Kravata (ne)obvezna

Klobuk dol

Če ste košarkar, za vami pa sedi džokej, je pač zmagal Murphy, toda dama ali gospod s širokokrajnim klobukom – ki zdaj sicer niso več prav pogost naglavni okras – lahko le-tega pustita v graderobi in Murphy se bo obrisal pod nosom.

Apčih!!! Na zdravje!

Ah, da, ko smo ravno pri nosu! Če smrkamo, kihamo in kašljamo in tudi če to počnemo virtuozno v ritmu glasbe, ne hodimo za vsako ceno na predstave. Naši posebni smrkajoči in krehajoči zvočni efekti ne bodo nikogar navduševali. Vzemimo raje aspirin, skuhajmo čaj in se pocrkljajmo v domačem udobju. Tako bomo hitreje okrevali in še štafetne palice prehlada ne bomo predali polovici dvorane.
Seveda se včasih zgodi, da moramo zakašljati, čeprav nismo prehlajeni. Na predstavah se potrudimo in se odkašljajmo kolikor mogoče tiho.

Pssst!

Vsakdo, ki gre na predstavo, si želi poslušati tiste na odru, ne pa takega ali drugačnega hrupa gledalcev. Zato ukažimo popolno tišino našim prenosnim telefonom in pip-pip, bib-bib oglašujočim se uram. Prvi člen našega zakona naj bo torej obzirnost do drugih.

Gospod komod

Sosedu dopustimo udobje njegovega sedeža in ne zasedimo obeh naslonjal za roke; desno je po pravilih bontona namreč naše, levo pa njegovo.

Osvajanje sedeža

Kadar se moramo prebiti do sedeža na sredini, stopajmo v vrsto obrnjeni z obrazom k ljudem, ki so morali zaradi nas vstati, ne obrnimo jim hrbta – čeprav je zelo lep in imamo obleko zadaj globoko izrezano. Med to potjo sta priporočljivi tudi besedi hvala in oprostite, slednja še posebej, če zamujamo in s svojim prihodom že motimo spremljanje dogajanja na odru in – o, bognedaj! – komu stopimo na nogo. Verjemite, hvala in oprostite sta čarobni besedi in s svojo močjo nas obvarujeta pred negodovanjem in smrtonosnimi pogledi.

Česen ne smrdi samo vampirjem

Ko gremo na predstavo, se ne zanašajmo na učinkovitost zračenja v dvorani, zato tik pred tem ne jejmo tržaške omake, čebule in podobnih "dišavnic". Bližnji sosedi nam bodo hvaležni, ker jim bomo prihranili omedlevanje.

Nina nana

Če smo utrujeni, se naspimo doma in ne na predstavi; dremanje za druge sicer ni moteče – razen če omahnete v sosedovo naročje ali še huje, če glasno telebnete s sedeža – smrčanje pa je lahko prava mora. Tudi za vas, ko se zbudite obkroženi s posmehom.

Zlati starši

Na koncerte resne glasbe, daljše, pozne večerne in vsebinsko zahtevne predstave ne pripeljimo s seboj majhnih otrok. Dolgočasili se bodo, težko bodo sedeli pri miru, mučila jih bo utrujenost, zaspanost ... Pokličimo varuško in precej ljudi bomo s tem osrečili: otroka, druge obiskovalce in nenazadnje sebe, saj nas ne bo nihče cukal za rokav in sitnaril: A bomo šli kmalu domov?! Uživajmo v predstavi, prihodnji dan pa pojdimo z otrokom raje v živalski vrt, na lutkovno predstavo ali na izlet. Na večerne prireditve in simfonične koncerte bo že še hodil, ko malo zraste.

Jaz sem glavni

Poznavalci! Ne bobnajmo v ritmu s prsti po naslonjalu sedeža in ne brundajmo si melodije, da bi na navzoče naredili vtis, kako dobro poznamo izvajano delo. To velja zlasti za koncerte klasične glasbe; sodobnejše zvrsti, kot je rock, glede tega niso tako stroge, saj izvajalci pogosto spodbujajo občinstvo, da prepeva z njimi in ploska v ritmu. Takrat si seveda dajmo duška!

