Bonton na prireditvah

Vljudnost, neslišnost, nevidnost

Pred predstavo izklopimo prenosne telefone in druge naprave, ki oddajajo zvočne signale.
V zatemnjeni dvorani zbranost motijo tudi osvetljeni zasloni, zato med prireditvami ne pišemo sporočil in ne pregledujemo spleta. Najbolje je, če telefon spravimo v žep ali torbico  in se posvetimo dogajanju na odru oziroma filmskem platnu.
Če smo prehlajeni, ostanimo raje doma in vstopnico podarimo komu drugemu. Kihanje ali kašljanje je moteče za druge obiskovalce in celo za nastopajoče.
V vrsti se pomikamo proti svojemu sedežu z obrazom obrnjeni k ljudem, ki morajo zaradi nas vstati. Za prijaznost, da nam olajšajo dostopanje, se jim zahvalimo.
S svojimi komolci ne zasedemo obeh naslonjal sedeža: desno je za nas, levo za soseda.
Med prireditvami ne klepetamo in ne komentiramo. O vsem se bomo lahko pogovorili med odmorom ali po končani prireditvi.
Na koncertih s prsti ne bobnamo v ritmu skladbe po naslonjalu sedeža in ne brundamo melodije. To velja zlasti za koncerte resne glasbe, pri zvrsteh, kot sta rock in pop, pa si lahko damo duška, saj izvajalci občinstvo pogosto spodbujajo k skupnemu prepevanju in ploskanju v ritmu. 
Programski list si oglejmo pred začetkom prireditve, med njo pa po možnosti ne šumimo s papirjem.
Na koncerte resne glasbe, pozne večerne in vsebinsko zahtevne predstave ne vodimo majhnih otrok. Dolgočasili se bodo, težko bodo sedeli pri miru ali pa bodo postali utrujeni in zaspani.

 

Ploskanje

Za koncerte resne glasbe velja: če ne poznamo izvajanega dela, počakajmo, da zaploskajo drugi. Ploskamo ob koncu skladb in ne po vsakem stavku.
Pri opernih predstavah lahko nagradimo pevce s ploskanjem po odpeti ariji.
Na koncertih jazzovske glasbe lahko zaploskamo po vsakem dobro izvedenem odstavku ali solističnem delu skladbe.
Pri rocku, popu in podobnih zvrsteh je pravilo, da pravila pravzaprav ni.
Pri gledaliških predstavah praviloma ploskamo na koncu, ko pade zastor, čeprav je za igralce zelo laskavo, če jih nagradimo s ploskanjem na odprtem odru.
Pri baletnih in plesnih predstavah zaploskamo nastopajočim za dobro izvedbo posameznega plesnega prizora ob prehodu v drugega.
Seveda ploskamo na koncu vsake prireditve, na nekaterih tudi na začetku, na primer na koncertih ob prihodu dirigenta na oder.
Iz spoštovanja do nastopajočih bodimo zmerni tako v navdušenju kot v nezadovoljstvu.

 

Obleka

Tudi z obleko pokažemo spoštovanje do nastopajočih, do drugih obiskovalcev in predvsem do sebe. V preteklosti je bila na vseh prireditvah razen kinopredstav za moške obvezna temna obleka, za ženske pa večerna toaleta. Danes so pravila oblačenja precej bolj sproščena. Oblecimo se tako, da se bomo dobro počutili, a naj bo to oblačilo čisto, da se bodo dobro počutili tudi tisti okrog nas.
Pokrivala, zlasti klobuke, ki obiskovalcem na sedežih za nami zastirajo pogled na oder, oddajmo v garderobo. Prav tako v garderobo oddamo vrhnja oblačila, da nam jih ne bo treba pestovati v naročju in bomo tako sedeli udobneje. 

 

Razstave

V galerijah in muzejih velja predvsem pravilo, da se eksponatov ne dotikamo, ker jih s tem lahko poškodujemo ali pa je lahko nevarno za nas (npr. razne delujoče naprave). Izjema so razstave (npr. sodobne umetnosti), kjer smo posebej povabljeni k sodelovanju.
Na razstavah tiho in počasi stopamo od enega do drugega predmeta v smeri ogleda, se ne prerivamo in ne motimo ogleda drugih.
Na vodenih ogledih poslušamo razlago in vprašamo, kar nas dodatno zanima, ko smo po končani delni razlagi ali ob koncu ogleda k temu povabljeni.