Glasbeno-dokumentarni performans Leteči Kranjec se vrača k zgodbi Ludvika Stariča, drznega motociklista, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja pustil pečat v svetu športa. Njegova zmagovita pot po evropskih dirkališčih je v ideološko zaznamovanem predvojnem obdobju dobila širši družbeni pomen.

Zgodbo v obliki zvočno-vizualnega kolaža v živo sestavlja njegova vnukinja, glasbenica in oblikovalka zvoka Mateja Starič. Njena perspektiva ne rekonstruira zgolj mita športnega junaka, temveč skozi razpoke slave opazuje predvsem človeka – sina, očeta in dedka. Skozi generacije zasleduje človeško bližino in hkrati njeno odsotnost.

Fragmenti osebnega spomina, dokumentarnih dejstev in domišljijske konstrukcije se med seboj nenehno srečujejo, prekinjajo in sestavljajo. Zvočna krajina se tako iz bučne motociklistične arene postopoma prelije v tišino izginjajočega spomina.

V krhkem ravnovesju med slavo in pozabo se razprejo vprašanja o junaštvu, očetovstvu in sledeh, ki jih ljudje puščamo drug v drugem.

Plesno-performativna raziskava Izbrano telo sodi v sklop Emanatovih projektov mladih (vendar ne izključno) avtoric_jev, namenjenih raziskavi uprizoritvenega jezika. S tovrstnimi raziskavami želimo razbiti kopičenje ustvarjalnih postopkov, usmerjenih zgolj v produkt, ter jih preusmeriti predvsem v razvoj uprizoritvenega jezika ter razmislek o vprašanjih KAJ in KAKO pri pripravi avtorske predstave. V sodelovanju s Cankarjevim domom bomo izvedli javno predstavitev gibalnih raziskav različnih avtoric_ s prosto uporabo nadrealističnega principa igre »cadavre exquis« (izbrano telo) za razmislek o strukturi predstavitve, o razvijanju uprizoritvenega jezika ali pa o metodologiji dela, ki se v raziskavi razvija. Svojo gibalno raziskavo bo predstavila Neža Ana Goričar.

Avtorica raziskavo začenja iz frustracije. Frustracije nad neskončnim iskanjem razlogov. Nad potrebo, da si kot gledalci vedno razložimo, umestimo, upravičimo to, kar je pred nami; da osmislimo, tam in takoj, preden sploh prebavimo. In ta odziv je najbolj gol, kadar je pred nami golo telo. Goloto bo raziskovala kot performativno orodje: kako vpliva na pogled, ki je usmerjen vanjo, in kako izziva družbene norme, ki jo obsojajo. Glavni orodji njene raziskave bosta trajanje in krožnost kot instrumenta deseksualizacije golega telesa. Predstavljajte si golo telo na vrtljivi ploščadi: ni perspektive, ki bi ostala nevidena, ni kota, ki bi ga bilo mogoče skriti. Telo je nemogoče uokviriti na določen način, ker rotacija razkrije čisto vse. In tako golo telo počasi postane le gmota mišic in kože. Skozi perspektivo opazovalke_ca bo raziskovala napetost med intimnostjo in voajerizmom, med ranljivostjo in močjo, med radovednostjo in sramom. Predvsem pa bo šlo za kljubovanje opravičevanju in upravičevanju; upor razlaganju in razumu; preprost ZAKAJ PA NE?

Neža Ana Goričar (2003) je umetnica sodobnega plesa in performansa. Po končani Srednji baletni šoli v Ljubljani se je odločila za študij sodobnega plesa na ArtEZ University of the Arts v Arnhemu na Nizozemskem, kjer bo julija letos diplomirala. Med študijem je sodelovala s številnimi mednarodno uveljavljenimi koreografi, med drugimi z Anouk van Dijk, Juliom Cesarjem Iglesiasom Ungom in Maciejem Kuzminskim. Kot avtorica je leta 2022 ustvarila solo Lesson no. 1, ki je bil izbran kot del letne predstave na ArtEZ-u »Dance Artist Presents« ter predstavljen skupaj z deli priznanih koreografov, kot sta Ann van den Broek in Mercedes Pedroche. Leto zatem je sledil odzivno spletno oblikovan (site-responsive) duet Choo Choo Blue Shoe, ki sta ga skupaj s švedskim plesalcem Olletom Arrheniusom ustvarila in izvedla v skulpturnem vrtu arnhemskega muzeja. Neža je bila v prejšnji sezoni del plesnega ansambla TANZ_KASSEL v Nemčiji, trenutno pa sodeluje z interdisciplinarno produkcijsko hišo KASKO na Nizozemskem. Kot umetnico jo vedno znova navdušuje absurdnost vsakdanjega življenja in njegove vzporednice s performansom. Kaj dojemamo kot normalno ali sprejemljivo – in kako se te norme v vsakdanjem življenju razlikujejo od tistih na odru? To je eno od vprašanj, ki trenutno navdihujejo njeno umetniško udejstvovanje.

