Teror je najprej podoba absolutnega trpljenja. Svoboden posameznik, zaprt v nedoločen prostor. Tumor v nenehnem gibanju, v limbu naših nočnih mor. Animator Antonin Lebrun vstopi v nič, k lutki in jo premakne. Zgodi se teror, ki nam v mojstrski miniaturki posreduje človečnost, s katero nam lutka govori o nas samih in našem človeškem bivanju. Gesta, dih, glas, rekonstruirani preko telesa nekoga, ki so ga odrli živega. Uprizoritev vzbudi mešanico empatije ali celo identifikacije, na meji nelagodja, a predvsem razumevanja groze, ki jo doživlja bitje na odru. Hkrati pa je vse skupaj še smešno, žalostno, pomilovanja vredno in občutljivo pretresljivo.

Cie Les Yeux Creux od svoje ustanovitve leta 2010 v Brestu razvija uprizoritve v različnih žanrih. Pod umetniškim vodstvom Antonina Lebruna kompanija lutko obravnava kot nadindividualno osebo, ki lahko s svojo preprosto prisotnostjo vpliva kot bitje, ki posnema človeka ali prek katerega lahko ljudje prepoznajo sami sebe in se temu tudi nasmejijo. 

Projekt Mašina je duet Bojane, koreografinje in plesalke, ter dihalnega stroja, ki ga občasno uporablja njena hčerka. Čeprav je naprava prisotna zaradi otrokovega zdravstvenega stanja, avtorica raziskuje svoj osebni odnos do tehnološkega pripomočka, ki posredno in neposredno vpliva na avtoričino življenje.

Avtorica preizprašuje, kakšna je narava stroja, kako postane subjekt same predstave ter kako odnosnost med napravo in človekom utelesiti.

Začetek festivala Mesto žensk sega v leto 1995. Sprva je nastal kot enkraten dogodek pri Uradu za žensko politiko, a je leto pozneje organizacijo prevzelo Društvo za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk, festival pa se je obdržal nadaljnjih 30 let. Brez sestrskih odnosov, solidarnosti, medsebojne podpore in zavedanja razlik, ki jih ustvarjajo razred, rasa in drug konteksti, festival vse do danes zagotovo ne bi obstajal.

Zato letošnja festivalska tema obravnava pomen sestrstva, to pa bo nagovorila tudi dramaturginja, dramatičarka in režiserka Varja Hrvatin. V predstavi Sukeban, ime izhaja iz japonskega poimenovanja prestopnic in ženskih uličnih tolp kot posledica in feminističen odgovor na nezmožnost vključevanja žensk v moške ulične tolpe, bo Varja Hrvatin v fantazijsko-performativni uprizoritvi skozi format interaktivne igre problematizirala reprezentacijo žensk v spletnem okolju ter izrisovala svet superherojk v boju proti seksizmu in diskriminaciji. 

Uvod v kompozicijo 21. stoletja
.abeceda [ansambel za novo glasbo] 
 

RECITAL je koncertni cikel, ki ga v produkciji Inštituta .abeceda in Cankarjevega doma dvakrat letno izvede .abeceda [ansambel za novo glasbo]. Letošnji ediciji sta posvečeni solističnim nastopom članov ansambla, ki se obenem predstavijo v vlogi kuratorjev lastnega koncertnega programa. Tako bodo člani ansambla, flavtistka Neža Zupanc, violončelist Urban Megušar in harfistka Urška Rihtaršič predstavili sodobne skladbe za solistične inštrumente – številne med njimi so nova dela, ki so bila napisana prav za to priložnost in so rezultat intenzivnega sodelovanja med skladatelji in izvajalci. 

Ob 19.00 bo potekal predkoncertni pogovor s sodelujočimi ustvarjalci.
Program ansambla .abeceda [ansambel za novo glasbo] podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. RECITAL je program Inštituta .abeceda, ki se izvaja v sodelovanju s Cankarjevim domom.

35-odstotni popust ob nakupu kompleta vstopnic (1+1) za obe predstavi Magdalene Reiter: Kvartet in Ponaredki, odtisi in drugi vdori (ob hkratnem nakupu vsaj ene vstopnice za vsako predstavo). Ob nakupu dodatne vstopnice na tretjo popust ne velja.

* * *

Magdalena Reiter se po skoraj sedmih letih od zadnjega sola odmika od strogo koreografske in fizične obravnave telesa ter gledalcu predstavlja nekakšen uprizoritveni hibrid. Prikazana tematika vsebuje elemente vizualnega kolaža, ready-mada in plesa. Vendar morda najbolj od vsega za svoj mehanizem delovanja uporablja kinematografsko logiko.
 
