Cankarjev dom v sodelovanju s skupino GRIP za profesionalne plesalce, koreografe in performerje pripravlja brezplačno delavnico. Vodil jo bo ustanovitelj skupine Jan Martens. Delavnica bo potekala na dan predstave, 14. aprila, med 10. in 13. uro v Dvorani Duše Počkaj. 

Število prijav je zapolnjeno. Prijave niso več možne.

Udeleženci delavnice se bodo skupaj z vodjo podali po sledeh ustvarjalnega procesa gostujočega dela vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi; ob kompleksni partituri Koncerta za čembalo in godala Op.40 Goreckega, ki služi kot povezovalni steber za 17 gibalnih solov dela vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi. Vsak udeleženec bo s prelivanjem glasbe (njenega ritma, energije in splošnega občutja) v svoje telo ustvaril lastne kratke solistične gibalne fraze. 

Delavnica se bo osredotočila na natančnost, koordinacijo, ritem, muzikalnost in občutje kar najbolj individualnega gibanja znotraj skupine. 

 

Ustvarjanje Jana Martensa (1984, Belgija) oplaja umetnikovo prepričanje, da se vsako telo sporazumeva, da ima vsako telo kaj povedati. To neposredno sporazumevanje se izkazuje v nazornih oblikah. Njegovo delo je zatočišče, v katerem pojem časa znova postane otipljiv, je prostor opazovanja in čustva, pa tudi razmisleka. Ob sledenju temu cilju ne ustvarja toliko lastnega gibalnega jezika, temveč za vznik novih idej obstoječe idiome oblikuje in ponovno uporablja v drugačnem kontekstu. V vsakem novem delu poskuša na novo premisliti razmerje med občinstvom in izvajalcem.

Martens je obiskoval plesno akademijo Fontys Dance Academy v Tilburgu in leta 2006 iz plesa diplomiral na kraljevem konservatoriju Artesis v Antwerpnu. Od 2010 se posveča lastnemu koreografskemu delu, ki ga vedno bolj prodorno predstavlja pred domačim in mednarodnim občinstvom. 

Od leta 2011 se ukvarja z umetniško raziskavo medosebnih razmerij in človekovega odnosa do življenjske danosti. Njegov raznovrstni opus med drugimi zajema: duet (Sweat Baby Sweat, 2011), sole (Ode To the Attempt & lostmovements, 2014 & 2018) prva srečanja neznancev (The common people, 2016), skupinska dela, zaznamovana z vživetjem in zanosom (The dog days are over, za osem plesalcev & Rule of Three, 2014 & 2017) ter delo za mlade, ki obravnava vprašanja, kot sta različnost in enakost spolov (Passing the Bechdel Test, 2018).

Cankarjev dom v sodelovanju z Ultima Vez & KVS za profesionalne plesalce, koreografe in performerje pripravlja brezplačno delavnico. Vodila jo bosta ustanovitelj skupine Wim Vandekeybus in plesalka Maria Kolegova. Delavnica bo potekala na dan predstave, 14. aprila, med 10. in 13. uro v Dvorani Duše Počkaj. Izhodišče delavnice je Vandekeybusova misel: 
»Ples vidim kot sledenje močni notranji intuiciji in ne tehniki. Gibanje je komuniciranje, s samim seboj kot iskren izraz in z drugimi kot medsebojno sporazumevanje. Gib je kot govor, petje, smeh ... Vse dokler posreduje nekaj, kar je treba izraziti kot nujo, impulz, neustavljivo. Zatorej je ples blizu gledališča. Nosilec notranjih stanj, ki jih izpovedujemo za pripovedovanje zgodb.«


Število mest je omejeno (dvajset), zato je obvezna predhodna prijava na: medeja.medved@cd-cc.si
 

Wim Vandekeybus (1963) 
Koreograf, plesalec, filmski ustvarjalec in fotograf. Svojo plesno skupino Ultima Vez je ustanovil sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Lastni gibalni jezik je izoblikoval s sopostavljanjem intuicije, impulza in instinkta ob energijo, tveganje in nevarnost, s čimer skozi medij plesa ponazarja dramatičen svetovni nazor, poln dinamike in nasprotij. Osrednji poudarek njegovega dela je nepremostljiv konflikt med telesom in umom, čustvom in intelektom, moškim in žensko, naravo in kulturo, človekom in živaljo, skupino in posameznikom, iluzijo in resničnostjo. 

Njegova nedavna dela, med njimi Mockumentary of a Contemporary Saviour (2017) in TrapTown (2019), razkrivajo umetnikovo zaskrbljenost nad perečimi političnimi vprašanji svetovnega pomena. Medtem ko se Traces osredotoča na zaskrbljujoče razmerje med človeštvom in naravo, delo Roke se ne dotikajo tvojega dragocenega mene (2021) odkriva starodavne mezopotamske mite. Leta 2022 je za 35. obletnico skupine Ultima Vez ustvaril delo Scattered Memories, uprizorjeno z nekdanjimi in aktualnimi plesalci skupine ter na novo interpretiranimi in navzven odprtimi prizori.

Leta 2020 je v Mednarodnem gledališču v Amsterdamu oblikoval koreografijo za produkcijo Age of Rage režiserja Iva van Hova in za londonski sestav Rambert Company ustvaril novo delo Draw From Within, ki je prejelo britansko državno plesno nagrado za najboljšo digitalno koreografijo.

Wim Vandekeybus je režiral več plesnih filmov, kot so Blush (2005) in Here After (2007) ter celovečerca Monkey Sandwich (2011) in Galloping Mind (2015).
 

Maria Kolegova
Maria Kolegova je prve plesne ure obiskovala pri petih letih na baletni šoli v Rusiji. Pozneje je med študijem na Šoli za sodobni ples v Jekaterinburgu odkrila druge zvrsti, kot so jazz, ljudski ples, borilne veščine in joga. Z Wimom Vandekeybusom je prvič sodelovala leta 2012 pri obnovljeni predstavi What the Body Does Not Remember; sledila so sodelovanja pri številnih koreografovih produkcijah.

Kako se spopadeš z družinsko zgodovino, če je ta neločljivo povezana z nasilnimi spori in kolektivno travmo? Abhishek Thapar je odraščal v regiji Pundžab, kjer je bilo vsakodnevno življenje zaznamovano z nasiljem, izgubo, razseljevanjem, vse odkar so v letu 1947 indijsko podcelino razdelili med Indijo in Pakistanom. Leta 1984 se je regija znašla v krvavem sporu med khalistanskimi skrajneži in indijsko vojsko, ki se je končal s pogromom nad civilnim prebivalstvom. Sedemletni Abhishek je skupaj s starši in sestro zapustil državo, zdelo se je, da je svoj prvi dom za vedno prepustil pozabi. Za dokumentarni performans Moj dom na razpotju se je skupaj z družino vrnil na kraj, kjer je nekoč stala njihova hiša, da bi skupaj rekonstruirali izgubljene spomine na otroštvo. Nastal je intimen pripovedovalski performans za štirideset gledalcev, v katerem Thapar s pomočjo predmetov, materialov in dokumentarnega videa gradi pripoved o svojem odraščanju in iskanju izgubljenega doma.

Trio Novak, Simon in Homan – prvi kot sodobni plesalec in druga dva kot glasbenika – se je leta 2021 prvič srečal na odru Festivala Spider. To srečanje ni bilo niti slučajno niti povsem predvidljivo, kajti vsakršen stik plesalske in glasbene ustvarjalnosti vzpostavlja polje paradoksov, izmenjav in presečišč, zlasti pa eksperimenta. Koncert improvizirane glasbe in plesnega performansa Vstajenje 2.0 si za izhodišče in gonilno silo jemlje prav paradoks srečanja med avtorji, ki predstavo ustvarjajo. Dobo digitalne hiperpovezljivosti namreč poganjajo algoritmi in ukazi, ki sooblikujejo družbene koreografije tako v virtualni sferi kot v materialni realnosti. Fizična prisotnost telesa se tako gradi iz fizične izkušnje stika, časa, ritmov, izmenjave. Srečanje je zato nujno »vmesni« dogodek – vidnega in nevidnega, slišnega in (ne)slišanega. V ravnovesju med tišino in negibnostjo ter zvokom in gibom nastopi vstajenje.

Beno Novak (1991)se je izobraževal na Akademiji za ples v Salzburgu (SEAD), The Tisch Dance NYU in The Place London. Sodeloval je s številnimi priznanimi koreografi in skupinami, kot so Gary Clarke Company, Jason Mabana Dance, James Wilton Dance Company idr. Delo Bena Novaka vključuje raziskovanje osebnih izkušenj, izraženih skozi močno fizičnost, z občutljivostjo, krhkostjo, močjo in izčrpanostjo. Nujna sestavina pri nastajanju njegovih del je sodelovanje z drugimi avtorji. Beno Novak je umetniški in izvršni direktor festivala Summer Intensive na Portugalskem ter festivala Kalejdoskop v Sloveniji.

Elvis Homan (1991) je bobnar, oblikovalec zvoka, skladatelj, pedagog. Končal je Codarts Rotterdam, Univerzo v Ljubljani in Akademijo v Amsterdamu. Je prejemnik nagrad Erasmus Jazz Prijs 2016 in 2017, De Doelen Rotterdam in Leiden Jazz Award 2017. Nastopal je na številnih festivalih v Sloveniji in tujini, je član Rotterdam Electronic Orchestra, Quartzite 4tet, Punky Button Clan, Void Noise, aug.unis in je sodeloval še pri mnogih drugih mednarodnih projektih. Z Boštjanom Simonom je komponiral glasbo za film Haxan.

Boštjan Simon (1982)je inštrumentalist, pedagog, producent. Zaključil je Univerzo v Ljubljani in Amsterdamski konservatorij in je ustanovni član mednarodne zasedbe Zlatka Kaučiča »Orkester brez meja« ter umetniški sovodja Mednarodnega srečanja saksofonistov SAXGO v Novi Gorici.

Zhuangzi in uganka evropske subjektivnosti je črno-zelena komedija v izvedbi članov Oddelka za azijske študije Univerze v Ljubljani in nekaterih mednarodnih gostov. Gre za duhovit, sarkastičen muzikal, ki vsebuje veliko jazzovskega petja in plesa, pa tudi nekaj globokih premislekov in premišljenih dialogov med vzhodno in zahodno filozofijo. Predstavo je režiral japonsko-korejski plesalec in koreograf Ryuzo Fukuhara. 

Kabaret je zasnovan po resnični zgodbi Matije Zorca, Štegerjevega deda, in se razprostira skozi petdeset najbolj nemirnih let 20. stoletja, prostorsko pa sega od Trsta skozi Ljubljano pa do Severnega morja in Slovenskih goric. Deideologizira ustaljene zgodovinske poglede in delitve ter z zgodbo posameznika in glasbe odpira vprašanje zgodovinske krivde in odgovornosti brez ustaljenih sodb.

Združuje elemente poezije, pripovedništva, performansa in glasbe z videom in zvočnimi učinki. Besedilo je napisano kot rimana pripoved; osrednji motiv je dedova črna harmonika, njegova rešiteljica skozi vihre zgodovine, vse, kar ostane od dilem in pretresov, ideologij in gonj minulih časov. 
 

Olivier de Sagazan, po izobrazbi biolog, se je začel ukvarjati s slikarstvom in kiparstvom ob nenehno prisotni ideji o preizpraševanju organskega življenja. Njegova strast, da bi materiji vdihnil življenje, je pripeljala do zamisli, da bi svoje telo prekril z glino in tako opazoval nastali »predmet«. Iz tega poskusa je nastal solo Preobrazba, v katerem vidimo moškega, ki se z glino postopoma iznakazi v nekakšno pošast. Ta napol človek, napol pošast pod svojimi maskami išče, kdo je. Uprizoritev občinstvo popelje na grozljivo popotovanje v izmučeno umetnikovo dušo. Je odrska grozljivka, ki daje nov pomen življenju ter ponuja očarljiv, moteč in vznemirljiv pogled v alternativno samopodobo, ki je povsem brez zavor. Avtor na odru prevzame vlogo kiparja. Na obraz si namaže glino, na zaprte veke nariše prazni, črni zenici. Nato z dodajanjem več plasti gline popačenje povečuje, s tem pa stopnjuje tudi čudnost dogodka. Preobrazi se iz človeka v žival in iz živali v različna hibridna bitja. V besnem iskanju novega bistva in oblike avtor prebije, izbriše in razgrne plasti svoje podobe, dokler ne postane pošast z raztopljenim obrazom: grotesken, oživel človek iz šotišča.

Olivier de Sagazan je francoski umetnik, slikar, kipar in performer. Njegovo delo se osredotoča na gradnjo plasti gline na lastnem telesu in obrazu, izničevanje lastne identitete in preobrazbo v živo skulpturo. Njegova najbolj znana predstava Preobrazba (1998) je imela več kot tristo uprizoritev v petindvajsetih državah. 

Tin Vodopivec se vrača na odre s svežim, šestim šovom stand-up komedije Tutti matti (prev. Vsi nori)!. Pomagajte mu soustvariti nove teme na predpremierah v Cankarjevem domu.

Nove vsebine so Tinu prinesli vsi »nori« dogodki zadnjega obdobja, pa tudi režiranje prvega filma, vzgajanje triletnika in zoom nastopi iz domače garaže.

Tudi Tinov novi šov bo zelo interaktiven, saj boste svojo iskro norosti lahko dodali tudi vi: s sms-ji, ki jih bo Tin bral na odru.

Tutti matti je Tinov šesti šov, potem ko smo ga v preteklosti lahko gledali v predstavah: Superdupermega / 360 stopinj (2011), Replika (2012), Desert (2014), RocknRoll (2018), Peti element (2019).

Več o šovu:
Vsi smo nori in to je OK.
V svojem šestem šovu se Tin sprašuje, kdo je nor, in ugotavlja, da smo nori pravzaprav vsi. Vsi nori – Tutti matti. Vsak po svoje. In to je čisto OK.

S sms-jem ste lahko del šova!
Pošljite sms na številko 069 69 1495 in napišite, kaj je najbolj nora stvar, ki ste jo naredili?! Morda bo ravno vaše sporočilo postalo del šova. Tin bo najbolj zanimiva sporočila pokomentiral na odru!

Poseben gost šova: David Gorinšek

Iščoča je prva faza avtorskega opusa Urše Rupnik ter prvi v sklopu projekta Zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa. 
Zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa se družbeno angažira z odpiranjem, raziskovanjem, reaktualiziranjem dela slovenske plesne zgodovine (obdobja izraznega plesa), ki je mnogokrat zamolčan, spregledan in neupoštevan. Želja nosilk projekta je omogočiti vpogled v ta del plesne zgodovine, hkrati pa to isto zgodovino soočiti s sedanjostjo, z aktualnimi trendi tako v polju uprizoritvenega kot plesno-tehnično telesnega. Ravno v tem soočanju je tudi ključni del kreativne nadgradnje Zgodovinjenja, ki s tem prestopa meje arhivizacije, rekonstrukcije in prestopa v prostor kreativnega razumevanja in nadaljevanje dialoga z bogato plesno tradicijo.

V središče raziskave pričujočega dela je postavljen solo ples Upor (1953) avtorice Žive Kraigher, ki ga je kot njeno plesno izročilo več kot dve desetletji plesala Jasna Knez, nazadnje pa ga je ta prenesla na Uršo Rupnik. 

Kot neformalna dedinja oziroma potomka izročila izraznega plesa avtorica projekta v proces vstopa z občutkom počaščenosti in spoštovanja do tradicije, hkrati jo personalizira kot del svoje osebne plesne zgodbe, na tem nivoju pa presprašuje svojo odgovornost do zgodovine, skupnosti in same sebe. Iščoča torej brska po zakladnici slovenskega izraznega plesa, ki je hkrati delno tudi njena osebna plesna zgodovina in poskuša prek motivike Upora razkleniti svoje spone bremena odgovornosti in zaveze tradiciji. Iz analize zgodovinskega artefakta prehaja v pripovedi o osebnih srečevanjih z ljudmi iz zgodovinskih knjig, v spomine lovi njihovo človečnost, uteleša materijo dialoga z minulim in jo sooča s sedanjim.

Osebna pripoved o lepoti in travmi, izgubljanju in iskanju, upiranju in obupavanju, poraženosti in zmagovanju, gotovosti in dvomu v aluziji na Izgubljeno – Iščoče – Najedeno telo Jasne Knez nadaljuje tudi avtorski opus Urše Rupnik Izgubljena (Cankarjev dom, 2016) – Iščoča (2022) – Najdena (2023). Projekt je tako svojevrsten poklon zgodovini, ki osvobaja spone preteklosti in daje krila prihodnosti. 
 

