Ena od določujočih značilnosti nemške klasične filozofije je njen poudarek na intersubjektivnosti. Na tak ali drugačen način so se različni misleci v tej tradiciji nagibali k ideji, da je subjektivnost bistveno posredovana skozi odnos do drugih subjektov. Z drugimi besedami, intersubjektivnost predstavlja ključen trenutek subjektivnosti kot take.

Verjetno je bil Fichte tisti, ki je postavil izhodišče te smeri razmisleka. Konferenca bo raziskala temeljne praktične in politične filozofije tega filozofa. Preučila bo Fichtejevo teorijo konstitucije jaza skozi omejitev (Anstoß) in njen kasnejši razvoj v socialno dimenzijo preko Aufforderung (poziva) in Anerkennung (priznanja), analizirala sistematičen odnos med temi pojmi in njihovo praktično funkcijo.

Osrednja tema bo tudi razvoj Fichtejevega pogleda na državo, ki se je v njegovih zgodnjih delih premikal od pravne institucije, ki zagotavlja individualno svobodo, k bolj etični, formativni skupnosti, zgrajeni na skupni kulturi v njegovih kasnejših spisih. Končno bo konferenca obravnavala, kako Fichtejeva ideja intersubjektivnosti vpliva na avtoriteto države in njeno relevantnost za sodobne debate o odnosu med posameznikom, skupnostjo in državo v emancipatorni politiki.

Udeleženci: Gesa Wellmann (Belgija), Jean Quétier (Francija), Roberta Picardi (Italija), Lucas Damian Scarfia (Španija), Gaetano Rametta (Italija), Manja Kisner (Nizozemska), Plato Tse (Tajvan), Taiju Okochi (Japonska), Jimena Solé (Argentina), Goran Vranešević (Slovenija), Juan José Rodríguez (Češka), Alberto Destasio (Italija), Bartosz Wójcik (Poljska), Ana Barbosa (Brazilija), Niccolò Pardini (Italija), Shunsuke Kudomi (Japonska), Sam Ben Meir (ZDA), Giovanni Andreozzi (Nemčija), Marie Louise Krogh (Nizozemska)
 

Filozofski marec

Marca 2026 bo cikel mednarodnih dogodkov skozi dialog med Heglom in pragmatizmom, poglobljeno obravnavo Fichtejeve intersubjektivnosti ter razmislek o Spinozovi epistolarni filozofiji osvetlil temeljna vprašanja prakse, skupnosti in države v nemški klasični misli ter njenem sodobnem odmevu.

Soorganizatorji: Oddelek za zgodovino zahodne filozofije (Univerza v Kjotu), Univerza v Ljubljani, Goethe-Institut Ljubljana in Cankarjev dom

Nastopajoči: Milan Hosta, Janek Musek, Borut Ošlaj, Matjaž L. Regovec
Moderira: Mateja Bartol

Recenzija knjižne zbirke
Cogito Individuationis (10 knjig)
Napisal: dr. Milan Hosta

Cogito Individuationis – epopeja človekovega postajanja

"Desetzvezkovna zbirka Cogito Individuationis Matjaža L. Regovca ni filozofsko delo v klasičnem pomenu besede. Gre za sistematično izpeljano integrativno antropologijo postajanja. To je ontološka analiza o tem, kako človek postane to, kar je. 
Rdeča nit, ki se vije skozi vseh deset zvezkov, je proces individuacije kot globinskopsihološki, ontološki, simbolni in eksistencialni proces, v katerem se izoblikuje štirirazsežni človek. Regovec razvije model cogita coniunctionis, štiridimenzionalne enote človekove zaznave, delovanja in ustvarjanja podob: telesni cogito, psihični cogito, intuitivno-duhovni cogito ter miselni cogito. Človekova individuacija pa pri tem pomeni postopno diferenciacijo in integracijo teh razsežnosti.

Prvi zvezki postavijo temeljno napetost med nujnostjo in svobodo. Človek je vpet v arhetipske zakonitosti, zgodovinske pogoje in kolektivne matrice ter vsakokratne resnice. Nujnost ni mehanicistični determinizem, temveč ontološka struktura, ki predhodi individuumu. Svoboda pa je rezultat diferenciacije in šele ko individuum postane zavesten nosilec svojega cogita, lahko začnemo govoriti o svobodi, ki pa ni nasprotje nujnosti, temveč njen zreli izraz na spektru zavedanja in mišljenja - kot se pokaže na koncu - samega sebe.

