Ob izidu: Igor Krivokapič: A

Z avtorjem literarnega dela se bo pogovarjala Nada Vodušek. Odlomke bo brala Nataša Barbara Gračner.

»A je bil zasnovan že maja 1991 kot neposreden človeški odziv na tedaj še zelo svež doživljaj – silovit čustveni pretres, ki me je osebnostno spremenil za vse življenje. Zdaj, po skoraj stotih zloženih skladbah, med katerimi je tudi šest orjaških simfonij, sem se končno počutil dovolj zrelega, izvedenega, izkušenega, samozavestnega in s popolnoma razčiščenimi pojmi, da ob upoštevanju načela skladnje glasbene simfonije v celini dokončam orjaško prozno delo. 

Kakor je sama simfonija v besedah nastajala in rasla, tako se je v meni tudi širilo željeno obzorje ali sam cilj, kaj vse naj se zrcali in izpove skozi to delo. Iz začetne zasnove bildungsromana je A postajal vse bolj podoben besednemu ekvivalentu Mahlerjeve poznoromantične simfonije, pri čemer se v glasbi nemara skozi zvok izraža sama bit vesolja, a v besedi, v človeškem jeziku, sem si skozi kontrapunkt treh glavnih, pa še mnoštva stranskih zgodb, v štiriglasni polifoniji – štirih govoricah: visoke, skoraj svetopisemske; pa kontemplativne, ki v A lahko govori na način tehtne pripovedi ali pa se spusti v nižavo vsakdanjega govora; feljtonske, ki prepleta pripoved z mnoštvom povsem konkretnih podatkov; vse do sarkastične, celo sardonične, koder se nemalokrat na način basni ali alegorije zrcalijo številni absurdi našega vsakdanjega bivanja, zadal ubesediti nesluteno spremembo sveta, ki jo doživljam v zadnjih štirih desetletjih svojega veka, čas, ko nam je dodobra uspelo zrušiti utečeni red, a na ruševinah starega ne zgraditi ničesar novega, le odpreti Pandorino skrinjo. 

Ko sem končeval A, mi je v glavi odzvanjalo, da je ostalo še ogromno tega, kar je treba napisati, zato sem iz začetne simfonije v besedah A prišel da odločitve, da bom tej dodal še B, ki je že v sami zasnovi drugačen in sem ga označil kot trdo pripovedništvo, ter na koncu še C, ki pa bo napisan kot roman. B je tudi že dokončan in Založba Sanje ga prav tako namerava izdati v knjigi. V naslednjih (upam) dveh letih pa nameravam dokončati celotno obsežno trilogijo, ki je načrtovana na vsaj tri tisoč straneh ter bo zaokrožila zares širok oris sveta in nas v njem, v katerem smo kot mladi še s srčnim zanimanjem in užitkom čitali distopična znanstvenofantastična dela, zdaj pa z grozo spoznavamo, kako iste zgodbe iz teh knjig večinoma postajajo vsakdan.« Igor Krivokapič 

Igor Krivokapič (r. 1965) je slovenski skladatelj, tubist, pedagog in glasbeni urednik. Višješolski študij tube je končal leta 1988 na Akademiji za glasbo v Ljubljani, v ZDA pa se je podiplomsko izpopolnjeval iz tube, elektronske in klasične kompozicije na Glasbenem konservatoriju Nove Anglije v Bostonu. Doslej je zložil več kot osemdeset del od inštrumentalne, vokalne do elektronske glasbe, pri čemer se pogosto posveča pihalnim in trobilnim zasedbam. Njegove skladbe so bile izdane in tiskane v Sloveniji, Veliki Britaniji, Švici, ZDA in Italiji, izvajali pa so jih na vseh celinah svet razen Afrike. Med letoma 2004 in 2012 je v sodelovanju s prestižnim nemškim podjetjem Melton razvil družino izvirnih glasbil – novih helikonov. Do septembra 2023 je bil profesor tube na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, od tedaj pa je ves čas posvetil pisanju. Je honorarni sodelavec na Programu Ars RA Slovenija.

»Čeprav sem se večino življenja ustvarjalno kalil v zlaganju glasbe, mi književnost nikoli ni bila tuja. Ne le da sem požiralec leposlovja s tisoč prebranimi knjigami, že na začetku odraščanja, v zgodnjih najstniških letih, sem hkrati tudi pisal kratke zgodbe – spekulativke; ena – Sence je bila pred polpetim desetletjem celo objavljena v Občasniku zdaj morda že kultne SSU – Sekcije za Spekulativno umetnost, katere najmlajši član sem tedaj bil in kjer so se med drugimi kalili tudi Miha Kovač, Andrej Blatnik, Matjaž Šinkovec, Samo Kuščar pa še številni. Ko sem na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja obiskoval Gimnazijo Ivana Cankarja, sem objavil zgodbo Obračun s samim seboj v literarni reviji Preobrazba, drznem mladostnem projektu Luke Novaka in Jureta Gantarja. Na koncu istega desetletja sem dokončal svoj prvi (neizdani) spekulativni roman En dan, ki je pisan kot pozitivna utopija in govori o dnevu popolnega življenja na način, kot sem si ga sam takrat uspel zamisliti. Zgodba o A-ju je razjasnjena in zraven še dejstvo, da sem tri desetletja svoje ustvarjanje usmerjal izrecno v zlaganje glasbe, a sočasno ne smem pozabiti omeniti svojega avtorskega in uredniškega dela na Programu ARS Radia Slovenija, ki sem mu zapustil prav tako najmanj tri tisoč strani avtorskega besedila od esejev do najrazličnejših glasbenih oddaj.« Igor Krivokapič