Radgonski raper Leopold I. je eden najbolj priljudnih in v stališčih najbolj jasnih raperjev pri nas. V resnici je mnogo več kot raper. Uvršča se v častni niz avtorjev, ki dokazujejo, da je lahko narečje povsem enakovredno knjižnemu jeziku. Da ga po avtentičnosti pravzaprav presega. S kratkim prispevkom je v Izštekanih dvakrat že nastopil. Bil je gost pri štajerskem kolegu Hauptmanu, na pobudo Izštekanih pa je nastala nepozabna "Tista zakartana ura", nadgradnja pesmi Vlada Kreslina v poklon njegovi sedemdesetletnici.

V celovečernem izštekanem nastopu se bo gibal od čistega minimalizma ob akustični kitari do pošteno spremenjenih bendovskih postavitev, za kar bo kot vselej virtuozno poskrbel sodelavec Vid Turica. Zajeten del programa pa bo Leopold izvedel ob spremljavi Camerate SMO, komorne zasedbe Slovenskega mladinskega orkestra. Aranžmaje pripravlja izvrstni Matija Krečič, dirigentka bo umetniška vodja SMO Živa Ploj Peršuh.

S protagonisti se bo kot običajno pogovarjal avtor in voditelj Jure Longyka. Na že ustaljen, zelo izštekan, analogen način se bo lahko v pogovor vključilo tudi občinstvo.
 

Izštekani, radijska oddaja in glasbena skupnost z več kot tridesetletno zgodovino, nadaljuje novo obliko koncertov in pogovorov, ki niso izvedeni v studiu, temveč pred predanim občinstvom, s prenosom na Val 202.

Jesenski niz bodo odprli legendarni, vedno nadduhoviti Primorci Zmelkoow. Obljubljajo nastop brez orkestrov, dalmatinskih klap, ognjemetov in kompleksnih dodatkov. Se jim pa utegne kljub temu zgoditi kak (Poredni?) gost, ki bo zgostil čorbo, zvarjeno iz klasične kitare, fretless in ukulele basa, elektronskih bobnov, flavte, tarabuke, violine, mandoline, saksofona in harmonike. Če bo komu ljudskosti premalo, bodo za začimbo dodaki kakšen bajs, žlice ali meh.

Letos mineva 30 let od prelomnega, kultnega drugega albuma "Čiko, Pajo in Pako". Mnoge skladbe z njega kljub enajstim izdanim albumom še vedno predstavljajo jedro njihovih koncertov. Hkrati pa nekatere zaradi močne konkurence novejših ostajajo zanemarjane. Zato bodo tokrat zanalašč odigrali cel album. Za povrh pa še kak komad z letošnje plošče "PLUS", kak hit, kak skrit biser in vsaj en komad, ki ga nikoli ne igrajo na špilih, ker je pač preveč nežen za rokerske place.
 

Od 11. do 15. leta

Prešernova klasika dobi turbo različico za 21. stoletje. Urška gre na žur, spozna skrivnostnega motorista in se znajde v bleščečem podvodnem svetu, kjer ni vse tako popolno, kot je videti. Muzikal je poln močne glasbe, humorja, napetih prizorov in fantazijskih preobratov. Malo romance, malo nevarnosti, veliko energije – in zgodba, ki pokaže, da imajo tudi stare pesmi lahko zelo sodoben beat.
 

Trajanje: 120 minut

Fuga za narod odpira zgodovinsko okno v razmerje države, ki se utemeljuje na narodu, do pravic človeka in državljana, kot jih je opredelilo evropsko razsvetljenstvo. Izhaja iz koncepta naroda kot »namišljene skupnosti«, kot jo opredeli Benedict Anderson, ki se oblikuje z razvojem tiska, nacionalnih kultur in modernih politik. Projekt aktualno nacionalno politiko razume kot ideološko orodje legitimizacije državne moči.

V središče postavlja Cankarjevega Kurenta (Andrej Fon). Njegova osebna izpoved združuje glasbo, upor in kritiko sodobnega etatizma, okrepljenega z nacionalnimi politikami in digitalnim nadzorom. Nasproti mu stoji Sperans (Gregor Zorc), glas ideologije ogroženega naroda, ki ostaja stalnica slovenske politike.
Predstava prepleta misli Ivana Cankarja, Speransa in Benedicta Andersona ter razkriva prepad med ljudstvom in narodom. Naslov namiguje na fugo kot preigravanje ideologije naroda, ki je od 19. stoletja pomembno zaznamovala politično zgodovino. Fuga za narod opozarja na nevarnosti sodobnega narodnjaštva, kolektivne amnezije in digitalno posredovanih identitet ter posameznika spodbuja k kritičnemu razmisleku o narodu kot političnem konstruktu.
 