Raziskava giba, izvedba: Neža Ana Goričar
Mentorstvo:
Oblikovanje svetlobe: Veronika Hana Grubič

Plesni esej id:ENTITETA skozi osebno perspektivo branja esejev iz zbirke O ženskah Susan Sontag raziskuje, kako vsakdanja izkušnja nenehno oblikuje in disciplinira naše telo in identiteto. Telo flamenka deluje kot medij in ojačevalec, skozi katerega se pretakata glas in zvok, kar plesnemu telesu podeljuje status slišnega – telesa z lastnim glasom, ki se upira zamolku, ta pa je tu zato, da je slišan. S prepletom osebne izkušnje in vključitvijo pričanja (ženskih) glasov brez teles, ki s svojo zvočno prisotnostjo dodatno razpirajo prostor za razmislek o iskanju avtonomije znotraj sodobnih družbenih okvirov, esej išče stičišča med vertikalnim plastenjem družbenih vlog in horizontalnim procesom minevanja časa ter ju tako spaja v križ, ki ga vsak:a nosi sam:a.

Tik pred koncem vojne na Balkanu se na prazni ulici srečata neznanca. Nekaj trenutkov pred granatiranjem mesta nastane srečanje, zaznamovano s strahom in hrepenenjem. Dvajset let pozneje se njuni poti znova prekrižata v berlinskem nočnem klubu, daleč od bojišča, a še vedno v svetu, ki ga določajo posledice preteklosti. Granatiranje je pretresljiva in hkrati nežna zgodba o ljubezni, spominu in preživetju. V poetični, intimni in metagledališki strukturi avtor osebno izkušnjo prepleta z razmislekom o vojni, identiteti in generaciji, ki je odraščala v njeni senci. V središču drame ni eksplozija granate, temveč vprašanje, kako ohraniti upanje in bližino ob razkroju. Besedilo Dina Pešuta ter zgodba Miloša in Rudija odpirata prostor za razmislek o tem, kaj ostane za vojno, ko so fasade obnovljene, ljudje pa še vedno nosijo nevidne razpoke. Granatiranje je drama o možnosti za ljubezen tam, kjer se zdi prihodnost nemogoča, in o srečanju, ki kljub vsemu vztraja kot obljuba nekega boljšega jutri.
 

Granatiranje je poetična, intimna in hkrati drzno sodobna drama o generaciji, ki je odraščala v senci vojne. Dino Pešut v besedilu ne govori o vojni skozi velike zgodovinske dogodke, temveč skozi njene posledice v človeških življenjih – skozi razpoke, ki ostanejo v ljudeh tudi potem, ko so porušene fasade že zdavnaj obnovljene. V ospredju je ljubezenska zgodba Miloša in Rudija, ki postane prostor upora proti nasilju, pozabi in brezupu.

Strokovna komisija je dramo, za katero je Pešut leta 2019 prejel prvo nagrado Marina Držića, označila kot »izpovedno, poetično in postdramsko metadramo«, ki sodi v sam vrh sodobne hrvaške in evropske dramatike. Besedilo prepleta osebno izpoved, gledališko samorefleksijo in družbeni komentar ter odpira vprašanja identitete, spomina in možnosti prihodnosti v svetu, v katerem se zdi, da je vojna postala stalno stanje duha.

Dino Pešut (1990) velja za enega najpomembnejših glasov mlajše generacije hrvaških dramatikov. Dramaturg, dramatik in romanopisec je večkratni prejemnik nagrade Marin Držić, njegova dela pa so bila predstavljena in uprizarjana tudi zunaj Hrvaške. Njegovo pisanje odlikujejo izjemna občutljivost za sodobne družbene teme, poetičen jezik in sposobnost, da skozi intimne zgodbe spregovori o svetu, v katerem živimo.

