pozneje Decet SKB, pod strokovnim vodstvom zborovodje Rudija Loborca, ki je za nekatere pesmi tudi priredil besedilo na temo varčevanja v banki. Na veliko koncertih in prireditvah po vsej Sloveniji in v zamejstvu sta oba zbora dosegla zavidljive uspehe, naj jih med drugimi omenimo le nekaj:
- leta 1979 je KUD MPZ LB nastopil v polurni televizijski oddaji RTV Ljubljana Od vsakega jutra raste dan; 
- 31. maja 1985 je KUD MPZ LB organiziral Prvo pomladansko srečanje PZ, 40 let pojemo v svobodi ob spremljavi godbe pod taktirko dirigenta in zborovodje Rudija Loborca na Trgu revolucije v Ljubljani;
- ob 10-letnici zbora in v počastitev dneva JLA, 22. decembra, je imel zbor 23. decembra 1985 koncert v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani ob povezovanju Branka Prestorja z RTV in ob spremljavi Boruta Lesjaka na harmoniki. Za Natašo, ki je nastopila na odru Linhartove dvorane, pomeni osebno, čutno doživljanje po štiridesetih letih.
 
Še in še bi lahko naštevali nastope v okviru PZ, Deceta in Natašinih solističnih nastopov ob spremljavi soproga Rudija Loborca na klaviaturi. Izvajala sta več zvrsti glasbe, od slovenskih narodnih, ljudskih pesmi, starogradskih in drugih narodov, partizanskih, klasičnih, slovenske zabavne in svetovne uspešnice zabavne pop glasbe v tujih jezikih ali v slovenskem, katerih besedilo je prispeval avtor Rudi Loborec. Število vseh nastopov in proslav v okviru državnih ustanov, kulturnih zavodov, tabora PZ, KS, zdravilišč, turističnih društev, razstav, Festivala za 3. ŽO ter spominskih slovesnosti in proslav v okviru ZZB za vrednote NOB presega dva tisoč sto. In zanju zelo pomemben je bil nastop v letu 2009, na slovesnem odprtju Festivala za tretje življenjsko obdobje (F3ŽO), ko je Nataša ob spremljavi Godbe ljubljanskih veteranov zapela pesem Slovenija v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Bila je sprejeta z navdušenjem, takrat pa ji je še lahko prisluhnil avtor glasbe in besedila Rudi Loborec.
 
Nato je nadaljevala solistično pot, med najpomembnejšimi pa so koncerti z gosti (medgeneracijsko sodelovanje):
6. maja 2019 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Lj. Zakaj sem partizan
22. maja 2024 v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Lj. Pesem daje moč
20. maja 2025 v Festivalni dvorani Pionirskega doma  v Lj. Pesem daje moč
  
Izdala je štiri glasbene albume:
1. Akordi življenja leta 2000, ki obsega 10 pesmi
2. Skrivnosti neba leta 2006, ki obsega 18 pesmi
3. Slovenija – zemljica domača leta 2012, ki obsega 38 pesmi
4. Zakaj sem partizan leta 2015, ki obsega 29 pesmi
 
Sedaj pripravlja še peti album pod naslovom Slovenija – zemljica domača (št. 2), ker je še toliko neizpetih slovenskih narodnih, ljudskih pesmi.
 
Strokovni odbor za glasbeno dejavnost Zveze kulturnih organizacij Slovenije ji je podelil pisno priznanje – Gallusovo značko za uspešno in dolgoletno delo na področju glasbene dejavnosti.
 
Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije ji je ob 70-letnici ustanovitve 4. julija 2018 podelila »jubilejno priznanje za požrtvovalno ohranjanje in varovanje vrednot našega narodnoosvobodilnega boja«.
 
Še vedno ostaja zvesta svoji smeri, spevni glasbi ter spoštuje pravila solističnega petja in strokovnih napotkov in nasvetov, ki jih je dajal soprog Rudi Loborec, ki ga od 13. decembra 2010 žal ni več med nami. Zato ji glasba in petje, ki ju deli s poslušalci in nastopajočimi, medgeneracijsko, veliko pomeni, ker, kot sama pravi, jo vodi k notranji ubranosti in sproščanju. V pesmih se prepletajo motivi ljubezni, nežnosti, prijaznosti s širokim razponom življenjskega utripa.
 
V letu 2025 je postala tudi botrica Zveze Anite Ogulin in ZPM, pri kateri ji odziv družin poboža dušo.
 