Cum mortuis in lingua mortua je naslov ene izmed slik znamenite klavirske suite M. P. Musorgskega Slike z razstave. Suita s svojo zgradbo enajstih raznorodnih in nepovezanih slik oziroma glasbenih tem tvori osnovno strukturo monodrame. Dramaturški lok se dosledno drži sosledja teh podob, ki, prevedene v gledališki jezik, mestoma delujejo fragmentarno in raztrgano. Podobe, kot so Gnom, Stari grad, Bydlo, Tržnica, Katakombe, Jaga baba … so v monodramski postavitvi zgolj izhodišča za izrekanje povsem subjektivnih misli, dogodkov, spominov, in prav ta subjektivnost združuje celoten potek na videz fragmentarnih gledaliških podob, ki iz klasičnega podajanja vsebine prehajajo v performativno in mestoma v informativno govorico ene osebe oziroma nastopajočega akterja. 

Ivan Peternelj

Rojen je leta 1968 v Ljubljani. Leta 1996 je diplomiral na AGRFT v Ljubljani, smer dramska igra. Do leta 2003 je ustvarjal kot samostojni kulturni delavec. Kot igralec in gibalec je sodeloval v skupini Betontanc in gledališču Muzeum. Igral je v video filmih Eme Kugler in bil stalni gost SMG Ljubljana. Vzporedno pa je ustvarjal tudi samostojne gledališke projekte in sodeloval v drugih neodvisnih produkcijah. Leta 2003 se je zaposlil kot stalni član SMG Ljubljana. Izven matičnega gledališča še vedno ustvarja kot režiser in koreograf. Za svoje delo je prejel tako domača kot tuja priznanja.

Simona Semenič

Dramatičarka in performerka. Na AGRFT je diplomirala na smeri dramaturgija. Simona je dobitnica nagrade Prešernovega sklada, nagrade Modra ptica in nagrade Zlata hruška za roman Skrivno društvo KRVZ in treh Grumovih nagrad za besedila 5fantkov.si (2008) 24ur (2006) in Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije (2014), besedila 1981 (2013), To jabolko, zlato (2016), Ti si čudež (2018) in Lepe Vide lepo gorijo (2021) pa so bila za isto nagrado nominirana. To jabolko, zlato (2016) je bilo leta 2020 nominirano tudi za Cankarjevo nagrado, roman Skrivno društvo KRVZ pa je bil leta 2021 nominiran tudi za nagrado Večernica. Njena besedila so prevedena v dvaindvajset jezikov in uprizorjena in objavljena v več evropskih državah, v ZDA, Južni Ameriki in na Bližnjem vzhodu. Uprizoritve njenih besedil so prejele več nagrad tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Med ostalimi njenimi dramskimi deli so  Nisi pozabila, samo ne spomniš se več (2007), Gostija (2010), Vsega je kriv Boško Buha (2011), Prilika o vladarju in modrosti ali Medtem ko skoraj rečem še (2011), Mi, evropski mrliči (2015), Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj (2017), Zadnje ljubezensko pismo (2017) in Ni to to (2019).

Simona tudi piše, režira in nastopa v avtobiografskih performansih, kot so  9 lahkih komadov (2007, z umetniško skupino Preglej), Jaz, žrtev. (2007), Še me dej (2009), 43 srečnih koncev (2010, z umetniško skupino Preglej), Kapelj in Semenič v sestavljanju  (2012, z Barbaro Kapelj), Semenič in Bulc naprodaj (2013, z Maretom Bulcem),  Drugič (2014), Do zadnjega (2018), Lepa kot slika (2020) in Me, čarovnice (Mesto žensk, 2021) . S svojimi performansi je gostovala na številnih festivalih tako doma kot v tujini. 

Njena dela so izšla v monografijah Tri igre za punce (Beletrina, 2021), stripu tisočdevetstoenainosemdeset (JSKD, 2021), 1981 (JSKD, 2020), Skrivno društvo KRVZ (Mladinska knjiga, 2020), Can You Hear Me? (Integrali, 2019), Me slišiš? (KUD AAC Zrakogled, 2017) in Tri drame (Beletrina, 2017).

Na polju vizualne umetnosti se je v različnih galerijah v Sloveniji predstavila kot soavtorica del Zapis celote (2009-2018) in janezove sanjarije (2020).

Kot soavtorica in dramaturginja sodeluje z različnimi režiserji in koreografi, že vrsto let pa na različnih delavnicah v Sloveniji in tujini poučuje dramsko pisanje.