V nadaljevanju Regovec razpre razliko med kolektivnim in individualnim mišljenjem. Primarni miselni cogito je kolektiven: znanstveni modeli, kulturne norme, moralne dogme, popularna mnenja. Kolektiv misli, a nima telesa. In prav v tem je njegova ambivalentnost. Kolektivno mišljenje je raztelešeno – obstaja kot koncept, ne kot dejanje. Dejanja lahko svobodno izvršuje le individuiran posameznik. Tu se prvič jasno nakaže ključno spoznanje celotne zbirke: arhetipi se lahko manifestirajo le skozi individualni telesni cogito.

Osmi zvezek, posvečen telesnemu cogitu, je v tem smislu osrednjega pomena. Telo ni več zgolj biološki organizem. Je najgostejša, najbolj koagulirana manifestacija individuacije. Telesni cogito deluje trojno: zaznava s petimi čutili, deluje – ali se vzdrži delovanja – ter ustvarja telesne podobe. Ključni pojem tega dela je strukturno parjenje (angl. structural coupling, pojem iz kognitivne znanosti) med telesnim egom in fizičnim okoljem. Človek ni ločen od okolja; z njim je v stalnem vzajemnem preoblikovanju. Individuacija se na telesno-materialni ravni odvija kot most med subjektivno telesnostjo in objektivno materialnostjo sveta.

V devetem zvezku se pozornost preseli v središče osebnega duha. Če je telesni cogito najgostejša razsežnost, je osebni duh njegovo srce in motor. Regovec tukaj uvede radikalno, a premišljeno tezo: osebni duh je nujen pojem sodobne integrativne antropologije. Tradicija je duha pripisovala bogu ali kozmosu, srednji vek ga je skoraj v celoti prepustil transcendence, moderna doba je rodila ego predvsem kot mislečo substanco (res cogitans), Regovec pa pokaže, da brez osebnega duha – brez intuitivnega, pomenotvornega jedra – individuacija ni mogoča.

Pomen ni produkt mišljenja. Pomen se ne da racionalno proizvesti. Lahko se le zgodi, se pojavi oziroma vznikne (emergentnost) v osebnem duhu, v intuitivnem srcu. Pomen presega emocionalno ugodje ali neugodje. Je kvaliteta, ki preseže izkustveno pozitivno ali negativno. Osebni duh je nosilec notranje usmerjenosti naprej, proti še-neuresničenemu, k prizemljitvi (utelešenju) potencialnega. Brez te dimenzije človek izgubi energijo bivanja. Zato praznina ali odsotnost pomena lahko vodita v depresijo. Osebni duh je zato ontološko nujen, ne zgolj metaforičen ali simbolno/arhetipsko/mitsko prisoten.

Deseti zvezek kulminira v razpravi o sekundarnem miselnem cogitu. Tu se celotna rdeča nit zaokroži. Mišljenje, ki ga običajno razumemo kot vrh človekove racionalnosti, je v resnici sekundarno. Primarno mišljenje je kolektivno, naučeno, prevzeto. Sekundarno mišljenje pa je produkt lastne izkušnje, preoblikovane skozi telesno dejanje, psihično zgodovinskost in intuitivno pomenotvornost. Sekundarni miselni cogito je osebna miselna naravnanost, osebna koherentna drža do sveta. Ta prehod od primarnega k sekundarnemu mišljenju ni avtomatičen. Odvisen je od stopnje individuacije. Če človek ostane ujet v kolektivne dogme, njegova misel ostane simptom kolektiva. Če pa uspe integrirati svojo telesno izkušnjo, psihične podobe ter osebnega duha, se rodi misel, ki ni zgolj ponovitev ali potvarjanje, temveč ustvarjanje.
V tej točki se zbirka dotakne svojega implicitnega etičnega poudarka. 

Če je v srednjem veku prevladovala teodiceja – opravičevanje Boga pred človekom – Regovec uvaja antropodicejo: človek mora upravičiti svoje bivanje pred samim seboj in svetom. Individuacija ni zasebni luksuz ampak ontološka odgovornost. Na nek način lahko deseti zvezek povzamemo z imperativom, da mora človek svet domisliti in ga s telesenjem (to je: vsakokratnem delovanjem na fizični ravni) tudi trpno ustvarjati. 

Ko zbirko beremo kot celoto, vidimo, da ne gre za razpršene tematske monografije, temveč za dosledno arhitekturno zgrajen sistem. Vsak zvezek predstavlja en vidik in eno sidrišče, v katero se vpenja človek kot celota. Regovčev projekt je v tem smislu več kot sinteza filozofije in psihologije. Gre za poskus rekonstrukcije metafizične globine v času, ko je tradicionalna metafizika razpadla, ker ponuja premalo. Ne vrača se k dogmi, temveč k zavestnemu razlikovanju med plastmi bivanja, ki je kot tako prepleteno med kolektivom in individuumom, med fizičnim, duševnim, duhovnim in miselnim.

Na svetovnem odru ima to delo posebno mesto. V času, ko prevladujejo parcialne discipline – nevroznanost brez metafizike, psihologija brez ontologije, duhovnost brez telesa, racionalizem brez pomena – Cogito Individuationis ponuja integrativni model. Gre za veliko več kot enciklopedično in eklektično zbiranje znanja, saj ponudi sistematično utemeljeno in poglobljeno integrativno antropologijo.

Če bi morali zbirko povzeti v eni misli, bi lahko rekli: človek ni tisti, ki misli – človek je tisti, ki uresničuje misel in s tem šele postaja izpolnjeno in pomenljivo človeško bitje. Individuacija ni samouresničitev v psihološkem smislu, temveč ontološka konjunkcija vseh štirih razsežnosti njegovega cogita. S tem se Cogito Individuationis umešča med redka sodobna dela, ki si drznejo misliti človeka kot celoto. In prav v tej dosledni, sistematični in filozofsko odgovorni drznosti je njegova trajna in presežna vrednost."

Monografija Janeza Vrečka se ukvarja z doslej neznano razsežnostjo Kosovelovega opusa, z njegovim odnosom do newtonske fizike ob soočenju z Einsteinovo in kvantno fiziko. Izhodišče avtorjevega premisleka so manifest organskega konstruktivizma Mehanikom in drugi Kosovelovi manifesti, in sicer v kontekstu njegove polemike z razumevanjem človeka in narave kot stroja, se pravi s shemo mehanicističnega sveta. S tem je povezana tudi Kosovelova ideja o »novem konstruktivnem človeku«. Sam se je pogosto skliceval na Einsteina, na pojem gravitacije, na časo-prostor in njegovo mističnost, povezoval je geometrijo in fiziko, izenačeval poezijo z arhitekturo, se posvečal analizi prostora, govoril je o praznem prostoru, omenjal gibljivo filozofijo, pomen gibanja v nasprotju z newtonsko statiko itn. Prehod iz kaosa v kozmos je razumel kot poskus uskladitve človekovih etičnih načel in dejanj z novo etiko narave in njenih zakonov. Toliko bolj, ker kvantna mehanika v nasprotju z newtonskim determinizmom znova odpira prostor za človekovo svobodno voljo. Vrečko analizira številne Kosovelove definicije konstruktivizma in ugotavlja njihovo tesno povezanost s kvantno delčnovalovno prepletenostjo. Posebno pozorno interpretira tudi nekatere ključne Kosovelove pesmi. Proti koncu knjige na novo osvetljuje pesnikovo bolezen in smrt, njegovo razmerje do komunistične partije in konflikt z njo, sodelovanje s prvotno organizacijo TIGER in Kosovelovo razumevanje revolucije.

Pogovor z dr. Janezom Vrečkom bo vodil dr. Igor Žunkovič z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Sogovornika bosta posebno pozornost posvetila ravno Kosovelovemu odnosu do moderne fizike in tako aktualizirala njegovo literarno ustvarjanje tudi s tega gledišča.

Dr. Janez Vrečko je literarni zgodovinar in teoretik, dolgoleten profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Objavil je več knjig o grškem epu in tragediji, pa tudi o evropski in slovenski zgodovinski avantgardi. S Kosovelom se je mdr. ukvarjal v študiji Srečko Kosovel, slovenska zgodovinska avantgarda in zenitizem (1986) ter v obsežni monografiji Srečko Kosovel (2011). Zanjo je prejel Zoisovo priznanje.

Festival Literature sveta – Fabula je mednarodni partner evropske platforme CELA – Connecting Emerging Literary Artists, ki povezuje mlade literarne avtorje, prevajalce in literarne strokovnjake z namenom dolgoročne podpore avtorskim praksam v razvoju ter njihovega umeščanja v evropski literarni prostor. V sodelovanju z založbo Goga Fabula s tem partnerstvom krepi profesionalizacijo literarnega ustvarjanja in Ljubljano umešča med pomembna stičišča sodobne evropske literature.

