Starost 7+

Trajanje: 50 minut, brez besed

 

Kdo šumi pod skalami? Kdo se skriva, lovi, beži ali opazuje iz senc? Gnezdo je lutkovna odprava v neznano divjino, kjer je preživetje odvisno od nagona, sodelovanja in nenehnega prilagajanja. Iz skritih kotičkov se pojavljajo nenavadna bitja: ena iščejo zavetje, druga tekmujejo, nekatera pa poskušajo prelisičiti vse okoli sebe. Kaj se zgodi, ko varnost gnezda nenadoma izgine? Predstava združuje lutkarstvo, vizualno pripovedovanje in inovativno odrsko umetnost ter ustvarja atmosfersko pustolovščino. Navdihnjeno z ritmi in napetostmi naravnega sveta Gnezdo raziskuje teme strahu, pripadnosti, ranljivosti in sobivanja skozi igrive, a napete situacije.

Kolektiv TMEL, ustanovljen leta 2021 na DAMU v Pragi, povezuje mlade gledališke ustvarjalce iz različnih disciplin, da bi ustvarili izvirno lutkovno in predmetno gledališče, osredotočeno na eksperimentiranje, kolektivno ustvarjanje in vizualno pripovedovanje zgodb.

Starost 15+

Trajanje: 50 minut, brez odmora

Na presečišču političnega gledališča, teatra objekta, groteskne ždrekoperete in dadaističnega koncerta je v režiji Matije Solceta nastala nova gledališko-glasbena kompozicija po motivih slavne epopeje Alfreda Jarryja.

Kralj Ubu danes ne potrebuje aktualizacije, saj smo primorani amoralne, izprijene, požrešne, presrane, podrepne in pohlepne samozvane »kralje« prenašati na vsakem koraku. Za razliko od drame, ki je konec 19. stoletja zaradi svoje kontroverznosti vnesla nemir v francosko družbo, so v novi predstavi Teatra Matite besede postavljene v funkcijo zvočnih impulzov, označevalcev in hkrati razdiralcev besedila, ki se včasih sprevrže v lajež, drugič v glasbo, spet kdaj v prdo-simfonijo ali poetično masovno eksekucijo.

V svet UBU-izma, patafizike in ironične družbene kritike nas potegne peterica dadalitikov – igralcev, glasbenikov, animatorjev in samosvojih avtorjev –, ki z nekaj straniščnimi ščetkami, mimičnimi lutkami, bobni, klaviaturo, basom, tremi zadnjicami in dvema trebuhoma ubesedijo ter izvedejo to, česar si danes želimo vsi: služiti idiotu.

A »U!-BU?« nas ne pusti uživati ob pogledu na perfektno animacijo ritne odprtine. Provocira nas tudi z interakcijo z drugimi deli telesa – da o psiholoških pritiskih na naše statusne simbole, ideološke poglede ali religijo sploh ne govorimo. Tako kot se Ubu pri svojem delu poglobljeno loti vseh slojev prebivalstva, se v predstavi ustvarjalci dotaknejo kritike vseh tem – izvzemši sebe, saj vedo, da so na svojem področju največji poznavalci.

V to se lahko prepričate tudi sami na ekscentrično-dinamičnem kabaretu, ki bo gledalca nenasilno in nedemokratično prepričal v svoj edini prav.

Glasbeno-dokumentarni performans Leteči Kranjec se vrača k zgodbi Ludvika Stariča, drznega motociklista, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja pustil pečat v svetu športa. Njegova zmagovita pot po evropskih dirkališčih je v ideološko zaznamovanem predvojnem obdobju dobila širši družbeni pomen.

Zgodbo v obliki zvočno-vizualnega kolaža v živo sestavlja njegova vnukinja, glasbenica in oblikovalka zvoka Mateja Starič. Njena perspektiva ne rekonstruira zgolj mita športnega junaka, temveč skozi razpoke slave opazuje predvsem človeka – sina, očeta in dedka. Skozi generacije zasleduje človeško bližino in hkrati njeno odsotnost.

Fragmenti osebnega spomina, dokumentarnih dejstev in domišljijske konstrukcije se med seboj nenehno srečujejo, prekinjajo in sestavljajo. Zvočna krajina se tako iz bučne motociklistične arene postopoma prelije v tišino izginjajočega spomina.

V krhkem ravnovesju med slavo in pozabo se razprejo vprašanja o junaštvu, očetovstvu in sledeh, ki jih ljudje puščamo drug v drugem.

Plesno-performativna raziskava Izbrano telo sodi v sklop Emanatovih projektov mladih (vendar ne izključno) avtorjev, namenjenih raziskavi uprizoritvenega jezika. S tovrstnimi raziskavami želimo razbiti kopičenje ustvarjalnih postopkov, usmerjenih zgolj v produkt, ter jih preusmeriti predvsem v razvoj uprizoritvenega jezika in razmislek o vprašanjih, KAJ in KAKO pri pripravi avtorske predstave.

V sodelovanju s Cankarjevim domom bomo izvedli javno predstavitev gibalnih raziskav različnih avtorjev, s prosto uporabo nadrealističnega principa igre »cadavre exquis« (izbrano telo) za razmislek o strukturi predstavitve, o razvijanju uprizoritvenega jezika ali pa o metodologiji dela, ki se v raziskavi razvija. Svoji gibalni raziskavi bosta predstavili Neža Ana Goričar in Maja Vidic. Predstavitvam bo sledil pogovor med avtoricama in Mašo Radi Buh.

Neža Ana Goričar

Avtorica raziskavo začenja iz frustracije. Frustracije nad neskončnim iskanjem razlogov. Nad potrebo, da si kot gledalci vedno razložimo, umestimo, upravičimo to, kar je pred nami; da osmislimo, tam in takoj, preden sploh prebavimo. In ta odziv je najbolj gol, kadar je pred nami golo telo. Goloto bo raziskovala kot performativno orodje: kako vpliva na pogled, ki je usmerjen vanjo, in kako izziva družbene norme, ki jo obsojajo. Glavni orodji njene raziskave bosta trajanje in krožnost kot instrumenta deseksualizacije golega telesa. Predstavljajte si golo telo na vrtljivi ploščadi: ni perspektive, ki bi ostala nevidena, ni kota, ki bi ga bilo mogoče skriti. Telo je nemogoče uokviriti na določen način, ker vrtenje razkrije čisto vse. In tako golo telo počasi postane le gmota mišic in kože. Skozi perspektivo opazovalca bo raziskovala napetost med intimnostjo in voajerizmom, med ranljivostjo in močjo, med radovednostjo in sramom. Predvsem pa bo šlo za kljubovanje opravičevanju in upravičevanju; upor razlaganju in razumu; preprost ZAKAJ PA NE?

Neža Ana Goričar (2003) je umetnica sodobnega plesa in performansa. Po končani Srednji baletni šoli v Ljubljani se je odločila za študij sodobnega plesa na ArtEZ University of the Arts v Arnhemu na Nizozemskem, kjer bo julija letos diplomirala. Med študijem je sodelovala s številnimi mednarodno uveljavljenimi koreografi, med drugimi z Anouk van Dijk, Juliom Cesarjem Iglesiasom Ungom in Maciejem Kuzminskim. Kot avtorica je leta 2022 ustvarila solo Lesson no. 1, ki je bil izbran kot del letne predstave na ArtEZ »Dance Artist Presents« ter predstavljen skupaj z deli priznanih koreografov, kot sta Ann van den Broek in Mercedes Pedroche. Leto zatem je sledil odziven(site-responsive) duet Choo Choo Blue Shoe, ki sta ga skupaj s švedskim plesalcem Olletom Arrheniusom ustvarila in izvedla v skulpturnem vrtu arnhemskega muzeja. Neža je bila v pretekli sezoni del plesnega ansambla TANZ_KASSEL v Nemčiji, trenutno pa sodeluje z interdisciplinarno produkcijsko hišo KASKO na Nizozemskem. Kot umetnico jo vedno znova navdušuje absurdnost vsakdanjega življenja in njegove vzporednice s performansom. Kaj dojemamo kot normalno ali sprejemljivo – in kako se te norme v vsakdanjem življenju razlikujejo od tistih na odru? To je eno od vprašanj, ki trenutno navdihujejo njeno umetniško udejstvovanje.