Trajanje: Predstava traja 1 uro in 50 minut brez odmora

Usje se je dalu je komedija, rojena iz življenja ob meji. Zgodbe pričevalk in pričevalcev se na humoren način dotikajo različnih – tudi perečih ali celo usodnih – tem, problemov in fenomenov, ki so ključno zaznamovali socialne in ekonomske razmere posameznikov ter skupnosti. Ponujajo zanimive primerjave in pojasnjujejo generacijske razlike, predvsem pa s smehom povezujejo občinstvo in ga nagovarjajo k razmisleku.
 
Usje se je dalu je sklepna uprizoritev projekta Sezona obiranja zgodb, ki ga je kot del uradnega programa GO! 2025 razvijal Zavod Scaramouche pod umetniškim vodstvom Tereze Gregorič. Ustvarjalna ekipa je zbrala več kot 70 pričevanj ljudi, ki so živeli in živijo ob slovensko-italijanski meji. Skozi njihova pričevanja se izrisuje podoba bivanja na robu dveh svetov – razklanost med dvema mestoma v dveh državah nasprotujočih političnih ideologij. Zgodbe malih ljudi, ki jih uradna zgodovina pogosto spregleda (nekatere so bile v okviru projekta prvič zapisane), ponujajo globok uvid v snovno in nesnovno kulturno dediščino primorske regije, prispevajo k sestavljanju mozaika zgodovine slovenstva ter nudijo kritično refleksijo razmerij med preteklostjo in sodobnostjo. Ustvarjalci nadgrajujejo dokumentarni materiali z umetniškim obdelovanjem tako, da poudarjajo komične dimenzije vedrine in humorja, ki se že v samih pričevanjih kaže kot zvest spremljevalec regijskega »duha«. Ob tem raziskujejo kontinuiteto in tradicijo mediteranske komedije ter njenih arhetipskih likov, ki se v uprizoritvi Usje se je dalu soočajo s sodobnimi pristopi pripovedovalskega gledališča.

Zahvaljujemo se vsem pričevalcem, ki so z nami delili svoje zgodbe o življenju ob meji.
Zahvaljujemo se Anji Medved in Nadji Velušček za velikodušen dostop do njune bogate dokumentarne filmografije.

Premiera: 25. september 2025, SNG Nova Gorica, veliki oder

Od 11. do 15. leta

Ostržek je lesenjaček z darom za težave. Pobegne, laže, zaide v čudne okoliščine in skoraj vedno naredi ravno nasprotno od tega, kar bi moral. A prav zato je njegova zgodba tako zabavna. Ta gledališka različica slavno pravljico spremeni v hitro, duhovito in vizualno noro pustolovščino z glasbo, videi in kupom nepričakovanih zapletov. Predstava za vse, ki se jim zdi odraščanje včasih podobno vožnji brez zavor.
 

Od 11. do 15. leta

To ni običajen koncert. To je glasbeni eksperiment, v katerem lahko zazveni skoraj vse – od pojoče žage do gumijastega prašička. Boštjan Gombač in druščina vrhunskih glasbenikov mešajo klasiko, improvizacijo in popolne norčije v predstavo, ob kateri se občinstvo najprej začudeno spogleda, potem pa začne navdušeno smejati. Če te zanima, kako zveni orkester brez pravil, pridi konec januarja v Linhartovo dvorano!
 

Od 11. do 15. leta

Kaj nastane, ko stare izštevanke srečajo odlične muzikante? Pričakujete lahko vse: od pravljičnih čarobnih utrinkov do čisto zaresnega rokenrola.
 
Skupina Katalena na odru ustvari divji glasbeni svet, poln ritma, humorja in nepričakovanih preobratov. Stare otroške igre se na odru spremenijo v koncert, skrivnostne besede pa postanejo začetek neverjetnih zgodb. Predstava je igriva, glasna in zabavno nenavadna – kot nalašč za radovedne najstnike, ki jih zanima nekaj drugačnega.
 

Glasba in ples sta v flamenku neločljivo povezana. Eden brez drugega ne moreta zares zaživeti. Prav v tem prostoru med zvokom in gibom nastaja srečanje treh izrazitih umetniških glasov, ki vsak po svoje raziskujejo, kako skozi telo in zvok nenehno iskati načine, kako tradicijo prestaviti v sedanjost, ne da bi izgubila svojo moč.