Letos bo v okviru programa Fabula × CELA poseben literarni večer posvečen trem slovenskim avtoricam, izbranim v projekt CELA, ki s svojimi deli na različne načine raziskujejo vprašanja identitete, jezika, telesa, skupnosti in sodobnega sveta. Večer bo namenjen pogovoru o pisanju kot procesu, o vstopu v mednarodni literarni prostor ter o tem, kako se avtorski glas oblikuje na presečišču med lokalnim izhodiščem in evropsko izmenjavo.
Sodelujoče avtorice:

Liu Zakrajšek – pisateljica, esejistka in prevajalka, avtorica romana Zajtrk prvakinj, nominiranega za najboljši literarni prvenec in knjigo leta. V svojem delu prepleta literarno teorijo, filozofijo in izrazito avtorsko pisavo, redno sodeluje z osrednjimi slovenskimi literarnimi mediji ter deluje kot moderatorka, selektorica in mentorica v literarnem prostoru. Leta 2025 je Slovenijo zastopala na Evropskem festivalu prvencev v Kielu.

Selma Skenderović – pisateljica in pesnica, predsednica Mladega PEN Slovenije in urednica revije Mentor. Že zelo zgodaj se je uveljavila kot ena najvidnejših avtoric svoje generacije – njen kratkoprozni prvenec Zakaj molčiš, Hava? je bil preveden v več jezikov ter nagrajen doma in v tujini. Leta 2024 je izšel njen roman In če vsi pozabijo, ki ga je Javna agencija za knjigo leta 2025 izbrala za prevajanje v okviru mednarodnega prevajalskega seminarja slovenske književnosti.

Tina Perić – pisateljica, prevajalka in glasbenica, ki prihaja iz interdisciplinarnega kulturnega prostora. Njena literarna pisava se oblikuje na presečišču jezika, zvoka in kolektivnega ustvarjanja. Po letih delovanja na področjih prevajanja, glasbe in kulturne produkcije je z zbirko Ćrtice stopila na literarno prizorišče kot samosvoj in zadržano artikuliran glas.

Večer bo zasnovan kot odprt pogovor o sodobni slovenski literaturi v evropskem kontekstu: o pogojih pisanja danes, o prehodih med jeziki in prostori, o vidnosti avtoric ter o podpornih mehanizmih, ki jih omogočajo evropske literarne platforme, kot je CELA.

Moderira: Ana Geršak

Fabula × CELA se v sodelovanju z založbo Goga predstavlja kot prostor nastajanja, prehajanja in povezovanja – literarni laboratorij, v katerem se avtorski glas ne razglaša, temveč gradi.
 

Gosta: Loredana Bogliun, Marko Kravos; moderatorka: Blažka Müller; glasba: Eva Hren

Društvo slovenskih pisateljev in Cankarjev dom vabita na literarno-glasbeni večer ob svetovnem dnevu maternega jezika, ki bo posvečen razmisleku o jeziku kot prostoru identitete, spomina in ustvarjalnosti.

V pogovoru, ki ga bo vodila moderatorka Blažka Müller, bosta sodelovala pesnica Loredana Bogliun ter pesnik, prevajalec in esejist Marko Kravos – avtorja, ki vsak po svoje živita in ustvarjata na stičišču jezikov, kultur in meja.
Loredana Bogliun (1955), rojena v Pulju v italijanski družini iz Vodnjana, piše poezijo v vodnjanščini, starem istriotskem narečju. Objavila je številne pesniške zbirke, za svoje delo prejela več nagrad ter pomembno prispevala k prepoznavnosti istrske in manjšinske literature kot pesnica, prevajalka in urednica.

Marko Kravos (1943) živi in ustvarja v Trstu. Objavil je več kot trideset pesniških zbirk in številna dela za otroke, njegova dela so prevedena v številne jezike. Kot pesnik meje in stičnih prostorov ter dolgoletni kulturni delavec povezuje slovenski in italijanski literarni prostor.

Glasbeni del večera bo oblikovala pevka in glasbenica Eva Hren.

Dogodek bo osvetlil pomen materinščine kot temeljnega prostora osebne in skupnostne identitete ter obenem kot odprtega, pretočnega polja srečevanja kultur. Večer bo priložnost za razmislek o moči poezije v manjšinskih in mejnih jezikih ter o ustvarjalnosti, ki nastaja na presečiščih svetov.
 

