Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini Šentflorjanski

Če bi danes izbirali najčednejši kraj na Slovenskem, bi dolina šentflorjanska zagotovo zasedla eno izmed prvih mest. Bogaboječi Šentflorjanci vedo, da dober sloves seže v deveto vas, slab pa v deveto deželo. Ko se v njihovo dolino spuste tujci, domačini strnejo vrste in se postavijo v bran spodobnosti. Eden izmed prišlekov je namreč nebodigatreba — umetnik, ki pride v spremstvu poželjive Jacinte in ekscentričnega Konkordata.

Čeprav so duri v dolini šentflorjanski trdno zapahnjene, ima tudi tu noč svojo moč. Umetnik najde pot v sleherno izbo. Iz popotne malhe izvleče na plan skrivnost, ki bi lahko očrnila neomadeževani sloves doline. Pred petindvajsetimi leti so Šentflorjanci pod vrbo našli dete; sirota je bila sad grešnega prešuštva. Dete so poimenovali Peter, ga položili v košaro in splavili po reki. Nihče ne ve, kdo sta bila grešnika, ampak ko uzrejo umetnika Petra, vsak posebej sprevidi, da kri ni voda. Za molk ga darežljivo poplačajo z zlatom. Konkordat, ki je hudič v človeški podobi, pa si obeta drugačen dobiček. Umetnik (ta se za Petra le izdaja, v resnici pa ni sirota, ampak razbojnik Krištof Kobar) mu je bil obljubil brezmadežne duše Šentflorjancev. A med njimi, ki zdaj vsi po vrsti hlastno jedo Petru z roke in Jacinti s slastjo poljubljajo noge, ni niti ene čiste duše. Zlodej posumi, da iz te moke ne bo kruha. Takrat pa se od nekod pritepe še prava sirota – Peter. Krištof z Jacinto za las ubeži jezi Šentflorjancev, ki se potem znesejo nad Petrom in ga naženejo v svet. Hudič pa v sili muhe žre.

Ivan Cankar, čigar stoletnico smrti obeležujemo leta 2018, je v Zgodbah iz doline šentflorjanske preroško zapisal: