trís -a m (ȋ),  kar se pojavlja v trojčku s sorodnima predmetoma ali pojavnostma

Sto minut za bivanje. 

Plesno - glasbena prestava TRIS v stotih minutah modificira in v celovito arhitekturo osmišlja tri samostojno nastale plesno - glasbene projekte, ki so nastajali v obdobju zadnjih štirih let. Tris v glasbeni in performerski družbi treh nadvse raznolikih, izjemnih glasbenih ustvarjalcev skupaj z Ano Pandur ponuja razmislek o načinih bivanja. 

Pot, ki jo prehodi TRIS, sega od vznika nesnovnega tretjega v preseku glasbene in plesne govorice, preko iskanja svobode v letenju ob predpostavki ideološke sprevrnitve ustvarjalne misli in se dovrši v vzpostavljanju lastnega igralnega polja tišine, beline, samote in telesa v njih.

Marija brez glasu v duetu s tolkalistko Špelo Mastnak in z glasbo Mateja Bonina je zdrs, nesnovno tretje, ki vznika v preseku dveh govoric, na meji med projekcijo in resničnostjo. Izhodišče je vselej individualna izkušnja plesalke in glasbenice, ki lahko pripoveduje le o poznanem, prepletena z vprašanjem, kje v procesu se nahaja širina univerzalnega, občečloveškega, povezovalnega, ki se tolažilno pretaka nazaj v partikularno. Konstanta ostaja žensko (plesno) telo, ki se sprehaja na meji med komunikacijo s seboj in z zunanjostjo, obenem pa ostaja polje projekcij, dvomov in iskanja lastnega prostora, subjekt in objekt hkrati.

Črni zvoki v duetu z Damirjem Avdićem in njegovo glasbo nudijo nudi izhodišče za razmislek o pomenu ter moči ustvarjanja, obenem pa odpira tudi vprašanja o ideološki zlorabi transformativne moči umetnosti. S Črnimi zvoki se podajamo v raziskavo polja svobode, upora veljavni konvenciji, presečišča trenutka osebnega in resničnega v ustvarjalnem aktu in njunimi implikacijami v družbenem. Lorcovo besedilo kot inspiracija in idejna podstat osmišlja osrednjo temo, ki je  v paradoksalnem razmerju sprevrnitve pomena, ki je je bilo besedilo deležno v 20. stoletju, s poudarkom na ponavljanju zgodovine.  Izpovedovanje svobode, ki je nadžanrska, iskanje smisla in lepote znotraj danih razmer, ali pa njim navkljub, je ključno. Predstava Črni zvoki tematizira večno vračanje enakega in hrepenenje po svobodi v letenju. Vsak sistem, kot je igra, ima tudi možnost napake, zdrsa. Istočasno lahko zdrs privede do ideološke sprevrnitve, ki novo nastalo igro, ki je brez zadnje misli, sprevrže v orodje manipulacije in hkrati z njo manipulira. Tehtnica se lahko nagne v eno ali drugo smer. V iskanju presečišča med dvema svetovoma, kjer je bližina konca/smrti zmeraj že vnaprej predvidena, bodisi zaradi produkcijskih, ideoloških ali političnih razlogov, prevprašuje,  kakšne so lahko posledice ideološke zlorabe ustvarjalne misli.

Beli šum, plesni solo z glasbo Mateja Bonina v funkciji negativa vodi v vzpostavitev lastnega igralnega polja. Solo opredeljujejo tišina, belina, samota in v njih telo. Kakšna so pravila igre v dani situaciji, kaj se sme, kje so meje in kaj je tisto, kar jo določa. Vzpostavljanje lastnega prostora, ko je preostala le še samota. Kdo vidi koga in kako meje posameznikovega sveta vplivajo na meje posameznikove svobode. Plesno - glasbeni projekt Beli šum se ukvarja s tematiko samote, izolacije, kaznovanja in simbolne izločitve, ki je posledica nekonformizma z aktualno družbeno paradigmo in njenimi implikacijami.