Raziskava giba, izvedba: Neža Ana Goričar
Mentorstvo:
Oblikovanje svetlobe: Veronika Hana Grubič

Maja Vidic

Gibalna raziskava temelji na raziskovanju lika Daisy Hell, ki ga avtorica ustvarja in oblikuje skozi proces. Identiteto Daisy zasnuje na podlagi opredeljenih značajskih lastnosti, notranjih vzgibov, psiholoških dejavnikov in impulzov, ki se odražajo v njenem telesnem izrazu. Zanima jo zgodba lika, ki v simbolno prežetih gestah in neusmiljenem prehodnem prostoru lastne sobe razkriva svojo večplastno sporočilnost. Vsak notranji ali zunanji dražljaj sproži telesno reakcijo, odziv v obliki fragmentiranega akcenta posameznih delov telesa in okončin. Raziskava se osredotoča na nepredvidljivost in poglobljeno analizo različnih intenzitet akcenta, njegovega odmeva ali impulza kot zaključne akcije. Pri tem imata pomembno vlogo dviganje in spuščanje giba, ki poudarjata kontrast med odsekanim, zatesnjenim gibom in intimnostjo rahlih, mehkih dinamik ob sesedanju telesa. Avtorica se v raziskavi spogleduje s konceptom družbene predanosti nedolžnosti, pri čemer obsedenost z doseganjem nemogočega ravnovesja med telesom »nedolžnega mladega dekleta« in »popolnoma odrasle ženske« lomi, ukrivlja in razgalja Daisyjino žensko telo, medtem ko si ta negotovo prizadeva prisvojiti avtonomijo nad lastnim telesom.

Maja Vidic (2001) je plesalka, koreografinja, performerka in glasbenica. Po šolanju sodobnega plesa na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana je študij nadaljevala na Fontys Dance Academy (NL) in na Inštitutu za plesno umetnost (IDA) Univerze Antona Brucknerja v Avstriji. Njen avtorski solo Tri hčere, dve materi in ena babica (2024) je na mednarodnem festivalu mladih plesnih ustvarjalcev OPUS 1 prejel nagrado za najboljšo koreografijo in produkcijsko nagrado. Delo je bilo predstavljeno v Pragi, Linzu in Eisenstadtu, kjer je v okviru umetniške rezidence gostovala v Koreografskem centru Burgenland ter sodelovala na festivalu Dance Identity. Leta 2025 je v sklopu produkcijske nagrade JSKD in Plesnega Studia Intakt ustvarila vokalno-plesno predstavo Psiček nima repa več (duet v sodelovanju z Nežo Kokalj). V Linzu je predstavila tudi skupinsko koreografijo 3H2M1B in začela raziskavo o Daisy Hell.
Raziskava giba, izvedba: Maja Vidic
Oblikovanje svetlobe: Veronika Hana Grubič

Plesni esej id:ENTITETA skozi osebno perspektivo branja esejev iz zbirke O ženskah Susan Sontag raziskuje, kako vsakdanja izkušnja nenehno oblikuje in disciplinira naše telo in identiteto. Telo flamenka deluje kot medij in ojačevalec, skozi katerega se pretakata glas in zvok, kar plesnemu telesu podeljuje status slišnega – telesa z lastnim glasom, ki se upira zamolku, ta pa je tu zato, da je slišan. S prepletom osebne izkušnje in vključitvijo pričanja (ženskih) glasov brez teles, ki s svojo zvočno prisotnostjo dodatno razpirajo prostor za razmislek o iskanju avtonomije znotraj sodobnih družbenih okvirov, esej išče stičišča med vertikalnim plastenjem družbenih vlog in horizontalnim procesom minevanja časa ter ju tako spaja v križ, ki ga vsak:a nosi sam:a.

Tik pred koncem vojne na Balkanu se na prazni ulici srečata neznanca. Nekaj trenutkov pred granatiranjem mesta nastane srečanje, zaznamovano s strahom in hrepenenjem. Dvajset let pozneje se njuni poti znova prekrižata v berlinskem nočnem klubu, daleč od bojišča, a še vedno v svetu, ki ga določajo posledice preteklosti. Granatiranje je pretresljiva in hkrati nežna zgodba o ljubezni, spominu in preživetju. V poetični, intimni in metagledališki strukturi avtor osebno izkušnjo prepleta z razmislekom o vojni, identiteti in generaciji, ki je odraščala v njeni senci. V središču drame ni eksplozija granate, temveč vprašanje, kako ohraniti upanje in bližino ob razkroju. Besedilo Dina Pešuta ter zgodba Miloša in Rudija odpirata prostor za razmislek o tem, kaj ostane za vojno, ko so fasade obnovljene, ljudje pa še vedno nosijo nevidne razpoke. Granatiranje je drama o možnosti za ljubezen tam, kjer se zdi prihodnost nemogoča, in o srečanju, ki kljub vsemu vztraja kot obljuba nekega boljšega jutri.
 

Granatiranje je poetična, intimna in hkrati drzno sodobna drama o generaciji, ki je odraščala v senci vojne. Dino Pešut v besedilu ne govori o vojni skozi velike zgodovinske dogodke, temveč skozi njene posledice v človeških življenjih – skozi razpoke, ki ostanejo v ljudeh tudi potem, ko so porušene fasade že zdavnaj obnovljene. V ospredju je ljubezenska zgodba Miloša in Rudija, ki postane prostor upora proti nasilju, pozabi in brezupu.

Strokovna komisija je dramo, za katero je Pešut leta 2019 prejel prvo nagrado Marina Držića, označila kot »izpovedno, poetično in postdramsko metadramo«, ki sodi v sam vrh sodobne hrvaške in evropske dramatike. Besedilo prepleta osebno izpoved, gledališko samorefleksijo in družbeni komentar ter odpira vprašanja identitete, spomina in možnosti prihodnosti v svetu, v katerem se zdi, da je vojna postala stalno stanje duha.

Dino Pešut (1990) velja za enega najpomembnejših glasov mlajše generacije hrvaških dramatikov. Dramaturg, dramatik in romanopisec je večkratni prejemnik nagrade Marin Držić, njegova dela pa so bila predstavljena in uprizarjana tudi zunaj Hrvaške. Njegovo pisanje odlikujejo izjemna občutljivost za sodobne družbene teme, poetičen jezik in sposobnost, da skozi intimne zgodbe spregovori o svetu, v katerem živimo.

Granatiranje je drama o vojni, ki govori o ljubezni. In drama o ljubezni, ki vztraja kljub vojni. Predvsem pa je zgodba o veri, da vendarle obstaja – jutri. Pešutovo Granatiranje je med najbolj izvirnimi in lucidnimi sodobnimi pogledi na vojno in njene posledice.
 

Peekaboo, avtorska predstava o telesu, pogledu in spominu, je drugi del imaginarne trilogije koreografinje Bojane Robinson. Po sodobnoplesni predstavi Mašina, posvečeni materinstvu in skrbstvenemu delu, avtorica nadaljuje raziskovanje svoje vloge ženske v družbi in doma ter prisotnosti in odsotnosti žensk v družinskih in kolektivnih spominih.

Peekaboo je povabilo k opazovanju tistega, kar ostaja na robu vidnega, o načinih, kako se telesa in njihove zgodbe zapisujejo v spomin. Če parafraziramo Rebecco Solnit, lahko spregovorljivo brez besed obenem razkriva in zastira ter vabi k ustvarjanju pomenov, ne da bi se zavezalo kateremu koli določenemu. V tem neoprijemljivem polju pogleda ženska hkrati obstaja in izginja. 

