Festival Slovenija 2050

Razmisleki: Slovenija 2050

Izjemen sociolog in filozof Zygmunt Bauman (1925–2017) je bil leta 1968 primoran zapustiti Poljsko in se izseliti v Izrael, ki ga je po treh letih zapustil in se naselil v Veliki Britaniji. Tam je od 1971 poučeval na Univerzi v Leedsu in se je v svojih delih ukvarjal tudi s postmodernim potrošništvom. Med drugim v knjigi Retrotopija, ki je izšla v letu njegove smrti.

Bauman je kot eden vodilnih socialnih teoretikov vzroke za porast nasilja, še prav posebej na neprivilegiranih, revnih in socialno ogroženih urbanih predelih, videl med drugim tudi v prevladujoči potrošniški kulturi. Med nemiri v londonski četrti Lewisham je zapisal, da smo že od rojstva dresirani tako, da imamo trgovine za nekakšne lekarne, polne zdravil, ki ozdravijo vse tegobe življenja. Po njegovem mnenju je nakupovanje dobilo eshatološke razsežnosti, vzbuja navdušujoča čustva, bolj ko uživamo v potrošništvu, bolj polno živimo. Zato je po njegovem mnenju za »neustrezne potrošnike« ali sodobne reveže, kot jih imenuje, nenakupovanje boleča stigma, ki ne pomeni le odsotnosti užitka, temveč tudi človeškega dostojanstva, smisla življenja, posledično pa tudi človečnosti ter spoštovanja do sebe in drugih.

Prav o spoštovanju med seboj kot tudi do planeta, na katerem živimo, se bo spraševal tudi režiser Ivica Buljan v predstavi 2020, ki jo navdihujejo dela zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija, ki pravi, da živimo v svetu korenitih in hitrih sprememb ter ravno te so naša edina stalnica. »Človeštvo je sredi sprememb, kakršnih še ni doživelo – vse naše zgodbe se sesedajo, novih zgodb, ki bi jih zamenjale, pa še ni. Kako lahko sebe in svoje otroke pripravimo na svet, v katerem se dogajajo najkorenitejše spremembe v zgodovini in ki je ovit v radikalno negotovost? Danes rojeni otroci bodo leta 2050 stari dobrih trideset let. (...) Česa bi jih morali naučiti, da bodo znali preživeti in dobro živeti leta 2050 ali v 22. stoletju? Katere spretnosti bodo potrebovali, da bodo dobili službo, razumeli dogajanje okoli sebe in znali krmariti po blodnjaku življenja?« se sprašuje Harari v intervjuju za Sobotno prilogo časopisa Delo (julij 2019).

Čeprav ne vemo, kakšen bo svet leta 2050, in čeprav se je človek vedno slabo odrezal pri napovedovanju prihodnosti, bomo v okviru festivala razmišljali ravno o njej. Osredotočili se bomo predvsem na prihodnost Slovenije, o kateri pa seveda ni mogoče razmišljati brez širšega konteksta globalnega sveta.

Uršula Cetinski