Promocijo koncerta je oprla na slikarsko upodobitev neizmerne moči pesmi in glasbe, delo pokojnega Zmaga Modica, ki je sliko podnaslovil MOČ.
 
Prisrčno vabljeni na ta majski dan, medgeneracijsko sodelovanje in srečanje!
 

Koncert je omogočilo Kulturno-zgodovinsko društvo Rusalka, Pot v Zeleni gaj 27b, Ljubljana, ki ga zastopa predsednica mag. Minka Marija Jerebič.

Logotip društva ponazarja rusalko, rečno vilo, ki nedvoumno s svojimi sestrami živi v tolmunih rek na vzhodu Ljubljane. 
 
Obraz rusalke predstavlja skrivnosten pogled v prihodnost in pripoveduje dogodke preteklosti. Kaplja vode ponazarja vodo oziroma reke, potoke, tolmune, kjer prebivajo rečne vile. V kapljici vode je svetloba ter ponazarja upanje in razsvetljuje dogodke, ki jih opisujejo rusalke oziroma pričajo od njihovih dejstvih.

Številne rečne limfe zamenjujejo z morskimi deklicami, vse samo zaradi tega, ker oboje živijo v vodi in so povezane z vodo, svetom skrivnosti pod njeno gladino.

Rusalka v logotipu drži palico, s katero zapiše ime društva, obenem pa je to tudi simbol, ki nam pripoveduje o večnosti rusalk, o večnosti delovanja društva, ohranjanju naše preteklosti, ohranjanju spominov na nekoč, da se ne bi porazgubili kot kapljice vode v morju voda.

Lasje rusalke so vodne kapljice, plapolajoče v vetriču, ki pihlja ob rekah. Rusalke so nedvomno povezane s podvodnim svetom in seveda tudi sestrične ribic, zato je v laseh rusalke tudi ribica, ta s svojim očesom (krogom) ponazarja dobroto in življenje, ki ga ribe prinašajo v podvodni svet.

Modrina logotipa je povezana z vodo in z modro rusalkino odločitvijo. Modra barva izraža samozavest in stanovitnost, hkrati pa ne predstavlja nikakršne grožnje. Modra barva simbolizira mir, harmoničnost in spokojnost.

Trajanje: 90 min

Béla Fleck, bendžo; Edmar Castañeda, harfa; Antonio Sánchez, bobni

V štirih desetletjih je virtuoz Béla Fleck na eklektični poti – na kateri je sproti pobiral grammyje (ima jih 19), svoj petstrunski inštrument popeljal v kraje, kamor je zvok bendža pred njim le redko prodrl – v Afriko, Indijo in na Kitajsko. Njegovo glasbeno razumevanje je prostrano, kot prerije, ki jih prikliče zven tega glasbila. Nenehno je ustvarjal okoliščine, ki so bendžo potiskale onkraj stereotipov, in z lahkoto preskakoval žanre od bluegrassa, fusiona, folka, countryja, jazza, klasične glasbe do glasb sveta. Naj bo v sodobnem jazzovskem ansamblu The Flecktones, v duetu s Chickom Coreo (legendarni pianist je med pandemijo z Bélo Fleckom posnel duet Remembrance, ki velja za njegov zadnji album, preden smo se leta 2021 od njega poslovili), v intimnih izpovedih z ženo Abigail Washburn, bodisi s hibridnimi koncerti s simfoničnimi orkestri ali z udarnim Bootsyjem Collinsom in Blind Boys of Alabama. Je glasbenik, ki je osvajal grammyje v različnih kategorijah, čeprav njegovo srce ostaja zvesto bluegrassu, kar je utrdil na svojem album iz leta 2021 My Bluegrass Heart. Leta 2024, ob 100-letnici praizvedbe Gershwinove mojstrovine, je bendžo postavil v središče svoje interpretacije Rapsodije v modrem ob spremljavi simfoničnega orkestra, pred tem pa posnel še svojo različico Raphsody in Blue(grass).

 

Vse življenje že raziskuje zmogljivosti svojega glasbila in to počne takorekoč z žarom borca za državljanske pravice. »Zelo se razburim, če kdo bendžo omalovažuje in ga ima za nekakšen ameriški stereotip. Ta inštrument vendar pooseblja svetovno zgodovino. Tu je suženjstvo, nadaljevanje afriške glasbe, rojstvo bluesa, razvoj ameriške glasbe, je talilni lonec in stičišče kultur. Veliko jih sploh ne ve, da je bil bendžo prisoten od samega začetka jazza. Ne kitara, niti klavir, bendžo je bil tam. Bendžo je imel Louis Armstrong v svoji prvi skupini Hot Five,« je Fleck razmišljal v reviji Downbeat, katere naslovnico je krasil. 

