30. sep. 19:30

Skozi moje oči

Režija in scenarij: Igor Vrtačnik

Igrano-dokumentarni film o slikarju in fotografu Venu Pilonu v Parizu, epicentru sodobne umetnosti, ob prelomu stoletja. 
 

To je film o opazovalcu in Parizu ob prelomu stoletja, ko je v dvajsetih letih postal epicenter sodobne umetnosti.  
Zbirališče prišlekov, ki so z vzhoda Evrope prihajali v prestolnico umetnosti, živeli v upanju na umetniško slavo ter med njegovimi boemi iskali svoj prostor, večinoma iz dneva v dan in iz rok v usta ...
Med njimi je bil tudi nadarjen, doma že uveljavljen in priznan slikar, Veno Pilon. 
Atelje in skromno bivališče je imel na bulvarju Montparnasse 75, o katerem je Frederic Beigbeder zapisal: »Montparnasse je četrt, kjer kraljujejo seks, literatura in smrt.« Tu je srečeval Henryja Millerja, Maxa Ernsta, Ossipa Zadkina, Giorgia de Chirica, Rolanda Oudota ...
Čez dve leti, ko je postal eden izmed njih, pa je zapisal:
»Ker se mi je vera v lastno delo omajala, me k slikanju ni več vleklo, celo upiralo se mi je. Zatekel sem se v Pariz, da se v množici izgubim in pozabim nase ... Zato sem se tudi izogibal razstav.« 
Po prihodu v Pariz je prenehal slikati, prevzela pa ga je fotografija!
Pilonu kot »umetniškemu« fotografu v Parizu preboj med najbolj znane fotografe ni uspel, za kar sta bila kriva pretirana skromnost in pomanjkanje samozavesti, ki sta veliko prezgodaj zaključila tudi Pilonovo slikarsko ustvarjanje.
S svojimi montparnasovci, fotografiranjem njihovih del, portreti najpomembnejših umetnikov École de Paris ter posnetki pariškega utripa je bil Pilon del tega rojstva fotografije ter je bil v samem središču njenega dogajanja. Ob Andréju Kertészu, Henriju Cartier-Bressonu in Brassaiu je bil začetnik reportažne fotografije, pozneje pa ob boku Mana Raya, Christiana Schada, Lászla Moholy-Nagya iskal lasten eksperimentalni izraz in svoj prostor znotraj te nove avantgardne estetike.
Pozneje ga je poroka sicer oddaljila od predanosti boemstvu in druženja z avantgardnimi montparnaškimi omizji, fotografija pa je postala vsakdanji kruh in vir zaslužka za preživetje družine.

Fotografirati pa Pilon ni prenehal nikoli, vse do dokončne vrnitve v domovino leta 1968, ko je skoraj vse do zadnjega dne pred smrtjo fotografiral svoje šele pred nedavnim odkrite diapozitive!

Eden najbolj znanih citatov Jeana Cocteauja:
»In Paris, everybody wants to be an actor; nobody is content to be a spectator.« Jean Cocteau

Prav tisti Cocteau, ki je Pilonu na njegovi prvi Pariški razstavi v galeriji Carrefour l. 1934 ob njegovo fotografijo Maske pritrdil svojo dolgo pesnitev in mu nanjo napisal spoštljivo posvetilo: »To je bilo moje največje priznanje iz te dobe,« se spominja Pilon. 
Ironično pa Cocteaujev citat ravno za Pilona ne drži! Bil je namreč prav to; najprej opazovalec, gledalec življenja ter šele nato nastopač in vse drugo! Fotografija pa njegova skrita strast, tiha ljubica, ki ga ni nikoli zapustila in ga je spremljala vse življenje!

Pilon je pel visoko pesem, tako slikarstva kot njegove ljubice – fotografije.

Skozi moje oči

30. sep. 19:30
10. okt. 19:00
Premiera
Več terminov

5,50 EUR

5,00 EUR* * EUR za mlajše od 25 in starejše od 65 let ter upokojence, za sedeže najnižje cenovne kategorije

Igrajo: Robert Prebil, Gaj Crnič, Vesna Kuzmić, Barbara Žefran, Ivan Peternelj
Producent: Igor Vrtačnik
Scenarist: Igor Vrtačnik
Strokovni sodelavci: Irene Mislej, Tina Ponebšek, Lara Štrumej, Kaja Rosa, Peter Mikša, Gens Historia
Strokovni sodelavec za slikarstvo inj izdelavo reprodukcij slik V. Pilona: Miha Pirnat
Direktorja fotografije: Uroš Škorič-Škoro, Lea Aymard
Mojster osvetljave: Boris Orehek
Scenografka: Urška Dolinar
Asistent scenografa: Anže Kreč
Rekviziterka: Erika Bizilj
Art direktor / casting  : Igor Vrtačnik


 

 

Kostumografka: Mateja Lupše Svete
Oblikovalka maske: Polona Slabe
Montaža: Matjaž Jankovič, Igor Vrtačnik
Animacije in retuša  arhivskih fotografij: Blaž Zajc 
Mojstra zvokovne obdelave: Simon Ržen, Peter Ošlaj
Komponista glasbe: Marko Brdnik, Uroš Rakovec
Izvajalci: Marko Brdnik - harmonika, Uroš Rakovec - kitara, mandola, mandolina, Antonio Cagnazzo - klavir
Direktor filma: Robert Končar
Režiser: Igor Vrtačnik
Naratorji: Alojz Svete, Miha Pirnat, Robert Prebil, Inti Šraj, Ana Lasič, Barbara Babič

Produkcujska hiša: Zavod Film Horizont
Koproducent: RTV Slovenija
Sofinancer: Slovenski filmski center, javna agencija RS
Distriburter: Demiurg, Cvetka Flakus, Vasja Bibič
Dolžina: 122 min. 

V sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom

prijava

Bodite med prvimi ...

....  ki boste izvedeli, katere koncerte, predavanja, gledališka in plesna gostovanja in drugo pripravljamo v Cankarjevem domu,

Spletna trgovina izdelkov

Spletna trgovina izdelkov

Skrbno izbrano ponudba različnih izdelkov in spominkov, ki so nastali v sodelovanju z različnimi slovenskimi oblikovalci ali so plod dela oblikovalskega tima Cankarjevega doma.

 

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI