Miroslav Krleža: V agoniji

Dramo V agoniji, drugo iz cikla o Glembajevih – Gospoda Glembajevi (1913), V agoniji (1922), Leda (1925) – je eden od največjih hrvaških književnikov 20. stoletja, Miroslav Krleža (1893–1981), napisal leta 1928. V agoniji se nekega zgodnjejesenskega dne in noči izrišejo usodni dogodki pripadnikov nekoč privilegirane kaste padlega cesarstva. Življenje si najprej vzame zaradi kvartopirstva zadolženi baron Lenbach, nato pa še njegova žena, baronica Laura. Baronica, osrednji lik Krleževe drame, živi v sofisticiranem ljubezenskem trikotniku z dvema moškima protagonistoma: z baronom Lenbachom in advokatom, dr. Križovcem, ki ga iskreno ljubi.

Uprizoritev mojstrovine V agoniji Miroslava Krleže počaščena s številnimi nagradami, nadaljuje niz gledaliških interpretacij (Cigan, ampak najlepši, Tri zime ...), s katerimi Buljan dokazuje, da ni samo vrhunski gledališki inovator, poznavalec in ustvarjalec sodobnih gledaliških tokov, ampak tudi prefinjen interpret t. i. klasičnega dramskega pisanja. To pa je zahtevno ravno zaradi svoje trdne in predvidljive strukture, ki je v svoji uprizoritveni ambiciji totalna, vseobsegajoča. In zato najtežja.

V agoniji mu to uspeva tudi po zaslugi vrhunske igralske zasedbe, v kateri še posebej izstopa prvakinja Hrvaškega narodnega gledališča, v vlogi Laure Lenbach odlična Nina Violić, njen kontrapunkt pa prav tako vrhunsko vzpostavljata Livio Badurina kot dr. Križovec in Krešimir Mikić kot baron Lenbach. Režiser in njegova velika igralska trojka v zgoščeni in visoko ritmično intenzivni predstavi do filigranske natančnosti pred nas razgrne Krleževe besedilne mojstrovine. Vse, kar je pred skoraj stotimi leti tako jasno zapisal, je še kako tam, tudi pred nami, na odru. In še vedno je aktualno in še vedno silovito: strast, kri, solze, znoj, vse zakopano v številne plasti besedila in pripravljeno na izbruh ob soočenju v meščanskem salonu (danes dnevni sobi ali pač kuhinji), tem ekskluzivnem prostoru preživljanja prostega časa in prizorišču večine družinskih sporov. 
V agoniji je prava igralska simultanka o izbruhu vsega zamolčanega, vsega, kar bi že zdavnaj moralo biti povedano, pa ni, zato se nazadnje izteče najbolj tragično, kot se lahko. Zgodba za vse čase.