Zasedba: Katja Šulc, glas, ukulele, elektronski pripomočki; Andraž Mazi, pedal steel, bendžo, charango; Marino Kranjac, oprekelj

Katja Šulc je pevka, glasbenica in avtorica, ki prepleta poezijo, sodoben folk, ljudsko tradicijo in pripovedništvo. Zaznamuje jo eklektičen glasbeni pristop, ki gradi na atmosferičnosti, intimni interpretaciji, večplastnih vokalnih harmonijah, repeticijah in zvočnih manipulacijah. Doslej je izdala pet studijskih albumov, katerih rdeča nit je poezija v glasbi. Njen zadnji album West Wind Blow From Your Prairie Nest (ŠKUC, 2024) je segel na World Music Chart Europe Top 20 in prejel nominacijo za Preis der deutschen Schallplattenkritik.

Na tokratnem koncertu bo preletela krajine, kjer je srečala poezijo svojih albumov. Pridruženi gost koncerta bo istrski glasbenik Marino Kranjac, s katerim uglasbuje poezijo Istre. 
 

Cankarjev dom v Dvorani Alme Karlin odpira nov glasbeno-literarni cikel, namenjen srečevanju besede in glasbe, ki se prepletata v iskanju pomena, ritma in čustev. Cikel odpira prostor za intimno, a izrazno močno izkušnjo, kjer se poezija, pripoved in glasba srečajo v razmisleku o času, v katerem živimo.

*Ob nakupu vstopnic za vseh pet koncertov cikla Notopisi ste upravičeni do 20-odstotnega popusta

Zaradi objektivnih razlogov bo namesto prvotno napovedanega koncerta Moja vojna harmonika na sporedu umetniški projekt Sirene. Stolpi.


Zasedba: Aleš Šteger, besedilo; Jure Tori, harmonika

V času vsesplošnega hrupa in nenehnih dražljajev Aleš Šteger in Jure Tori vabita na poseben kulturni dogodek, ki na novo določa pomen poslušanja. Stolpi. Sirene. je umetniški ritual, ki združuje vrhunsko literaturo in virtuozno glasbo na harmoniki. Projekt izhaja iz dveh pričakovanih knjižnih izdaj (pomlad 2026): Štegrove esejistične knjige o nujnosti aktivnega poslušanja Biti uho – Za življenje v čuječnosti (Slovenska matica) in pesniške zbirke Stolpi (Založba Pivec).

Avtorja občinstvo popeljeta na dinamično vsebinsko potovanje, kjer se prepletajo antični miti – od Homerjevega zapisa o usodnem petju Siren do Odisejeve iznajdljivosti pri Franzu Kafki –, medicina in biologija z navdušujočim svetom nastanka in anatomije človeškega ušesa ter akustiko živalskega kraljestva (od slonov do bogomoljk), pa tudi sodobni kaos z razmišljanjem o sirenah, ki danes opozarjajo na vojne, in iskanjem notranje tišine sredi informacijskega hrupa.

Aleš Šteger je eden mednarodno najbolj prepoznavnih slovenskih literatov. Njegova dela so prevedena v več kot dvajset jezikov, za svoje delo pa je prejel številne domače in tuje nagrade. Je član prestižnih akademij v Berlinu in Darmstadtu. Njegov nastop ni le branje, temveč fizična interpretacija poezije, ki meji na gledališki dogodek.
Jure Tori je harmonikar in skladatelj z unikatnim avtorskim zvokom. Njegova glasba se giblje med melanholijo jazza, energijo etna in toplino tanguera. Je ustanovitelj skupin Tori Tango in Orlek, s svojimi projekti pa redno nastopa na mednarodnih odrih od Evrope do Azije.

Cankarjev dom v Dvorani Alme Karlin odpira nov glasbeno-literarni cikel, namenjen srečevanju besede in glasbe, ki se prepletata v iskanju pomena, ritma in čustev. Cikel odpira prostor za intimno, a izrazno močno izkušnjo, kjer se poezija, pripoved in glasba srečajo v razmisleku o času, v katerem živimo.

