Pravočasno od doma
V prazničnem decembru je ljubljanski promet še bolj zgoščen kot običajno. Če ne želite zamuditi na prireditev, vam priporočamo, da se od doma odpravite dovolj zgodaj.
Žlahtna komedija po izbiri strokovne žirije in občinstva na 32. Dnevih komedije
Grenka komedija
Paradiž je umeščena v dom starejših v manjšem slovenskem kraju in prikazuje življenje skupnosti oskrbovancev. Temelji na dokumentarnem (spominskem) gradivu, zato je pristna in ne podlega sentimentalnosti. Temo staranja vpeljuje skozi povezane teme izključenosti, izoliranosti, osamljenosti, smrti, (ne)izpolnjenosti življenja ter telesnega in duševnega zdravja. Paradiž pa ne želi biti (samo) dokumentarno pričevanje, temveč sodobna pravljica, ki slavi življenje – z enakimi možnostmi za vse. Zgodbe mozaično gradi iz spominov, ki starostnikom zbujajo obžalovanje, strahove, melanholijo, pri gledalcih pa zbudijo grenek smeh prepoznave in se sestavijo v rahločuten slavospev tistemu trenutku, ko ugledamo pomen v vsakdanjem drvenju pogosto podcenjenih vrednot, saj o vrednosti življenja razpravlja z edinega mogočega položaja – na koncu časovnega traku, v bližini smrti. S tega se skozi občutljivo prizmo bioetike dotakne tudi posameznikove pravice do končanja trpljenja in bolečine.
Paradiž je pretežno neverbalna predstava, temelji na igri z masko v maniri Spiazzijeve specializacije – commedie dell'arte. Za njen slog z uporabo polnih mask je značilna komičnost, tokrat obtesana s temo grenkega priokusa. Spiazzi se je s temo staranja že ukvarjal: v beloruskem Minsku je zasnoval avtorski projekt Družinski album, kjer v majhnem stanovanju ostarele babice in matere obtičijo tri družinske generacije; s študenti igre v Kijevu pa je obiskoval dom za starejše, kjer so zbirali spominske zgodbe oskrbovancev in ustvarili predstavo Penzion Belvedere. V Paradižu želi opozoriti na nenadzorovano odtekanje samoumevnega časa (življenja), ki ga v vsakdanjem služenju kapitalu preživljamo precej nekakovostno, k vrednim stvarem pa pristopamo instantno, nestrpno, raztreseno. Kdaj smo denimo nazadnje sedli na udoben stol in se brez besed zazrli skozi okno?
Sodobna pravljica, ki slavi življenje – z enakimi možnostmi za vse.
Italijanski režiser in pedagog Matteo Spiazzi (1987) je diplomiral iz gledališke režije na Akademiji dramske umetnosti Nico Pepe v italijanskem Vidmu in se specializiral za delo z gledališko masko. Deluje kot režiser, gledališki pedagog, predavatelj, producent ter organizator dogodkov v Italiji in tujini. O gledališki maski je med drugim predaval in vodil praktične seminarje na veronski univerzi, Centralni univerzi Quito, Umetniškem oddelku Univerze Tartu, na Beloruski nacionalni akademiji dramske umetnosti v Minsku, na kijevski Univerzi kulture, pa tudi na gledališki akademiji DAMU v Pragi. Za režijsko delo je prejel več nagrad in priznanj.
Predstava traja 1 uro in 10 minut in nima odmora.
18,00 EUR
15,00 EUR * * EUR za mlajše od 25 in starejše od 65 let ter upokojence.
Režiser Matteo Spiazzi
Dramaturginja Tatjana Doma
Scenograf Primož Mihevc
Kostumografka Dajana Ljubičić
Oblikovalka in izdelovalka mask Alessandra Faienza
Oblikovalec zvoka Mitja Švener
Oblikovalec svetlobe Gregor Počivalšek
Igrajo Žan Brelih Hatunić, David Čeh, Maša Grošelj, Lucija Harum, Aljoša Koltak, Rastko Krošl, Urban Kuntarič, Manca Ogorevc, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Branko Završan
Produkcija Slovensko ljudsko gledališče Celje