V Ljubljano prihaja z all-star triom v kombinaciji inštrumentov – bendža, harfe in bobnov, ki se morda na papirju zdi nenavadna, v resnici pa gre za čarobno, zapeljivo in energično zmes melodije, harmonije in ritma. Zasedba je nastala jeseni leta 2024, v njej pa Flecka spremlja Antonio Sánchez, štirikratni grammyjevec in eden najbolj iskanih bobnarjev na svetu. Kar osemnajst let je bil član slavne skupine Pata Methenyja in z njim posnel devet albumov. Svetovno slavo pa je Sánchez dosegel leta 2014, ko je bil nominiran za zlati globus, bafto in oskarja za izvirno glasbo v filmu Birdman v režiji Alejandra Gonzáleza Iñárrituja. Trio zaokrožuje kolumbijski glasbenik Edmar Castañeda, eden vodilnih virtuozov na jazz harfi, ki mojstrsko prepleta različne glasbene stile in žanre skozi svoja sodelovanja z legendami, kot so Wynton Marsalis, John Scofield, Hiromi in Paco de Lucía.

Daleč stran od znanih zvezd, v kotičku vesolja, tam, kjer teme nikoli ne sežejo, obstaja planet Nytheria. Planet, ki je rojen iz visoko vibrajočih duš. Nytherieli - prebivaci, so utelešena svetlobna bitja. Ne poznajo posesivnosti, zavisti, negativnosti- le skupnost srca. V središču planeta se nahaja žarišče, kjer žari Svetlobno srce Nytherie - čista ljubezen, ki napaja planet.

Kaj se zgodi, ko Nytherio napadejo Vulkrani - bitja, ki so rojena v večni jezi?

Trajanje; 3 ure in 40 minut, z odmorom

V naši širši okolici bi težko našli kraj, v katerem se je magični obet industrializacije in napredka bolj boleče obrnil v svoje popolno nasprotje. Kar je zanosno dajalo kruh, se je pozneje izkazalo za strup. V veliko primerih industrijskega uničenja je to mišljeno metaforično, v Anhovem, kjer so se otroci igrali z belimi ostanki azbesta, pa je dobesedno tako. Eno samo vlakno azbesta zadostuje, da človek zboli. Ta je vzel veliko življenj in jih desetletja po prepovedi uporabe še vedno jemlje. Številni se z boleznimi, ki jih je povzročil, borijo, drugi v negotovosti čakajo, ali jih bo doletela podobna usoda. Drobtinice tega kruha je dolina drago plačala, vendar se zgodba Anhovega, tragična, kakor je, ne konča pri proizvodnji salonita. Njegovo proizvodnjo je v devetdesetih kratkotrajno nadomestila proizvodnja prav tako rakotvornega stirena. Kmalu so v zgodbo prišli še sosežig strupenih odpadkov, masoven izkop rudnine iz lokalnega kamnoloma ter neurejen vodovod, v katerega je nedavno vdrla s težkimi kovinami zastrupljena voda.

Toda Anhovo ni samo zgodba o veliko oblikah ekološkega uničenja in prevladi kapitala nad zdravjem ljudi. Je tudi zgodba o uporu, pogumu, trdoživosti, solidarnosti in vztrajnosti. Dokumentarna uprizoritev Anhovo prodornega mladega avtorja in režiserja Žige Divjaka ter avtorice Katarine Morano, ki se bosta v SNG Nova Gorica predstavila prvič, bo poskušala prisluhniti tej dolini, ki nas lahko v negotovih časih, ki sledijo, marsičesa nauči.

Zahvaljujemo se: Društvu EKO Anhovo in dolina Soče, Bogomiru in Slavki Bavdaž, Heleni Markič, dr. Metodi Dodič Fikfak, Milovanu Bertotu, Lilijani Pulec, Branku Skoku, dr. Nevenki Mlinar, dr. Nadi Merljak, Zlatku Kumarju, Anji Medved, Sabini Maver, Mojci Dumančič in vsem, ki ste z nami delili svoje zgodbe.