Ana Pandur, je avtorica, koreografinja, plesalka, hispanistka in filozofinja je že v času študija na FF v Ljubljani kot izhodišče svojega umetniškega ustvarjanja in preučevanja privzela flamenko in njegovo aplikacijo v sodobne uprizoritvene prakse. Po izobraževanju iz klasičnega baleta je med letoma 2002 in 2004 študirala flamenko ples in teorijo na akademiji Amor de Dios v Madridu. Po povratku v Slovenijo je ustanovila PKD Flamenko, ki ga vodi še danes in iz katerega izhajajo najvidnejša imena sodobne flamenko panorame v našem prostoru. Zadnjih dvajset let deluje kot plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja, povezuje flamenko s sodobnimi uprizoritvenimi praksami, s sodobnim plesom in gledališčem. Na Akademiji za ples v Univeze Alma Mater Europaea predava kot nosilka predmeta Medkulturne plesne prakse. Je avtorica številnih plesnih predstav, s poudarkom na interdisciplinarnem ustvarjanju, v katerem vzpostavlja svojstven avtorski, koreografski in uprizoritveni jezik, povezan s flamenkom. Kot koreografinja, plesalka ali performerka sodeluje s številnimi glasbeniki, režiserji in koreografi doma in v tujini, obenem pa se intenzivno posveča oblikovanju giba za gledališče in ustvarjanju lastnih projektov.

Matej Bonin, rojen leta 1986 v Kopru, je diplomiral iz kompozicije pod mentorstvom prof. Uroša Rojka na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Izobraževanje je nadaljeval na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu, smer kompozicija-glasbeni teater, pod mentorstvom prof. Beata Furrerja. Za svoj študij v tujini je bil prejemnik štipendije Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. 

Za svoja dela je prejel več nagrad, med drugim Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani leta 2008, na priporočilo dirigenta in skladatelja Petra Eötvösa je bil v letu 2014 prejemnik nagrade Gargonza Arts Award. Na 62. mednarodni skladateljski tribuni Rostrum v Talinu 2015 je zmagal v kategoriji “do 30 let” s skladbo Cancro (za simfonični orkester). Leta 2016 je bil prejemnik delovne štipendije Ministrstva za kulturo. V letu 2017 je svoje delo Shimmer II predstavil na festivalu “cresc...Biennale für Moderne Musik Frankfurt Rhein Main”, v sklopu kompozicijskega seminarja, ki ga organizira Ensemble Modern. Septembra 2021 je bila v Kölnski operni hiši premierno izvedena kratka opera Lunarium, za katero je Bonin prispeval glasbo. Med zadnjimi deli velja izpostaviti dela Gimnastika ne/smisla II (2021), Eppur si muove IV – koncert za saksofon, tolkala in orkester (2022) Gimnastiko ne/smisla III (2023). 
Njegova dela so bila izvedena na številnih festivalih doma in v tujini (Musica Viva Festival Munich, Warsaw Autumn, Alte Oper Frankfurt, Budapest Music Center, New Directions Festival, Gare du Nord Basel, Cankarjev dom, Slovenski glasbeni dnevi, Slowind festival, Bienale za sodobno glasbo Koper, itd.) 

Damir Avdić, kitarist, pisatelj in performer, rojen v Tuzli 1964. 
Objavil je pet romanov, "Na krvi ćuprija" (2005), "Enter Džehenem" (2009), "Tiket za revolucijo" (2012), "Ne želim da pobjedim" (2014), "Rodeo" (2017) in zbirko pesmi "Kuda sestro".
Samostojno je objavil osem albumov: Od trnja i žaoka (2004), Mrtvi su mrtvi (2008), Život je raj (2010), Mein kapital (2012), Human reich (2013), Manjina (2015), Amerika (2017) in Radikalno šik (2019).
Monodramo "Most na krvi", z avtorskim besedilom  je uprizoril z režiserjem Maretom Bulcem v gledališču Glej (2009). Avtorsko dramo "Mefisto" pa v Mini teatru, v produkciji Maska (2016). Ustvarja glasbo za gledališče in film. Prejel nagrado Vesna, za najboljšo filmsko glasbo v Portorožu za film Družinica (Jan Cvitkovič) in film Ivan (Janez Burger) (2017), ter Boršnikovo nagrado za najboljšo glasbo v predstavi Antigona (Eduard Miller), SNG Drama (2017).