Granatiranje je drama o vojni, ki govori o ljubezni. In drama o ljubezni, ki vztraja kljub vojni. Predvsem pa je zgodba o veri, da vendarle obstaja – jutri. Pešutovo Granatiranje je med najbolj izvirnimi in lucidnimi sodobnimi pogledi na vojno in njene posledice.
 

Peekaboo, avtorska predstava o telesu, pogledu in spominu, je drugi del imaginarne trilogije koreografinje Bojane Robinson. Po sodobnoplesni predstavi Mašina, posvečeni materinstvu in skrbstvenemu delu, avtorica nadaljuje raziskovanje svoje vloge ženske v družbi in doma ter prisotnosti in odsotnosti žensk v družinskih in kolektivnih spominih.

Peekaboo je povabilo k opazovanju tistega, kar ostaja na robu vidnega, o načinih, kako se telesa in njihove zgodbe zapisujejo v spomin. Če parafraziramo Rebecco Solnit, lahko spregovorljivo brez besed obenem razkriva in zastira ter vabi k ustvarjanju pomenov, ne da bi se zavezalo kateremu koli določenemu. V tem neoprijemljivem polju pogleda ženska hkrati obstaja in izginja. 

Interpretacija v prostoru: Dejan Koban; video: Mojca Krivec in Rožana Švara; bas kitara in učinki: Martin Ukmar; modularni sintetizatorji zvoka in učinki: Klemen Šali; električna violina: Nastja Janžekovič; bobni: Samo Pavlica

Konstrukt besede in zvoka // nevemnevem že v imenu razkriva bistvo kompozicije: Kosovelove besede in verze bodo člani kolektiva uporabili na novo, v dialogu s sodobno poezijo Dejana Kobana ter besednimi zvezami, iztrganimi iz sodobnega življenja, iz tukaj in zdaj. Dejan Koban bo izvedel približno štiridesetminutni performans, v katerem se bodo verzi sprehajali skorajda skozenj, predvsem pa čezenj. Bobni, električna bas kitara, učinki, električna violina, modularni sintetizatorji zvoka in avtorski video bodo zapisani ter izrečeni besedi v času in prostoru dodali nove globine.
 

Dejan Koban (1979) je objavil pesniške knjige Tebi (1998), Metulji pod tlakom (2008), Razporeditve (2013), Frekvence votlih prostorov (2016), Klastrfak (2020) in Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven (2020). Pripravljeni in nikoli izdani sta Pobesnela prikolica čistih solz (1999) in Auto edit (2010). Njegove pesmi so bile prevedene v šestnajst jezikov. Med letoma 2006 in 2016 je soorganiziral večere in festivale poezije Mlade rime, od 2016 pa soustvarja neformalno umetniško platformo Ignor. Je interpret svojih verzov v zvočni nojzerski pošasti nevemnevem, s katero je leta 2018 ustvaril album Čisto malo ljudi. Soustanovil je založbo Črna skrinjica, v kateri opravlja položaj glavnega in odgovornega urednika.

nevemnevem slalomirajo med angažirano nakurjeno govorjeno besedo, freejazzovsko vihravostjo, (avant)rockovskim razgrajanjem in nenadnim prebliskom DIY elektonskih vezij. Če nas vprašate po zvrsti, je odgovor – nevem(o). nevemnevem so Dejan Koban, Linch Samo Pavlica, Nastja Janžekovič, Blaž Božič, Martin Ukmar, Klemen Šali, Mojca Krivec. 
 

Pesniško-gledališki performans na poligonu državne proslave v Cankarjevem domu tematizira prilaščanje in razlaščanje pesnika, ki je postal del narodne zavesti, od različnih političnih struj – od tega pa tudi širši položaj umetnosti in besede, ki vse prehitro postane izrabljena za propagando idej, ki jih umetnica ni ali ne bi podpirala. Proslava s satirično noto naslavlja aktualno socialno-politično danost (v razmerju do kulture), v prvi vrsti pa postavlja vprašanje, ali je podoba pesnika/pesnice v njenem/njegovem življenju in po njegovi/njeni smrti sploh svobodna – ali je ideja Srečka Kosovela še avtonomna in zvesta pesniku samemu ter ali je in bo svobodna podoba katerega izmed nas, ki ustvarjamo danes?
 