Ne brez razloga – Reiter poudarja pomen uprizoritvene dihotomije na odru, ki vedno prikazuje dve vzporedni resnici hkrati in kadrira dele lastnega plesnega imaginarija ter jih postavlja pod lupo, analizira iz nepričakovanega zornega kota ali dekonstruira na osnovne delce. Detajli, na katere se Reiter osredotoča v predstavi Ponaredki, odtisi in drugi vdori – položaji telesa v prostoru, pogledi, dialogi in razmerja – so vedno dramaturško povezani s temami nadzora, manipuliranja ali nasilja, ki so bile skozi zgodovino postavljene za žensko telo. Skozi jukstapozicijo in dekonstrukcijo pomenov ter nato njihovo koreografsko reinterpretacijo ustvari uprizoritveno trenje napetosti, ozračje suspenza. Nastane ponaredek žanra noir, ki je globoko zapisan v kolektivnem spominu, v katerem Reiterjeva enako spoštuje družbene in umetniške modele, ob katerih je zrasla kot koreografinja, hkrati pa postavlja vprašanje, ali si je skozi tako močne omejitve mogoče kdaj izboriti emancipacijo telesa na odru, osvoboditev odtisov, ki so se vanj vrisovali skozi zgodovino. 
Plod tovrstnega odrskega raziskovanja je uprizoritveni hibrid, ki se ne izogiba nalogam, zadanim izvajalčevemu telesu, a hkrati z njimi kalkulira zelo intimno in igrivo.

Magdalena Reiter (PL / SLO) je koreografinja, plesalka, pedagoginja , ki od leta 2002 živi in ustvarja v Sloveniji. Je diplomantka Državne baletne šole v Gdansku, Poljska, in akademije P.A.R.T.S. (Performing Arts Research and Training Studios) v Bruslju, Belgija.

V produkciji nevladnih organizacij ali v okviru javnih zavodov in plesnih skupin (Studio za suvremeni ples, Anton Podbevšek Teater, Lutkovno gledališče Ljubljana, Polish Dance Theatre – Poznan Ballet, Bodhi Project idr.) je ustvarila več kot dvajset avtorskih solov in skupinskih projektov, ki so bili prikazani doma in v tujini, med njimi: Vibracija posamezne strune (s Katarzyno Chmielewsko in Jakubom Truszkowskim), Preludiji in fuge (z Matejo Rebolj), Conversation pieces, Alica v Čudežni deželi, Forma interrogativa, Attention, Transland, Pars pro Witacy, Bližnji plani, Solo za dva glasova (z Milanom Tomášikom in Anjo Golob) idr. Njene predstave so bile prikazane tako doma kot v drugih evropskih državah.
Kot koreografinja deluje v gledališču, operi in filmu. Kot pedagoginja in mentorica je poučevala v Sloveniji in tujini (Folkwang Universität der Künste, Zagrebška plesna akademija, Zagrebški plesni center, SEAD – Salzburg Experimental Dance Academy, SVŠGL, skupina En-knap / EKG, na delavnicah v Franciji, Italiji, Avstriji, Belgiji, na Poljskem idr.). 
Je prejemnica nagrade Ksenije Hribar za koreografski opus (2023). 

Je pobudnica in umetniška vodja VIBRE – Mednarodnih delavnic in festivala sodobnega plesa v Ljubljani (2013–2020) ter ustanoviteljica Zavoda Mirabelka. 

Izvedba skladbe:
Žiga Faganel - violina
Alja Mandič Faganel - violončelo
 

Predstava nastaja v okviru avtorskega opusa Magdalene Reiter s krovnim naslovom Povečava, ki je v obdobju 2024/2025 financiran s sredstvi Ministrstva za kulturo RS.

COUNTERFEITS, IMPRINTS AND OTHER INTRUSIONS: Magdalena Reiter from Mirabelka productions on Vimeo.

Tin Vodopivec se vrača na odre s svežim šovom stand-up komedije Elektro Banana. Čaka vas nova ura materiala, ki so jo Tinu prinesli vsi nori dogodki zadnjega obdobja, pa tudi režiranje prvega filma, ločitev in pa pisanje tegale teksta. 

A ste vedeli, da komiki sami pišemo opise svojih predstav? 

Elektro Banana je Tinov šesti šov, potem ko smo ga v preteklosti lahko gledali v predstavah Superdupermega / 360 stopinj (2011), Replika (2012), Desert (2014), RocknRoll (2018), Peti element (2019).