Špela Mastnak je slovenska tolkalistka, ki živi in ustvarja v Frankfurtu na Majni v Nemčiji in se večinoma ukvarja z različnimi glasbenimi in gledališkimi projekti. 
Tesno sodeluje z Ensemble Modern, HR Symphony Orchestra, ansamblom za sodobno elektronsko glasbo NAMES, No Borders Orchestra in pa gledališkim režiserjem Ulrichom Raschejem in skladateljem Nico van Werschom, katere glasbeno teatralna dela so redno nagrajena z nagradami in posebnimi dosežki za gledališče na nemškem govornem področju.
Do sedaj je ustvarjala s kreativnimi umetniki, režiserji in skladatelji sodobne in gledališke glasbe kot so Heiner Göbbels, Meg Stuart, Helga Davis, Richard Tognetti itd., ter skupaj s Paulom Beckettom na rezidenci v Stiftung Bauhas Dessau predstavila lasten glasbeno vizualni projekt. Z kontrabasistko Margherito Naldini prav tako ustvarjata glasbo za neme filme. 
Špela je nastopila na festivalih, kot so Salzburg Festspiele, Salzburški bienale, Cresc Biennale Frankfurt, Darmstadt Ferienkurse für Neue Musik, Schnittpunkt Neue Musik Santa Cruz Festival v Boliviji itd.

Plesno-performativna raziskava Izbrano telo sodi v sklop Emanatovih projektov mladih (vendar ne izključno) avtoric_jev, namenjenih raziskavi uprizoritvenega jezika. S tovrstnimi raziskavami želimo razbiti koncentracijo ustvarjalnih postopkov, usmerjenih zgolj v produkt in jih preusmeriti predvsem v razvoj uprizoritvenega jezika in razmislek o vprašanjih KAJ in KAKO pri pripravi avtorske predstave. V sodelovanju s Cankarjevim domom bomo izvedli javno predstavitev gibalnih raziskav treh raznolikih avtoric, s prosto uporabo nadrealističnega principa igre “cadavre exquis” (izbrano telo) za razmislek o strukturi predstavitve, o razvijanju uprizoritvenega jezika ali pa o metodologiji dela, ki se v raziskavi razvija. Svoje gibalne raziskave bodo predstavile Alja Branc, Jasmina Križaj in Neža Kokalj. Predstavitvam bo sledil pogovor med avtoricami in Mašo Radi Buh.

Jasmina Križaj (1982) je plesalka in koreografinja, ki živi v Mariboru, s svojim delom pa se vpenja v širši evropski kontekst. Diplomirala je iz koreografije na De Hogeschool voor de Kunsten, De The-aterschool, Amsterdam, oddelek SNDO – School for New Dance Development. S svojimi pred-stavami se je predstavila na mnogih domačih in tujih festivalih. Zadnjih nekaj let Jasmina sodeluje s švicarskim umetnikom Simon Wehrlijem, trenutno pa zaključuje 2. letnik študija telesno usmerjene psihoterapije in je praktikantka taoističnih zdravilnih metod (Chi Nei Tsang I, II, III).

Neža Kokalj (2002) trenutno končuje študij plesa na Anton Bruckner Privatuniversität v Linzu, Avstriji. Pred tem je obiskovala plesno smer Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana. V Ljubljani od leta 2019 piše za kritiško platform Kriterij oz. Aplavz, V Linzu in Copenhagnu pa sodeluje v interdisciplinarnih projektih z glasbeniki in vizalnimi umetniki.

Alja Branc (1994) je plesalka, performerka in ustvarjalka, ki deluje med Slovenijo in Madžarsko. Šolanje na področju sodobnega plesa je začela na plesni smeri Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana in nadaljevala na akademiji za sodobni ples v Budimpešti (Budapest Contemporary Dance Academy). Alja aktivno sodeluje v ustvarjanju s slovenskimi in madžarskimi umetniki, ravno v sodelovanju in deljenju kreativnih procesov najde globok navdih za delovanje in raziskovanje na področju plesa ter posledično deliti znanost in strast do razvijanja giba.

