Muzej revolucije

Fotografija: Srdjan Keča 
Montaža: Hrvoslava Brkušić, Srdjan Keča 
Glasba: Hrvoje Nikšić 
Produkcija: Restart, Uzrok, Nutprodukce 

Projekciji filma sledi pogovor z ustvarjalci. 

Muzej revolucije si je oblast v Jugoslaviji zamislila na začetku šestdesetih let v Beogradu. Želeli so »ohraniti resnico o narodnoosvobodilnem boju«, zato so za prestižni projekt angažirali Vjenčeslava Richterja, tedaj najbolj avantgardnega in cenjenega jugoslovanskega arhitekta. Richter je zasnoval impresiven objekt, ampak želja partijcev očitno ni bila dovolj velika, zato se je gradnja po položitvi temeljev in kleti ustavila. Zdaj ta škrbina od objekta na beograjskem ustju že več kot pol stoletja propada, v njem so zatočišče našli ljudje z roba družbe, in Srdjan Keča, ki nam v uvodni sekvenci pokaže arhivske posnetke spektakularnega začetka gradnje, med njimi izlušči romsko žensko s sinom, ki skuša zaprtemu možu v Niš dostavljati dobrine in ohraniti dostojanstvo. Deloma jo najdeta v prijateljevanju z enako obubožano in na rob družbe potisnjeno starko. V Muzeju revolucije nam Keča prikaže predvsem zgodbo o propadu, malo nekdanje države in njene ideologije, bolj pa propadu družbe, ki ni sposobna poskrbeti za najšibkejše in najbolj ranljive.