"Ob tako razgibanem nastopu, ti ne more biti dolgčas!" je enkrat o mojem nastopu napisal legendarni britanski kritik Steve Bennett. Kar kul, a ne? 


 

Poseben gost: Alen Mastnak

Rutinsko delo nas razčloveči, nam odvzame empatijo, posluh za sočloveka, nas celo pahne v brezno brezizhodnosti in robotizacije. Privede lahko celo do stopnje, ko se nismo zmožni več pogovarjati, poslušati, ko govorimo drug mimo drugega, ko si gremo na živce – drug drugemu in sami sebi. Ujamemo se v zanko rutiniranega, ki pa je le na videz nerešljiva. Rešitev vidimo v aktivnosti, v neke vrste uporu, ki nas vodi naprej in nas usmerja k višjim ciljem. In v tem je smisel. Rešitev vidimo v aktivnem posamezniku, ki podira meje nevidnega in se iztrga iz rutine ter si življenje naredi pestro, živo. Četudi na poti kdaj naleti na ovire, je notranja moč in želja po razburkanosti, po nevihti in po viharju tista, ki ji bo vedno sledil in ki ga bo gnala naprej.

Šestnajstletni Neja in Klara svoj prosti čas preživljata na žurkah na Metelkovi, kjer pijeta, flirtata z neprimernimi ljudmi in se drogirata. Tako preživljata tudi ta večer, preden gre vse narobe. Neji zamuja menstruacija, zato v umazanem stranišču v zanemarjenem kotičku Metelkove naredi test nosečnosti ... ki je pozitiven. Ne le to – njen fant Mark ne more biti oče, saj je trans moški. Kaj pa zdaj? Pod vplivom drog in zamaknjene atmosfere klubov deklici poskušata najti rešitev, ki morda sploh ne obstaja. Neja se na vsak način poskuša izogniti Marku, ki ga razumljivo skrbi zanjo, Klara pa ... no, Klara morda ne bi imela nič proti Markovi pozornosti.  Konfliktni interesi, sebičnost in stresna situacija krhajo že tako šibko prijateljstvo, medtem ko se Neja poskuša spopadati z grozljivo možnostjo nosečnosti in tem, kaj bi ta pomenila zanjo.
 

Plesne zgodbe so večer osmih samostojnih krajših koreografij, ki so jih pod vodstvom koreografinje Kjare Starič Wurst ustvarili mladi koreografi in plesalci znotraj polletnih koreografskih delavnic Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana.

Plesne zgodbe nas nagovorijo z razmišljanjem mladih iz katerega začutimo o čem v tem času in v tem obdobju svojih življenj največ premišljujejo. Njihove interpretacije, čutenja in individualni kreativni glas so čudovit vpogled v to, kako navdihujoča je mlada kreativna energija tako za njih kot tudi za gledalce.

Kjara Starič Wurst

Koreografinja, pedagoginja in umetniški vodja Kjara's Dance Project je med drugim koreografirala za Washington Ballet, SNG Opera in Balet Ljubljana, KGBL, University of Minnesota, Triennale di Milano, Maryland Youth Ballet, Metropolitan Youth Ballet, Danzante, CAD, APT, Dissonance Dance Theatre ...

Leta 2010 je z željo, da bi ustvarila odrske izkušnje za mlade plesalce, ustvarila Kjara's Dance Project, ki je na odru Cankarjevega doma in drugod po Sloveniji in tujini, skozi leta uprizoril šest celovečernih predstav, sodeloval pa je tudi v  produkcijah APT Knjiga v džungli in Človeka z bombami/deTONACIJA , na številnih podelitvah nagrad ter državnih proslavah, med drugim v koreografiji Edwarda Cluga.

Poučevala je na The Washington School of Ballet, George Mason University, TU Dance, University of Minnesota, Interlochen, Metropolitan School of The Arts, Kaos Balletto di Firenze, Srednji šoli za sodobni ples, Višji Baletni šoli, Konservatoriju za balet Ljubljana, Akademiji za ples ...
 

Predstava traja 55 minut.

Plesne zgodbe / Dance stories - teaser from KJARA'S DANCE PROJECT on Vimeo.

Frog in the Well (Žaba v vodnjaku) je glasbeno-plesna filozofska predstava na temo odrptosti duha. V scenariju, ki ga je napisala Jana S. Rošker, nastopajo profesorji in profesorice ter študentke Oddelka za azijske študije ter oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Za glasbeno spremljavo je poskrbel trio Večni problemi.  Režiser in koreograf dela je Ryuzo Fukuhara. Gre za sarkastično komedijo, ki se zavzema za oprtost človeškega duha, mir in svobodo.