Vid Karlovšek (2000) deluje kot pesnik, občasni literarni kritik in performer. Leta 2022 je skupaj z Lenartom Sušnikom uredil kontroverzno antologijo mladih pesnikov in pesnic bog si ga drka na nas. Nastopil je v številnih performansih istrskega pesniškega kolektiva Pêro Sŕce, pa tudi ob drugih priložnostih. Sodeluje pri organizaciji in izvedbi koprskih Obalnih rim, poleg tega pa redno nastopa tudi na Ignoru, Mladih rimah in ljubljanskem Pesniškem maratonu. Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo ter slovenistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti, trenutno pa deluje tudi kot novinar za RTV Slovenija. Na njegovo pisanje je najbolj vplivala poezija Daneta Zajca.

Urša Majcen (1998) je diplomirana dramaturginja, vizualna ustvarjalka, performerka, pesnica in dramatičarka oz. dramatesa. Je članica kolektiva REAKTOR, njena dela so bila večkrat upodobljena na odru ali filmu, objavlja tudi strokovne prispevke. Med drugim je dobitnica Univerzitetne Prešernove ter Akademijske Prešernove nagrade in nominiranka za nagrado Slavka Gruma. Trenutno zaključuje magisterija iz scenaristike ter dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT. Po pesniškem prvencu ekosistem tišine in dramsko-scenarističnem diptihu Zgodba o bakrenem kralju je izdala še zbirko dramskih del Vaje z ribo in najbolj nedavno pesniško zbirko Živali v naletu. 

Pino Pograjc (1997) je končal dvopredmetni magistrski študij anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Odraščal je v Kamniku, kjer je obiskoval gimnazijo ter na tekmovanjih v slam poeziji v Mladinskem centru Kotlovnica prvič bral svoje pesmi pred občinstvom in nekajkrat zmagal. Leta 2022 je založba Črna skrinjica izdala njegov pesniški prvenec Trgetanje, za katerega je prejel nagrado za najboljši literarni prvenec, ki se podeli v sklopu Slovenskega knjižnega sejma. Marca 2024 je izšla njegova druga pesniška zbirka, Trepete, pri založbi ŠKUC – Lambda, po izidu katere je dobil nagrado mlado pero, ki jo časnik Delo podeli ob kresniku. Novembra 2024 sta pri Črni skrinjici izšli njegovi zbirki Megalomast in Izbruhijada. Zbirki sta se znašli na seznamih »knjig leta« po mnenju književnikov v Delu, Dnevniku, Mladini, na portalu Disenz in v biltenu 10 Books From Slovenia 2025, ki ga izdaja Center za slovensko književnost. Na pobudo kuratorjev bienala Mediterranea 20 (v sklopu Evropske prestolnice kulture 2025 – Nova Gorica) je sestavil Schizofag, čepbuk svojih pesmi, ki jih je prevedel v angleščino. Pograjc organizira serijo LGBT+ literarnih večerov Kviropisje v Klubu Tiffany. Decembra 2024 mu je Ministrstvo za kulturo odobrilo status samozaposlenega v kulturi. Do sedaj je bil gost mednarodnih pesniških festivalov v Pančevu v Srbiji, v Strugi v Makedoniji in v Strumici, prav tako v Makedoniji. 
 

Provizorično-sporadična glasbena entiteta Sončnica & Bav-bav mož – tokrat v postavi Marek Fakuč (glasba), Sergej Harlamov (glas) in Lucija Tratnik (glas, performans) – bo v sklopu dogodka izvajala in zvočila krpanko iz različnih Kosovelovih del ter besedil drugih avtorjev, ki so pesnika navdihovali, »kot zeleni odsevi vode. Duh zbira vtise«. 
 

Sergej Harlamov (1989) pesnik, sociolog in komparativist. Avtor pesniških zbirk Jedci (2011) in Mnogoboj mitologij (2019, nominacija za Jenkovo nagrado in kritiško sito) ter Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja (2022, nominacija za Veronikino in Jenkovo nagrado). Pesmi objavlja v vseh pomembnejših literarnih revijah na Slovenskem. Občasno se znajde v vlogah publicista, prozaista in glasbenega kritika, pa tudi vodje in pisca besedil pri provizorčno-sporadični zasedbi Sončnica & Bav-bav mož.

Lucija Tratnik (1989) univ. dipl. dramska igralka, gledalka in bralka, učenka in učiteljica, hči in mati, dečva in ženska, zapečkar in popotnik, večinoma pa človek. Živi na Zemlji, trenutno v Ljubljani. 

