Cum mortuis in lingua mortua

Cum mortuis in lingua mortua je naslov ene izmed slik znamenite klavirske suite M. P. Musorgskega Slike z razstave. Suita s svojo zgradbo enajstih raznorodnih in nepovezanih slik oziroma glasbenih tem tvori osnovno strukturo monodrame. Dramaturški lok se dosledno drži sosledja teh podob, ki, prevedene v gledališki jezik, mestoma delujejo fragmentarno in raztrgano. Podobe, kot so Gnom, Stari grad, Bydlo, Tržnica, Katakombe, Jaga baba … so v monodramski postavitvi zgolj izhodišča za izrekanje povsem subjektivnih misli, dogodkov, spominov, in prav ta subjektivnost združuje celoten potek na videz fragmentarnih gledaliških podob, ki iz klasičnega podajanja vsebine prehajajo v performativno in mestoma v informativno govorico ene osebe oziroma nastopajočega akterja. 

Ivan Peternelj

Rojen je leta 1968 v Ljubljani. Leta 1996 je diplomiral na AGRFT v Ljubljani, smer dramska igra. Do leta 2003 je ustvarjal kot samostojni kulturni delavec. Kot igralec in gibalec je sodeloval v skupini Betontanc in gledališču Muzeum. Igral je v video filmih Eme Kugler in bil stalni gost SMG Ljubljana. Vzporedno pa je ustvarjal tudi samostojne gledališke projekte in sodeloval v drugih neodvisnih produkcijah. Leta 2003 se je zaposlil kot stalni član SMG Ljubljana. Izven matičnega gledališča še vedno ustvarja kot režiser in koreograf. Za svoje delo je prejel tako domača kot tuja priznanja.

Simona Semenič

Dramatičarka in performerka. Na AGRFT je diplomirala na smeri dramaturgija. Simona je dobitnica nagrade Prešernovega sklada, nagrade Modra ptica in nagrade Zlata hruška za roman Skrivno društvo KRVZ in treh Grumovih nagrad za besedila 5fantkov.si (2008) 24ur (2006) in Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije (2014), besedila 1981 (2013), To jabolko, zlato (2016), Ti si čudež (2018) in Lepe Vide lepo gorijo (2021) pa so bila za isto nagrado nominirana. To jabolko, zlato (2016) je bilo leta 2020 nominirano tudi za Cankarjevo nagrado, roman Skrivno društvo KRVZ pa je bil leta 2021 nominiran tudi za nagrado Večernica. Njena besedila so prevedena v dvaindvajset jezikov in uprizorjena in objavljena v več evropskih državah, v ZDA, Južni Ameriki in na Bližnjem vzhodu. Uprizoritve njenih besedil so prejele več nagrad tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Med ostalimi njenimi dramskimi deli so  Nisi pozabila, samo ne spomniš se več (2007), Gostija (2010), Vsega je kriv Boško Buha (2011), Prilika o vladarju in modrosti ali Medtem ko skoraj rečem še (2011), Mi, evropski mrliči (2015), Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj (2017), Zadnje ljubezensko pismo (2017) in Ni to to (2019).

Simona tudi piše, režira in nastopa v avtobiografskih performansih, kot so  9 lahkih komadov (2007, z umetniško skupino Preglej), Jaz, žrtev. (2007), Še me dej (2009), 43 srečnih koncev (2010, z umetniško skupino Preglej), Kapelj in Semenič v sestavljanju  (2012, z Barbaro Kapelj), Semenič in Bulc naprodaj (2013, z Maretom Bulcem),  Drugič (2014), Do zadnjega (2018), Lepa kot slika (2020) in Me, čarovnice (Mesto žensk, 2021) . S svojimi performansi je gostovala na številnih festivalih tako doma kot v tujini. 

Njena dela so izšla v monografijah Tri igre za punce (Beletrina, 2021), stripu tisočdevetstoenainosemdeset (JSKD, 2021), 1981 (JSKD, 2020), Skrivno društvo KRVZ (Mladinska knjiga, 2020), Can You Hear Me? (Integrali, 2019), Me slišiš? (KUD AAC Zrakogled, 2017) in Tri drame (Beletrina, 2017).

Na polju vizualne umetnosti se je v različnih galerijah v Sloveniji predstavila kot soavtorica del Zapis celote (2009-2018) in janezove sanjarije (2020).

Kot soavtorica in dramaturginja sodeluje z različnimi režiserji in koreografi, že vrsto let pa na različnih delavnicah v Sloveniji in tujini poučuje dramsko pisanje.