*Ob nakupu vstopnic za vseh pet koncertov cikla Notopisi ste upravičeni do 20-odstotnega popusta

Zasedba: Bogdana Herman, glas; Milan Dekleva, klavir; Jerko Novak, kitara; Božo Ogorevc, violina; Lado Jakša, klarinet, tolkala; Aleš Kacjan, flavta, tolkala


Glasbena skupina Salamander, ki sta jo sredi sedemdesetih let minulega stoletja ustanovila glasbenik Tomaž Pengov (1949–2014) in pesnik Milan Dekleva, je letos izdala svoj prvi album Salamander. Po besedah kitarista Jerka Novaka ne sledijo nobenemu žanru, njihovo glavno vodilo je instrumentom pustiti prostor in čas. Sicer pa tudi po vseh teh letih sledijo vodilu, da so »skupina za raziskovanje in produciranje glasbeno-poetskih interakcij«. Poleg glasbe z izdane plošče bodo za občinstvo pripravili vrsto povsem novih skladb, za katere je besedila prispeval Milan Dekleva.

Cankarjev dom v Dvorani Alme Karlin odpira nov glasbeno-literarni cikel, namenjen srečevanju besede in glasbe, ki se prepletata v iskanju pomena, ritma in čustev. Cikel odpira prostor za intimno, a izrazno močno izkušnjo, kjer se poezija, pripoved in glasba srečajo v razmisleku o času, v katerem živimo.

*Ob nakupu vstopnic za vseh pet koncertov cikla Notopisi ste upravičeni do 20-odstotnega popusta
 

Zasedba: Jani Kovačič, glas, kitara; Aljaž Bassin, kitara; Nikola Matošić, kontrabas; Ana Mezgec, violina.
Prevodi in priredbe besedil: Dušanka Zabukovec in Jani Kovačič

Georges Brassens (1921–1981) je bil znamenit francoski šansonjer. Njegove pesmi so razburjale, saj je zagovarjal človeka in njegove napake ter velikodušnost. Bil je prepričan anarhist. Običajno je nastopal sam s kitaro, a največkrat ga je spremljal prijatelj basist Pierre Nicolas in občasno še kakšen kitarist. O Georgesu Brassensu je bilo napisanih kar nekaj knjig, življenjepisov in posnetih več filmov. Navkljub njegovi slavi in navdušenju za šanson v Sloveniji, razen dveh pesmi: ene v izvedbi Jureta Ivanušiča (La Mauvaise Herbe / Slab sloves) in druge Vite Mavrič (Il n’y a pas d’amour hereux / Ljubezni srečnih ni – na besedilo Louisa Aragona, glasba Georgesa Brassensa), ni kaj več znanega. Zato nam bo za uvod v novi cikel Brassena ter njegovo poezijo in glasbo približal Jani Kovačič z zasedbo. 

Cankarjev dom v Dvorani Alme Karlin odpira nov glasbeno-literarni cikel, namenjen srečevanju besede in glasbe, ki se prepletata v iskanju pomena, ritma in čustev. Cikel odpira prostor za intimno, a izrazno močno izkušnjo, kjer se poezija, pripoved in glasba srečajo v razmisleku o času, v katerem živimo.

*Ob nakupu vstopnic za vseh pet koncertov cikla Notopisi ste upravičeni do 20-odstotnega popusta

Zasedba: Andrej Ofak, kitara; Borut Mori, harmonika; Ivan Lotrič, interpretacija besedil

Skozi filmsko naracijo glasbe in besedila ustvarjalci občinstvo popeljejo po življenju in najbolj znanih delih slovenskega realista, ki mu je drago ljudsko izročilo. Pred vami se izrišejo spomini na Jurčičevo življenje (Epilog), Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, Lepo Vido in Rokovnjače, sklene se z Epilogom. Ivan Tavčar je ustvarjalce navdušil z Visoško kroniko, ki je tako dobila očarljive skladbe, prepletene z najpomembnejšimi, dramatičnimi, pa tudi radostnimi deli zgodovinskega romana – ta se ukvarja s široko paleto človeškega čustvovanja, ki se oblikuje v razponu od najbolj nizkotnih do najvišjih namer.

Avtorja in izvajalca glasbe ter snovalca celotnega projekta sta akademsko izobražena glasbenika, kitarist Andrej Ofak in harmonikar Borut Mori. K tokratnemu umetniškemu ustvarjanju sta povabila prvi glas slovenskih interpretov besedil, Ivana Lotriča.

Cankarjev dom v Dvorani Alme Karlin odpira nov glasbeno-literarni cikel, namenjen srečevanju besede in glasbe, ki se prepletata v iskanju pomena, ritma in čustev. Cikel odpira prostor za intimno, a izrazno močno izkušnjo, kjer se poezija, pripoved in glasba srečajo v razmisleku o času, v katerem živimo.

*Ob nakupu vstopnic za vseh pet koncertov cikla Notopisi ste upravičeni do 20-odstotnega popusta