Marek Fakuč je profesionalni glasbenik in avtor sodobne improvizirane glasbe, tehnik ter producent studijskih snemanj vseh izdanih glasbenih projektov in tehnik koncertnih nastopov skupine Etceteral. Na področju sodobne improvizirane, eksperimentalne in interdisciplinarne glasbe kontinuirano deluje od leta 1994. Njegova umetniška praksa temelji na improvizaciji, realnočasovni kompoziciji, interdisciplinarnem pristopu in raziskovanju zvoka kot odprtega procesnega sistema. Ključno področje njegovega ustvarjanja predstavljajo sodobna improvizirana glasba, eksperimentalna glasba, jazz, elektronska glasba, interdisciplinarne zvočne prakse, glasbena produkcija ter tehnična realizacija koncertnih in studijskih projektov. Je član oziroma soustvarjalec projektov Etceteral, Recycle Man, Karmakoma, Eating Sports, Marta Fakuch, Srečna Mladina, Ansambl Ikebana in drugih projektov sodobne slovenske glasbene scene. 
 

Živimo v svetu, polnem pričakovanj in pritiskov; hitimo naprej, moramo še dlje, še više, še hitreje, še močneje ... A zdi se, da si v tej blaznosti, vedno bolj izgubljeni, vsi želimo samo malo miru.

V družbi, kjer se vsak posameznik dnevno bori s svojimi bremeni, smo iskali drobne razpoke svetlobe. V navdih nam je bila slovenska himna – pesem, ki kliče svet sožitja, povezanosti in miru. A vprašali smo se, kaj se zgodi z idejo miru in složnosti, ko jo postavimo v resničnost mladih danes. Kaj vse nas lahko spravi iz ravnotežja – kaj nam vzbuja občutke nemira, utesnjenosti, brezizhodnosti? Kje najti občutek varnosti, ko se zdi, da se tla pod nogami premikajo? Je mir nekaj, kar mora priti od zunaj – kar nam mora nekdo dati – ali nekaj, kar moramo ustvariti sami, prostor, ki ga moramo najti v sebi?

Predstava spremlja pet mladih ljudi, ki se soočajo z zelo različnimi preizkušnjami.

Aleksander je dijak drugega letnika in prihaja iz uspešne družine, kjer so dosežki samoumevni, odličnost pa pričakovana. Njegova vrednost se meri v ocenah.
Sonja, dijakinja tretjega letnika, živi v stalnem občutku, da ji nekaj uhaja. Strah, da ne bo sprejeta, da bo spregledana, jo žene v odločitve, ki niso vedno zares njene.
Patrik je že študent. Kot otrok je bil priča nasilju in razpadu družine. Danes se izogiba bližini, globljim odnosom in tišini, v kateri bi moral slišati samega sebe. 
Nina hodi v drugi letnik, a doma kot najstarejša od petih otrok prevzema vlogo odrasle osebe. Njeno otroštvo se tiho umika odgovornosti.
Omar je z mamo in mlajšo sestro prebežal iz vojne. V novi državi si skuša ustvariti prostor, ki bi mu morda kdaj lahko rekel dom, a se pogosto sooča z nerazumevanjem in nestrpnostjo.

Pet zgodb. Pet različnih obrazov nemira.

Morda se v katerem od njih prepoznamo. Morda v njihovih vprašanjih slišimo tudi svoja.
Je vredno nenehno stremeti k popolnosti — ali je pogumnejša izbira pristnost?
Kako daleč stran lahko potisnem svoje občutke, preden postanem do njih ravnodušen?
Ali me kdo zares vidi?
Smem na glas priznati, da mi je težko?
Kaj pravzaprav je mir?
In kje ga iskati, ko se zdi, da ga okoli nas ni?

Dajte nam mir je krik in je tiha prošnja. Je iskren pogled vase in je pogled k sočloveku.
Morda mir ni odsotnost bremen, temveč odločitev, da si njim navkljub dovolimo dihati.
 
 

Spomin in razum nam pešata. FORK = vilica = bob = krof = x = se to kdaj konča?
Osnova za dramatizacijo, ki nam daje zrcalo današnje družbe, je črtica Bobi Ivana Cankarja ter recept za najlepši in najboljši krof v Sloveniji, ki ga lahko najdemo na spletni strani Kulinarika.net. Je svet res en pocukran bob?