Po projektih Al toque, posvečenem flamenko kitari, ter Al baile, posvečenem plesu, se priznani kontrabasist, skladatelj in producent Pablo Martín Caminero v projektu Al cante obrača k petju. V središče postavlja sodelovanje z Davidom Carpiem, enim najprepoznavnejših glasov sodobnega Jereza, ki s svojo interpretacijo nosi bogastvo in izrazno moč flamenka v njegovi najbolj neposredni obliki.

Caminero je umetnik izjemne širine in eden najprodornejših glasbenikov svoje generacije. Po študiju klasičnega kontrabasa na Dunaju je svojo ustvarjalno pot nadaljeval v Madridu, kjer je vzpostavil izjemno razvejano umetniško prakso. Sodeloval je z ustvarjalci, kot so Jorge Pardo, Gerardo Núñez, Dhafer Youssef, Chano Domínguez, Niño Josele, Rocío Molina, Ana Morales ter številnimi drugimi predstavniki jazza, flamenka, stare glasbe, plesa in gledališča. Njegov opus obsega avtorske albume, glasbo za film, baletne produkcije in mednarodne koncertne projekte, v katerih vztrajno preizprašuje meje med žanri. V projektu Al cante se zato srečata dva navidez različna pola: svoboda sodobne glasbene ustvarjalnosti in globina flamenko tradicije.

Posebej za cikel Noches de Tablao nastaja sodelovanje z Urško Centa, plesalko, koreografinjo in performerko, katere avtorski opus že vrsto let nastaja na presečišču flamenka, sodobnega plesa, performansa in glasbenega raziskovanja. Namesto reprodukcije ustaljenih plesnih oblik jo zanima telo kot prostor ustvarjalnega tveganja, poslušanja in transformacije. V njenem odrskem jeziku se tehnična natančnost flamenka srečuje z odprtostjo improvizacije in sodobne koreografske misli. Njen ples postaja prostor srečevanja različnih časovnosti, izkušenj in pomenov, v katerem tradicija ni spomin na nekaj minulega, temveč ustvarjalna sila sedanjega trenutka.

Srečanje treh izrazitih umetniških osebnosti tako odpira prostor, v katerem se jerezansko petje, jazzovska ustvarjalnost in sodobni ples ne postavljajo drug ob drugega, temveč soustvarjajo skupno umetniško izkušnjo odrskega dogodka. Al cante × Urška Centa odpira vprašanja preobrazbe, prenosa in ustvarjalne prenove. Kar izhaja iz starega, se ne ponavlja, temveč se na novo izumlja. V času, ki pogosto zahteva hitrost in všečnost, projekt odpira prostor za srečanje z živim umetniškim organizmom, sposobnim sobivanja. 
 

Non+Ultras je plesna predstava nemškega koreografa Moritza Ostruschnjaka, ki skozi energičen spoj sodobnega plesa, urbanih plesnih praks, videa in glasbe raziskuje mehanizme množične pripadnosti, fanatizma ter političnega protesta. Na odru se znajdejo stotine navijaških šalov, stadion pa postane metafora sodobne družbe, v kateri se prepletajo šport, politika, družbena omrežja in kultura spektakla. 

Predstava izhaja iz vizualnega in čustvenega sveta nogometnih navijačev, vendar preseže okvir športa. Osem plesalcev v vsakdanjih oblačilih ustvarja visoko intenzivne skupinske prizore, ki spominjajo na navijaške koreografije, protestne shode ali množične rituale. Gibanje se nenehno giblje med kolektivno evforijo in individualno izgubo identitete, med občutkom pripadnosti in nevarnostjo slepega sledenja skupini. 

Ostruschnjak uporablja logiko družbenih omrežij: hitre menjave podob, zvoka in pomenov ustvarjajo tok informacij, v katerem se srečujejo nogometni navijači, politični protestniki, popkulturni idoli in medijski spektakli. Na odru se prepletajo stadionski napevi, videoposnetki tekem, prizori nemirov in množičnih zborovanj, kar razkriva podobnosti med različnimi oblikami kolektivne identifikacije. 
Osrednji simbol predstave je navijaški šal, ki se v rokah plesalcev nenehno preobraža: postane zastava, maska, orožje, povezovalni element ali znak pripadnosti. S tem predstava odpira vprašanja, zakaj ljudje iščejo skupnost, kako nastajajo množična gibanja in kako se navdušenje lahko spremeni v politično ali ideološko silo.