Nepoklicani (ne)poklicni komentator

Nikar ne razglašajmo svojega poznavalstva s kritičnimi razpravami in ne stikajmo kar naprej glave s svojo spremljevalko ali spremljevalcem – ljudje za nami bi radi videli na oder, ne pa občudovali našega zatilja. Verjetno pa bi tudi naše spremstvo rado v miru uživalo v predstavi in ne v naši retorični rutini radijskega nogometnega komentatorja. O vsem se bomo lahko pogovorili med odmorom ali po končani prireditvi.

Sladko življenje

Tedaj ali že pred začetkom si lahko tudi dodobra ogledamo programski list, zato ne šumimo z njim med predstavo. Enako velja za odvijanje bonbonov in drugih drobnih razvad. Če ne zdržimo brez njih, izberimo take, ki ne zganjajo hrupa, za koncert klasične glasbe pa jih sploh ne izberimo. Naj nas ne zavede tista grozna reklama za hrustljave piškote ... Hrsk! Vsa dvorana bulji vate. In si frajer! V reklami. V resnici? Poskusite, če si upate!

Še večji (proti)junak smo lahko, če svoj sedež spremenimo v točilni pult in med prireditvijo lepo počasi in z užitkom srkamo požirek za požirkom. Ko je kozarec prazen, sežemo po steklenico pod sedežem in si – glu glu glu – natočimo novega ter po možnosti še trčimo s pivskim bratcem ali sestrico zraven sebe. Ob napadu hude žeje pojdimo namesto na prireditev raje v gostilno ali pa ostanimo v bifeju pred vhodom v dvorano. Da ne bo šla vstopnica v nič, jo podarimo komu, ki ga žeja po umetnosti in ne po kakršnih koli tekočih spojinah.

Bravo, bravissimo

Ljubitelji! Če ne poznamo izvajanega dela, počakajmo, da zaploskajo drugi. Na koncertih ploskamo ob koncu skladbe in ne po vsakem stavku. Pri operi nagradimo pevce s ploskanjem po končani ariji. Na koncertih jazz glasbe lahko zaploskamo po vsakem dobro izvedenem odstavku oziroma solističnem delu skladbe.

Pri gledaliških predstavah praviloma ploskamo na koncu, ko pade zastor, čeprav je za igralce zelo laskavo, če jih nagradimo s ploskanjem na odprtem odru. Ko se bodo po sklepnem dejanju priklanjali, bomo lahko najboljše za vrhunsko igro nagradili s posebej bučnim aplavzom. Tudi to je laskavo.

Pri baletnih in plesnih predstavah zaploskamo nastopajočim za dobro izvedbo posameznega plesnega prizora ob prehodu v drugega. In na koncu med dramatičnim dviganjem in spuščanjem zavese seveda tudi.

Prava mera

Vedno in povsod! Iz spoštovanja do nastopajočih bodimo zmerni tako v navdušenju kot v nezadovoljstvu. Preveč dobrega tudi ni preveč dobro, slabega je pa hitro preveč!

Modna revija

Obleka? Tudi z njo pokažemo spoštovanje – do nastopajočih, do drugih obiskovalcev in predvsem do sebe. Nikomur ni prijetno, če je preveč očitna bela vrana ali črna ovca. V dobrih starih časih je veljalo, da je na vseh prireditvah razen kinopredstav za moške obvezna temna obleka, za nežnejši spol pa večerna toaleta. Danes so pravila mode in oblačenja precej popustljiva in tudi glede tega, kakšni gremo na lepše, smo postali bolj sproščeni. Vendar si za obisk predstave raje nadenimo kaj "zakmašnega" kot pa trenirko in superge. Sicer nas tudi tako oblečenih ne bo nihče vrgel iz dvorane, verjetno pa bomo po koncu odšli domov prerešetani od kritičnih pogledov drugih obiskovalcev.
 

Ukanimo Murphyja z zakoni vljudnosti, spoštovanja in dostojanstva. 
Potem ne bo šlo nič narobe!