Branko Potočan & Fourklor: Nima fantič kapice ...

V življenju vsak napelje svojo pot, zato je vsak od nas malo poseben in ravno te posebnosti naredijo naše življenje polno in zanimivo, kar bo osnovna nit predstave. V ospredje predstave Nima fantič kapice, kapica ima fantička bo stopilo telo, v katero se »zapisujejo« vsi naši spomini in občutja, ter objekti, ki nam na naših poteh prihajajo »nasproti«. Iz posekanega hrasta je mogoče narediti stol. Na stol stopim, da dosežem vrv, ki me vodi v nebo in/ali me vrže v tla. To je zgodba o krajih in prostorih, iz katerih izhajamo in v katerih se srečujemo - morda le za hip.

Zgodbo pripovedujejo akterji, ki padajo, se pobirajo in nas z navidezno nespretnostjo popeljejo skozi ples, glasbo in nerodnosti, podobno kot v življenju, le bolj barvito, medtem ko izvajajo nenavadne telesne veščine, podkrepljene z izvirnostjo in domišljijo. Kot osnovno vodilo smo si postavili prestopanje meja in preizkušali bomo, kako se lahko predstava takšnega tipa sooča z mejami v gledališču, plesu in glasbi, kot unikatna umetniška oblika. Obenem pa bomo s svojo neposrednostjo in drznostjo dajali pečat drugim umetniškim oblikam. Predstava bo tako žanrski konglomerat, ki bo omogočal prosto prehajanje in veliko vzporednih branj. Pomenljiv citat Otona Župančiča »Nima fantič kapice, kapica ima fantička« namreč daje slutiti, da  obstaja več resnic, ki jih bomo proizvajali – in ki so odvisne od smeri pogleda. 

Skozi sebe bomo skušali govoriti o sebi in hkrati med seboj, ob čemer bomo vsi akterji enakovredni. Vsak od nas je umetnik, je »lastnik« svojega telesa in posameznik, ki s svojo specifiko ter svojim osebnim (posebnim) mikrokozmosom vnaša razliko in posebnost v širši družbeni prostor. To je tako hkrati »notranja« predstava, ki je vseskozi v dinamičnem razmerju do svoje lastne zunanjosti, in ki skuša v čutnem učinkovanju (do gledalcev) v praznino vliti samosvojo substanco, lepoto in resnico – kot zgodbo o sebi. Junaštvo ni izginilo, njegovi nosilci so mali posamezniki, ki ostajajo prevečkrat spregledani, a ki kljub temu sporočajo, da težji, kot so časi, več veljajo pogum, osebna integriteta, človečnost in solidarnost. Povezovanje med vsem skupaj omogoča gibanje, ki gradi samosvojo, paralelno resničnost. 

 
Fouklor

je skupina fizičnega gledališča, ki jo je Branko Potočan leta 1994, potem ko se je po triletnem delovanju v skupini Ultima Vez z znamenitim koreografom Wimom Vandekeybusom vrnil v Slovenijo, soustanovil skupaj z Jano Menger, Sebastijanom Staričem in Dušanom Teropšičem. Skupina vse od začetkov razvija specifičen gibalni jezik, ki je v vsaki predstavi nekaj posebnega: bodisi poetski in hudomušen bodisi neustavljivo fizičen in brutalen. Ves čas je poudarek na telesu oziroma telesih, ki pripovedujejo zgodbe in kjer skoraj vedno v »različnih vlogah« nastopajo tudi rekviziti. S skupino je do sedaj ustvaril več kot dvajset celovečernih predstav in z njo prejel številne nagrade, kot na primer zlato ptico 1996, nagrado režije na festivalu Infant v Novem sadu 1997 in MESS v Sarajevu 1998. Leta 2007 je s predstavo Zarjavele trobente prejel glavno nagrado občinstva na festivalu Gibanica, 2011 je za predstavo Skozi oči dotika osvojil glavno nagrado strokovne žirije na mednarodnem festivalu PUF v Pulju. Skupina je med delovanjem sodelovala tudi s številnimi drugimi plesalci in performerji, kot so: Katarina Stegnar, Leja Jurišić, Tina Janežič, Borut Bučinel, Primož Bezjak, s skupino Bitnamoon in veliko drugimi. V zadnjih petih letih jedro skupine Fourklor sestavljajo plesalke mlajših generacij, ki so postale stalne članice zasedbe in nastopajo tudi v predstavi Nima fantič kapice … Anamarija Bagarič, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Veronika Valdes, ki bodo na odru skupaj z ustanovnima članoma, Jano Menger in Brankom Potočanom.