Interpretacija v prostoru: Dejan Koban; video: Mojca Krivec in Rožana Švara; bas kitara in učinki: Martin Ukmar; modularni sintetizatorji zvoka in učinki: Klemen Šali; električna violina: Nastja Janžekovič; bobni: Samo Pavlica

Konstrukt besede in zvoka // nevemnevem že v imenu razkriva bistvo kompozicije: Kosovelove besede in verze bodo člani kolektiva uporabili na novo, v dialogu s sodobno poezijo Dejana Kobana ter besednimi zvezami, iztrganimi iz sodobnega življenja, iz tukaj in zdaj. Dejan Koban bo izvedel približno štiridesetminutni performans, v katerem se bodo verzi sprehajali skorajda skozenj, predvsem pa čezenj. Bobni, električna bas kitara, učinki, električna violina, modularni sintetizatorji zvoka in avtorski video bodo zapisani ter izrečeni besedi v času in prostoru dodali nove globine.
 

Dejan Koban (1979) je objavil pesniške knjige Tebi (1998), Metulji pod tlakom (2008), Razporeditve (2013), Frekvence votlih prostorov (2016), Klastrfak (2020) in Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven (2020). Pripravljeni in nikoli izdani sta Pobesnela prikolica čistih solz (1999) in Auto edit (2010). Njegove pesmi so bile prevedene v šestnajst jezikov. Med letoma 2006 in 2016 je soorganiziral večere in festivale poezije Mlade rime, od 2016 pa soustvarja neformalno umetniško platformo Ignor. Je interpret svojih verzov v zvočni nojzerski pošasti nevemnevem, s katero je leta 2018 ustvaril album Čisto malo ljudi. Soustanovil je založbo Črna skrinjica, v kateri opravlja položaj glavnega in odgovornega urednika.

nevemnevem slalomirajo med angažirano nakurjeno govorjeno besedo, freejazzovsko vihravostjo, (avant)rockovskim razgrajanjem in nenadnim prebliskom DIY elektonskih vezij. Če nas vprašate po zvrsti, je odgovor – nevem(o). nevemnevem so Dejan Koban, Linch Samo Pavlica, Nastja Janžekovič, Blaž Božič, Martin Ukmar, Klemen Šali, Mojca Krivec. 
 

Pesniško-gledališki performans na poligonu državne proslave v Cankarjevem domu tematizira prilaščanje in razlaščanje pesnika, ki je postal del narodne zavesti, od različnih političnih struj – od tega pa tudi širši položaj umetnosti in besede, ki vse prehitro postane izrabljena za propagando idej, ki jih umetnica ni ali ne bi podpirala. Proslava s satirično noto naslavlja aktualno socialno-politično danost (v razmerju do kulture), v prvi vrsti pa postavlja vprašanje, ali je podoba pesnika/pesnice v njenem/njegovem življenju in po njegovi/njeni smrti sploh svobodna – ali je ideja Srečka Kosovela še avtonomna in zvesta pesniku samemu ter ali je in bo svobodna podoba katerega izmed nas, ki ustvarjamo danes?
 

Vid Karlovšek (2000) deluje kot pesnik, občasni literarni kritik in performer. Leta 2022 je skupaj z Lenartom Sušnikom uredil kontroverzno antologijo mladih pesnikov in pesnic bog si ga drka na nas. Nastopil je v številnih performansih istrskega pesniškega kolektiva Pêro Sŕce, pa tudi ob drugih priložnostih. Sodeluje pri organizaciji in izvedbi koprskih Obalnih rim, poleg tega pa redno nastopa tudi na Ignoru, Mladih rimah in ljubljanskem Pesniškem maratonu. Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo ter slovenistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti, trenutno pa deluje tudi kot novinar za RTV Slovenija. Na njegovo pisanje je najbolj vplivala poezija Daneta Zajca.

Urša Majcen (1998) je diplomirana dramaturginja, vizualna ustvarjalka, performerka, pesnica in dramatičarka oz. dramatesa. Je članica kolektiva REAKTOR, njena dela so bila večkrat upodobljena na odru ali filmu, objavlja tudi strokovne prispevke. Med drugim je dobitnica Univerzitetne Prešernove ter Akademijske Prešernove nagrade in nominiranka za nagrado Slavka Gruma. Trenutno zaključuje magisterija iz scenaristike ter dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT. Po pesniškem prvencu ekosistem tišine in dramsko-scenarističnem diptihu Zgodba o bakrenem kralju je izdala še zbirko dramskih del Vaje z ribo in najbolj nedavno pesniško zbirko Živali v naletu. 

