Filozofija v (upo)rabi

Avtor v knjigi obravnava nekaj znamenitih, celo razvpitih socialnih eksperimentov iz sredine 20. stoletja. Za samo izhodišče jemlje zloglasni Milgramov eksperiment o podrejanju avtoriteti (1961–62). V posameznih poglavjih se posveti Aschevemu eksperimentu o konformizmu (1951), kontroverznemu Rosenthalovemu »šolskemu« eksperimentu (1964–66) in Festingerjevi teoriji kognitivne disonance (1957).

Ob natančni analizi eksperimentov (in teorije) avtor ponudi tudi premislek o znanstveni psihologiji kot takšni in njenem razmerju do pedagogike. Vsako izmed tem izrazito sveže premisli. Prvič, ob eksperimentih socialne psihologije se v nasprotju s standardnim pogledom, ki v fokus postavi »naiven« subjekt, sam osredotoči na eksperimentatorja kot »slepo pego« teh eksperimentov. Zamenjava perspektive avtorju omogoča izpeljavo povsem novih interpretacij eksperimentov. Drugič, za takšno obravnavo, ki v središče postavi status psihologa (v eksperimentu), stoji še bolj temeljen premik; od razumevanja znanstvene psihologije kot teoretske prakse k obravnavi psihologije kot materialne prakse (od tod tudi naslov knjige). Avtor ob tem spomni na klasično učbeniško krilatico, da se je psihologija začela z ustanovitvijo Wundtovega laboratorija na Univerzi v Leipzigu. Moderna psihologija se ni začela z nekim znanstvenim odkritjem, temveč z materialno prakso eksperimenta. Tretjič, tako na ravni eksperimenta kot psihologije se kot nujni člen pokaže uporabnik psihologije. Na širši družbeni ravni je glavni uporabnik psihologije pedagogika. To za sabo povleče nov premik od standardnega »aplikativnega« razmerja psihologije do pedagogike k vzajemnemu pogojevanju dveh področij znanosti. Avtor spomni, da je šolska administracija na začetku usmerjala razvoj psihologije in nastanek njenih konceptov (nastanek inteligenčnega količnika itn.). Na vseh treh ravneh je ključna obravnava psihologije, ki se ne zadovolji z njenimi teoretskimi dosežki, temveč v ospredje postavi samo izvedbo eksperimenta (materialno prakso).

O avtorju:
Bojan Volf je nedavno doktoriral iz filozofije. Njegovo teoretsko zanimanje je vezano na teoretsko psihoanalizo, epistemologijo znanstvenih ved, filozofijo izobraževanja in kritiko ideologije. Doslej je objavil članke v revijah Problemi, Sodobna pedagogika in Andragoška spoznanja, prijavljena knjiga pa je njegov knjižni prvenec.