Kultura vsak teden pri vas
Prijavite se na
E-novice cankarjevega doma
Novosti programa, napovedi, zgodbe in zakulisja in druge zanimivosti vsak teden v vašem e-poštnem nabiralniku.
Benjamin Moser je za biografijo Sontag: Her Life and Work (Ecco) leta 2020 prejel Pulitzerjevo nagrado. Knjiga je sad sedemletnega truda in je poglobljen portret ene najvplivnejših intelektualk 20. stoletja. Moser je sicer redni sodelavec The New York Review of Books in The New Yorker. Je tudi avtor prav tako odmevne biografije Why This World: A Biography of Clarice Lispector brazilske pisateljice Clarice Lispector. Po diplomi na Univerzi Brown, kjer je študiral zgodovino in portugalščino, je doktoriral na Univerzi v Utrechtu. Živel je v Braziliji, Parizu, Benetkah, zadnja leta biva med Amsterdamom in francoskim Périgordom.
Susan Sontag je bila rojena kot Susan Rosenblatt leta 1933 v New Yorku, odraščala pa v Tucsonu v Arizoni in San Fernando Valley v Los Angelesu, kjer je prevzela priimek Sontag po materinem drugem možu. Zgodnji občutek obstranstva, prepojen z ostrim intelektom ter lakoto po umetnosti in filozofiji, jo je popeljal v New York, središče avantgarde petdesetih let prejšnjega stoletja. Drugo je stvar legende. Susan Sontag je v eseju za esejem na novo zarisovala kulturne bojne linije: neustrašno je prepletala visoko in nizko kulturo, najsloviteje leta 1964 v eseju Notes on Camp, naklonjenem gejevski kulturi. Spoprijela se je s temo fotografije, ki jo je uporabljala kot orožje in memento mori; lotila se je izjemno pomembnega vprašanja človeškega trpljenja, empatije in sokrivde, pomagala preusmeriti pogovor od obtoževanja obolelih za rakom in aidsom ter se neutrudno zavzemala za boemske pisce, mislece, likovne umetnike in filmarje, ki jim v ZDA sicer ne bi uspelo prodreti.
A kljub naštetemu ni bila eksistencialna svetnica. Njene sodbe so bile neusmiljene. Mimogrede je pridobivala sovražnike, čeprav so se številni med njimi imeli za njene tesne prijatelje. Strahovito in dolgo se je, daleč od pogledov drugih, trpinčila s svojo spolno usmeritvijo in pravzaprav razen v kratkih opazkah dveh ali treh intervjujev nikoli ni javno priznala svojega lezbištva. Zaradi vseh teh in še veliko drugih značilnosti je opis njenega življenja nevarno vrvohodstvo tudi za najbolj izkušenega biografa. K sreči je Benjaminu Moserju uspel malodane nemogoč podvig, saj je v knjigi Sontagovo pričaral v temni briljantnosti in očitnih protislovjih. Delo je bilo njeno življenje in življenje je bilo njeno delo, pa vendar mu je po obsežnih raziskavah in intenzivnih pogovorih z njenimi prijatelji, nasprotniki, ljubimci ter nekdanjimi sodelavkami in sodelavci uspelo ustvariti izjemno podrobno in poglobljeno analizo njenega opusa, a hkrati nežen in dosleden portret newyorške ikone in polnokrvne ženske.
Sontagova je umrla leta 2004 pri enainsedemdesetih in svojo ustvarjalno zapuščino, dvanajst zvezkov dnevnikov in vso vsebino svojega računalnika namenila Univerzi Južne Kalifornije. Tudi zato da je bilo odslej vse našteto javnosti na razpolago, se je njen sin David Rieff pred časom odločil ter sam uredil in izdal dnevnike ter skupaj z njenim agentom in nekdanjim založnikom izbral uradnega pisca mamine biografije. In zdaj je že mogoče zapisati, da gre za ultimativno knjigo o Susan Sontag, za katero je Moser leta 2020 prejel tudi Pulitzerjevo nagrado.
Benjamin Moser prihaja v Ljubljano na povabilo Cankarjevega doma, z njim se bo pogovarjala novinarka in publicistka Patricija Maličev.