Pino Pograjc (1997) je končal dvopredmetni magistrski študij anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Odraščal je v Kamniku, kjer je obiskoval gimnazijo ter na tekmovanjih v slam poeziji v Mladinskem centru Kotlovnica prvič bral svoje pesmi pred občinstvom in nekajkrat zmagal. Leta 2022 je založba Črna skrinjica izdala njegov pesniški prvenec Trgetanje, za katerega je prejel nagrado za najboljši literarni prvenec, ki se podeli v sklopu Slovenskega knjižnega sejma. Marca 2024 je izšla njegova druga pesniška zbirka, Trepete, pri založbi ŠKUC – Lambda, po izidu katere je dobil nagrado mlado pero, ki jo časnik Delo podeli ob kresniku. Novembra 2024 sta pri Črni skrinjici izšli njegovi zbirki Megalomast in Izbruhijada. Zbirki sta se znašli na seznamih »knjig leta« po mnenju književnikov v Delu, Dnevniku, Mladini, na portalu Disenz in v biltenu 10 Books From Slovenia 2025, ki ga izdaja Center za slovensko književnost. Na pobudo kuratorjev bienala Mediterranea 20 (v sklopu Evropske prestolnice kulture 2025 – Nova Gorica) je sestavil Schizofag, čepbuk svojih pesmi, ki jih je prevedel v angleščino. Pograjc organizira serijo LGBT+ literarnih večerov Kviropisje v Klubu Tiffany. Decembra 2024 mu je Ministrstvo za kulturo odobrilo status samozaposlenega v kulturi. Do sedaj je bil gost mednarodnih pesniških festivalov v Pančevu v Srbiji, v Strugi v Makedoniji in v Strumici, prav tako v Makedoniji. 
 

Provizorično-sporadična glasbena entiteta Sončnica & Bav-bav mož – tokrat v postavi Marek Fakuč (glasba), Sergej Harlamov (glas) in Lucija Tratnik (glas, performans) – bo v sklopu dogodka izvajala in zvočila krpanko iz različnih Kosovelovih del ter besedil drugih avtorjev, ki so pesnika navdihovali, »kot zeleni odsevi vode. Duh zbira vtise«. 
 

Sergej Harlamov (1989) pesnik, sociolog in komparativist. Avtor pesniških zbirk Jedci (2011) in Mnogoboj mitologij (2019, nominacija za Jenkovo nagrado in kritiško sito) ter Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja (2022, nominacija za Veronikino in Jenkovo nagrado). Pesmi objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah na Slovenskem. Občasno se znajde v vlogah publicista, prozaista in glasbenega kritika, pa tudi vodje in pisca besedil pri provizorčno-sporadični zasedbi Sončnica & Bav-bav mož.

Lucija Tratnik (1989) univ. dipl. dramska igralka, gledalka in bralka, učenka in učiteljica, hči in mati, dečva in ženska, zapečkar in popotnik, večinoma pa človek. Živi na Zemlji, trenutno v Ljubljani. 

Marek Fakuč je profesionalni glasbenik in avtor sodobne improvizirane glasbe, tehnik ter producent studijskih snemanj vseh izdanih glasbenih projektov in tehnik koncertnih nastopov skupine Etceteral. Na področju sodobne improvizirane, eksperimentalne in interdisciplinarne glasbe kontinuirano deluje od leta 1994. Njegova umetniška praksa temelji na improvizaciji, realnočasovni kompoziciji, interdisciplinarnem pristopu in raziskovanju zvoka kot odprtega procesnega sistema. Ključno področje njegovega ustvarjanja predstavljajo sodobna improvizirana glasba, eksperimentalna glasba, jazz, elektronska glasba, interdisciplinarne zvočne prakse, glasbena produkcija ter tehnična realizacija koncertnih in studijskih projektov. Je član oziroma soustvarjalec projektov Etceteral, Recycle Man, Karmakoma, Eating Sports, Marta Fakuch, Srečna Mladina, Ansambl Ikebana in drugih projektov sodobne slovenske glasbene scene.