Trajanje: 60 minut

Projekt Mašina je duet Bojane, koreografinje in plesalke, ter dihalnega stroja, ki ga občasno uporablja njena hčerka. Čeprav je naprava prisotna zaradi otrokovega zdravstvenega stanja, avtorica raziskuje svoj osebni odnos do tehnološkega pripomočka, ki posredno in neposredno vpliva na avtoričino življenje.

Avtorica preizprašuje, kakšna je narava stroja, kako postane subjekt same predstave ter kako odnosnost med napravo in človekom utelesiti.

Trajanje: 90 minut

Začetek festivala Mesto žensk sega v leto 1995. Sprva je nastal kot enkraten dogodek pri Uradu za žensko politiko, a je leto pozneje organizacijo prevzelo Društvo za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk, festival pa se je obdržal nadaljnjih 30 let. Brez sestrskih odnosov, solidarnosti, medsebojne podpore in zavedanja razlik, ki jih ustvarjajo razred, rasa in drug konteksti, festival vse do danes zagotovo ne bi obstajal.

Zato letošnja festivalska tema obravnava pomen sestrstva, to pa bo nagovorila tudi dramaturginja, dramatičarka in režiserka Varja Hrvatin. V predstavi Sukeban, ime izhaja iz japonskega poimenovanja prestopnic in ženskih uličnih tolp kot posledica in feminističen odgovor na nezmožnost vključevanja žensk v moške ulične tolpe, bo Varja Hrvatin v fantazijsko-performativni uprizoritvi skozi format interaktivne igre problematizirala reprezentacijo žensk v spletnem okolju ter izrisovala svet superherojk v boju proti seksizmu in diskriminaciji. 

Predstava je v slovenščini z angleškimi nadnapisi.

Ustvarjalna ekipa poziva gledalke k možnosti aktivnega in anonimnega sodelovanja v predstavi, za kar potrebujejo le mobilni telefon s povezavo na splet.

Teror je najprej podoba absolutnega trpljenja. Svoboden posameznik, zaprt v nedoločen prostor. Tumor v nenehnem gibanju, v limbu naših nočnih mor. Animator Antonin Lebrun vstopi v nič, k lutki in jo premakne. Zgodi se teror, ki nam v mojstrski miniaturki posreduje človečnost, s katero nam lutka govori o nas samih in našem človeškem bivanju. Gesta, dih, glas, rekonstruirani preko telesa nekoga, ki so ga odrli živega. Uprizoritev vzbudi mešanico empatije ali celo identifikacije, na meji nelagodja, a predvsem razumevanja groze, ki jo doživlja bitje na odru. Hkrati pa je vse skupaj še smešno, žalostno, pomilovanja vredno in občutljivo pretresljivo.

Cie Les Yeux Creux od svoje ustanovitve leta 2010 v Brestu razvija uprizoritve v različnih žanrih. Pod umetniškim vodstvom Antonina Lebruna kompanija lutko obravnava kot nadindividualno osebo, ki lahko s svojo preprosto prisotnostjo vpliva kot bitje, ki posnema človeka ali prek katerega lahko ljudje prepoznajo sami sebe in se temu tudi nasmejijo. 

Uvod v kompozicijo 21. stoletja
.abeceda [ansambel za novo glasbo] 
 

RECITAL je koncertni cikel, ki ga v produkciji Inštituta .abeceda in Cankarjevega doma dvakrat letno izvede .abeceda [ansambel za novo glasbo]. Letošnji ediciji sta posvečeni solističnim nastopom članov ansambla, ki se obenem predstavijo v vlogi kuratorjev lastnega koncertnega programa. Tako bodo člani ansambla, flavtistka Neža Zupanc, violončelist Urban Megušar in harfistka Urška Rihtaršič predstavili sodobne skladbe za solistične inštrumente – številne med njimi so nova dela, ki so bila napisana prav za to priložnost in so rezultat intenzivnega sodelovanja med skladatelji in izvajalci. 

Ob 19.00 bo potekal predkoncertni pogovor s sodelujočimi ustvarjalci.

Program:
Darcy Copeland: Petal by Petal 
Kaija Saariaho: Fall (iz baleta Maa)
Oskar Longyka: Chronometry  *prva izvedba 
Mauricio Valdés San Emeterio: Migrations V.b 

Urška Rihtaršič, harfa 
Mauricio Valdés San Emeterio, elektronika

*

Zhuosheng Jin: Pale Flower III 
Alastair White: The Snake That Eats The World 
Lojze Lebič: Aprilske vinjete (chalumeau III)

Neža Zupanc, flavta 


*

Urban Megušar: Possible études for impossible times: Stack at 0
Alastair White: WORK
Luciano Berio: Sequenza XIV 

Urban Megušar, violončelo

 

Program ansambla .abeceda [ansambel za novo glasbo] podpira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. RECITAL je program Inštituta .abeceda, ki se izvaja v sodelovanju s Cankarjevim domom.

35-odstotni popust ob nakupu kompleta vstopnic (1+1) za obe predstavi Magdalene Reiter: Kvartet in Ponaredki, odtisi in drugi vdori (ob hkratnem nakupu vsaj ene vstopnice za vsako predstavo). Ob nakupu dodatne vstopnice na tretjo popust ne velja.

* * *

Magdalena Reiter se po skoraj sedmih letih od zadnjega sola odmika od strogo koreografske in fizične obravnave telesa ter gledalcu predstavlja nekakšen uprizoritveni hibrid. Prikazana tematika vsebuje elemente vizualnega kolaža, ready-mada in plesa. Vendar morda najbolj od vsega za svoj mehanizem delovanja uporablja kinematografsko logiko.
 
Ne brez razloga – Reiter poudarja pomen uprizoritvene dihotomije na odru, ki vedno prikazuje dve vzporedni resnici hkrati in kadrira dele lastnega plesnega imaginarija ter jih postavlja pod lupo, analizira iz nepričakovanega zornega kota ali dekonstruira na osnovne delce. Detajli, na katere se Reiter osredotoča v predstavi Ponaredki, odtisi in drugi vdori – položaji telesa v prostoru, pogledi, dialogi in razmerja – so vedno dramaturško povezani s temami nadzora, manipuliranja ali nasilja, ki so bile skozi zgodovino postavljene za žensko telo. Skozi jukstapozicijo in dekonstrukcijo pomenov ter nato njihovo koreografsko reinterpretacijo ustvari uprizoritveno trenje napetosti, ozračje suspenza. Nastane ponaredek žanra noir, ki je globoko zapisan v kolektivnem spominu, v katerem Reiterjeva enako spoštuje družbene in umetniške modele, ob katerih je zrasla kot koreografinja, hkrati pa postavlja vprašanje, ali si je skozi tako močne omejitve mogoče kdaj izboriti emancipacijo telesa na odru, osvoboditev odtisov, ki so se vanj vrisovali skozi zgodovino. 
Plod tovrstnega odrskega raziskovanja je uprizoritveni hibrid, ki se ne izogiba nalogam, zadanim izvajalčevemu telesu, a hkrati z njimi kalkulira zelo intimno in igrivo.

Magdalena Reiter (PL / SLO) je koreografinja, plesalka, pedagoginja , ki od leta 2002 živi in ustvarja v Sloveniji. Je diplomantka Državne baletne šole v Gdansku, Poljska, in akademije P.A.R.T.S. (Performing Arts Research and Training Studios) v Bruslju, Belgija.

V produkciji nevladnih organizacij ali v okviru javnih zavodov in plesnih skupin (Studio za suvremeni ples, Anton Podbevšek Teater, Lutkovno gledališče Ljubljana, Polish Dance Theatre – Poznan Ballet, Bodhi Project idr.) je ustvarila več kot dvajset avtorskih solov in skupinskih projektov, ki so bili prikazani doma in v tujini, med njimi: Vibracija posamezne strune (s Katarzyno Chmielewsko in Jakubom Truszkowskim), Preludiji in fuge (z Matejo Rebolj), Conversation pieces, Alica v Čudežni deželi, Forma interrogativa, Attention, Transland, Pars pro Witacy, Bližnji plani, Solo za dva glasova (z Milanom Tomášikom in Anjo Golob) idr. Njene predstave so bile prikazane tako doma kot v drugih evropskih državah.
Kot koreografinja deluje v gledališču, operi in filmu. Kot pedagoginja in mentorica je poučevala v Sloveniji in tujini (Folkwang Universität der Künste, Zagrebška plesna akademija, Zagrebški plesni center, SEAD – Salzburg Experimental Dance Academy, SVŠGL, skupina En-knap / EKG, na delavnicah v Franciji, Italiji, Avstriji, Belgiji, na Poljskem idr.). 
Je prejemnica nagrade Ksenije Hribar za koreografski opus (2023). 

Je pobudnica in umetniška vodja VIBRE – Mednarodnih delavnic in festivala sodobnega plesa v Ljubljani (2013–2020) ter ustanoviteljica Zavoda Mirabelka. 

Izvedba skladbe:
Žiga Faganel - violina
Alja Mandič Faganel - violončelo
 

Predstava nastaja v okviru avtorskega opusa Magdalene Reiter s krovnim naslovom Povečava, ki je v obdobju 2024/2025 financiran s sredstvi Ministrstva za kulturo RS.

COUNTERFEITS, IMPRINTS AND OTHER INTRUSIONS: Magdalena Reiter from Mirabelka productions on Vimeo.

Tin Vodopivec se vrača na odre s svežim šovom stand-up komedije Elektro Banana. Čaka vas nova ura materiala, ki so jo Tinu prinesli vsi nori dogodki zadnjega obdobja, pa tudi režiranje prvega filma, ločitev in pa pisanje tegale teksta. 

A ste vedeli, da komiki sami pišemo opise svojih predstav? 

Elektro Banana je Tinov šesti šov, potem ko smo ga v preteklosti lahko gledali v predstavah Superdupermega / 360 stopinj (2011), Replika (2012), Desert (2014), RocknRoll (2018), Peti element (2019).

"Ob tako razgibanem nastopu, ti ne more biti dolgčas!" je enkrat o mojem nastopu napisal legendarni britanski kritik Steve Bennett. Kar kul, a ne? 


 

Poseben gost: Alen Mastnak

Rutinsko delo nas razčloveči, nam odvzame empatijo, posluh za sočloveka, nas celo pahne v brezno brezizhodnosti in robotizacije. Privede lahko celo do stopnje, ko se nismo zmožni več pogovarjati, poslušati, ko govorimo drug mimo drugega, ko si gremo na živce – drug drugemu in sami sebi. Ujamemo se v zanko rutiniranega, ki pa je le na videz nerešljiva. Rešitev vidimo v aktivnosti, v neke vrste uporu, ki nas vodi naprej in nas usmerja k višjim ciljem. In v tem je smisel. Rešitev vidimo v aktivnem posamezniku, ki podira meje nevidnega in se iztrga iz rutine ter si življenje naredi pestro, živo. Četudi na poti kdaj naleti na ovire, je notranja moč in želja po razburkanosti, po nevihti in po viharju tista, ki ji bo vedno sledil in ki ga bo gnala naprej.

Šestnajstletni Neja in Klara svoj prosti čas preživljata na žurkah na Metelkovi, kjer pijeta, flirtata z neprimernimi ljudmi in se drogirata. Tako preživljata tudi ta večer, preden gre vse narobe. Neji zamuja menstruacija, zato v umazanem stranišču v zanemarjenem kotičku Metelkove naredi test nosečnosti ... ki je pozitiven. Ne le to – njen fant Mark ne more biti oče, saj je trans moški. Kaj pa zdaj? Pod vplivom drog in zamaknjene atmosfere klubov deklici poskušata najti rešitev, ki morda sploh ne obstaja. Neja se na vsak način poskuša izogniti Marku, ki ga razumljivo skrbi zanjo, Klara pa ... no, Klara morda ne bi imela nič proti Markovi pozornosti.  Konfliktni interesi, sebičnost in stresna situacija krhajo že tako šibko prijateljstvo, medtem ko se Neja poskuša spopadati z grozljivo možnostjo nosečnosti in tem, kaj bi ta pomenila zanjo.