Benjamin Moser

The definitive portrait of one of the American Century’s most towering intellectuals: her writing and her radical thought, her public activism and her hidden private face.

I am tired of being a person. Not just tired of being the person I was, but any person at all. I like watching people, but I don’t like talking to them, dealing with them, pleasing them, or offending them. I am tired.
Susan Sontag

»Na voljo sem imel njene dnevnike, ki jih je pisala od šestnajstega leta, tudi še neobjavljene dele, vso korespondenco, njen osebni računalnik z vsemi ohranjenimi datotekami, elektronsko pošto, poleg članov družine sem se pogovarjal z več kot stotimi ljudmi, ki so bili tako ali drugače povezani z njo. Kar ste brali v tej osemsto strani dolgi knjigi, je samo dvajset odstotkov zbranega v začetni grobi različici.«

»Američani so jo imeli za evropsko avtorico, toda v resnici je bila, kot pišem v knjigi, med judovskimi avtorji svoje generacije najmanj evropska, če pomisliva samo na Saula Bellowa ali Philipa Rotha, katerih starši so bili rojeni v Evropi, njeni stari starši pa so se priselili v ZDA kot otroci. Pravzaprav ni imela globljih evropskih korenin. Američani so jo imeli za evropsko avtorico, Evropejci pa za ameriško, kar je po mojem mnenju edino prav. Ne bi si mogel predstavljati slovenske ali pa francoske Susan Sontag. Susan je nekako predstavljala moč ameriškega imperija, v smislu intelektualnega prestiža in glamurja, čeprav je pisala o nevarni in pogubni ameriški notranji in zunanji politiki, zatonu ZDA …«

»Glede prikrivanja svoje spolne usmerjenosti je bila otrok svoje generacije, biti istospolno usmerjen in to povedati na glas je bil tabu za pretežni del njene generacije. Zanjo je bila to najbolj neprijetna tema. Potem pa, tudi ko so se časi spremenili, je bila že prestara, da bi o tem razpravljala na glas. V ZDA je vedno bilo mogoče biti lezbijka ali homoseksualec, javno in zasebno. Težava je bila v tem, da se v tem ni smelo pokazati javno in za ugled slavne osebnosti je bilo še kar nevarno; v knjigi citiram pisatelja Edmunda Whita, ki mu je bilo takrat od vseh istospolno usmerjenih ameriških pisateljev najmanj mar, kaj si o tem mislijo drugi, ko pravi, da bi Susan s svojim razkritjem zagotovo izgubila dve tretjini bralcev. In ima prav. Govorimo o času izpred petdesetih, ne petsto let! Ob pisanju biografije sem en semester  na losangeleški univerzi poučeval latinskoameriško književnost in se mudil tudi v tamkajšnjih arhivih Sontagove. Bil sem neprijetno presenečen, da študentje niso vedeli ne za Sarajevo ne za morijo, ki se je v devetdesetih dogajala na Balkanu. Takrat se sploh še niso rodili. Tako kot tudi ne morejo razumeti, kako težko življenje so še pred tridesetimi, petdesetimi leti imeli homoseksualci in lezbijke. Verjetno mislijo, aha, gotovo je šlo pri zatiranju za verske fanatike in njihove predsodke. Ne! Ni bilo tako preprosto.«