Frančišek

Frančišek Asiški je velika religiozna, mitološka, zgodovinska, umetniška osebnost. Obdaja ga nepresežen svetniški sij. Postal je simbol. V stoletjih je prerasel geografsko okolje, šel je celo onkraj krščanstva, osvojil je velik del sveta. Postal je velikan, neštetokrat upodobljeni, literarizirani, mitizirani nadčlovek, tako rekoč angel, skoraj bog.

Pa vendar se za Velikim Frančiškom iz Assisija skriva nekoč zdavnaj živeči zgolj-človek z imenom Frančišek, ki je na svet in samega sebe pogledal na novo in na novo začel tudi živeti. Videl je onkraj materialnega, onkraj ambicije, pohlepa in poželenja. In tako živel. Prav ta človeški element je ključen za našo uprizoritev. Vsi tisti dejavniki človeškega, ki so še kako poznani vsem nam (le da je bil Frančišek pripravljen morda iti dlje in globlje). Demitizirani, počlovečeni Frančišek torej. Frančišek, ki, kot pravi G. K. Chesterton, »ni ljubil človečnosti (nasploh), ampak človeka (vsakega posebej); tako tudi ni ljubil krščanstva, ampak Kristusa«. Razglašal je novo norost. In njegova nova norost je – ljubezen.