Veljala je za ultimativno intelektualno figuro razpravljanja, tudi polemiziranja. V ameriški kulturi ni bilo boljšega v tem. To je razumela kot nekaj, kar pritiče intelektualcu in se mu ne gre izogibati v korist takoimenovane nevtralnosti, objektivnosti. Kot jaz je bila lahko zelo nasilna, ampak potem v omenjeni knjigi preberemo: »Naveličana sem biti oseba. Ne samo oseba, kakršna sem bila, temveč kakršna koli. Rada opazujem ljudi, vendar z njimi ne maram govoriti, se z njimi ukvarjati, jim ugajati ali jih prizadeti. Naveličana sem.« Jaz. Povsod. In ko beremo o njenem življenju, vidimo, kako je ta 'jaz' zapleten, sploh ni tako premočrten, kot ga je bilo mogoče skozi njene javne nastope zapopadati
Postala je Susan Sontag, da to ne bi postal kdo drug.
»Na voljo sem imel njene dnevnike, ki jih je pisala od šestnajstega leta, tudi še neobjavljene dele, vso korespondenco, njen osebni računalnik z vsemi ohranjenimi datotekami, elektronsko pošto, poleg članov družine sem se pogovarjal z več kot stotimi ljudmi, ki so bili tako ali drugače povezani z njo. Kar ste brali v tej osemsto strani dolgi knjigi, je samo dvajset odstotkov zbranega v začetni grobi različici.«
»Američani so jo imeli za evropsko avtorico, toda v resnici je bila, kot pišem v knjigi, med judovskimi avtorji svoje generacije najmanj evropska, če pomisliva samo na Saula Bellowa ali Philipa Rotha, katerih starši so bili rojeni v Evropi, njeni stari starši pa so se priselili v ZDA kot otroci. Pravzaprav ni imela globljih evropskih korenin. Američani so jo imeli za evropsko avtorico, Evropejci pa za ameriško, kar je po mojem mnenju edino prav. Ne bi si mogel predstavljati slovenske ali pa francoske Susan Sontag. Susan je nekako predstavljala moč ameriškega imperija, v smislu intelektualnega prestiža in glamurja, čeprav je pisala o nevarni in pogubni ameriški notranji in zunanji politiki, zatonu ZDA …«
»Glede prikrivanja svoje spolne usmerjenosti je bila otrok svoje generacije, biti istospolno usmerjen in to povedati na glas je bil tabu za pretežni del njene generacije. Zanjo je bila to najbolj neprijetna tema. Potem pa, tudi ko so se časi spremenili, je bila že prestara, da bi o tem razpravljala na glas. V ZDA je vedno bilo mogoče biti lezbijka ali homoseksualec, javno in zasebno. Težava je bila v tem, da se v tem ni smelo pokazati javno in za ugled slavne osebnosti je bilo še kar nevarno; v knjigi citiram pisatelja Edmunda Whita, ki mu je bilo takrat od vseh istospolno usmerjenih ameriških pisateljev najmanj mar, kaj si o tem mislijo drugi, ko pravi, da bi Susan s svojim razkritjem zagotovo izgubila dve tretjini bralcev. In ima prav. Govorimo o času izpred petdesetih, ne petsto let! Ob pisanju biografije sem en semester na losangeleški univerzi poučeval latinskoameriško književnost in se mudil tudi v tamkajšnjih arhivih Sontagove. Bil sem neprijetno presenečen, da študentje niso vedeli ne za Sarajevo ne za morijo, ki se je v devetdesetih dogajala na Balkanu. Takrat se sploh še niso rodili. Tako kot tudi ne morejo razumeti, kako težko življenje so še pred tridesetimi, petdesetimi leti imeli homoseksualci in lezbijke. Verjetno mislijo, aha, gotovo je šlo pri zatiranju za verske fanatike in njihove predsodke. Ne! Ni bilo tako preprosto.«
Free tickets
.... ki boste izvedeli, katere koncerte, predavanja, gledališka in plesna gostovanja in drugo pripravljamo v Cankarjevem domu,
Skrbno izbrano ponudba različnih izdelkov in spominkov, ki so nastali v sodelovanju z različnimi slovenskimi oblikovalci ali so plod dela oblikovalskega tima Cankarjevega doma.