SLG Celje: Juriš

»Dogodke v predstavi sopostavljamo, spremljamo zgodbi dveh fantov, Kajuha in neimenovanega Mladeniča, ki poskušata najti svojo pot, s katero ne bi izdala samih sebe, v vrtincu vojne. Meče ju naokoli, zaljubljata se, trpita, zapuščata družino in jo pogrešata, se sprašujeta, ali bo njuna družina po vojni sploh še obstajala. Rekonstruirati dogodke na gledališkem odru je nemogoče, četudi predpostavljamo, da je rekonstrukcija tako obširnih dogodkov sploh mogoča. Hkrati je rekonstrukcija tudi nepotrebna, njena posledica je le fascinacija, s katero pa ničesar ne dosežemo. Uprizarjati je mogoče le fragmente, utrinke presečnih tirnic življenj. Zgodbi je treba v te fragmente razsekati (če kje še nista razsekani), pričevanja pomešati, iz njih ustvariti polifonijo glasov, ki odmevajo iz preteklosti, fragmente pa potem montirati, razdeliti na poglavja in stalno opozarjati, da gre za zgodbi. Da so tako rekli ljudje, ki jih povečini ni več med nami. Da gre za zgodbi, ki sta resnični, ki sta se resnično zgodili nedaleč od tod, za kruti in nesrečni zgodbi, a kljub temu za zgodbi, ki sta že minili, za njima pa ostajajo le rane. Grozo je treba naseliti iz zgodb v gledalca, a z mislijo, da je treba to grozo preprečiti – sicer nasvidenje v naslednji vojni.«

Nik Žnidaršič, Karli, Korlek, Kajuh, odlomek iz gledališkega lista

»Tekst bi se lahko tu začel tudi na novo – ob zapuščini prezgodaj umrlega pesnika in osupljivem literarnozgodovinskem korpusu, ki je o njem nastal (predvsem po zaslugi avtorjev, kot so Emil Cesar, Vlado Vrbič, Matjaž Kmecl, Miklavž Komelj in Denis Poniž, ki so se jim v zadnjem času pridružili Dušan M. Pirc, Marijan Rupert idr.), se predstava ob (skoraj) stoletnici Kajuhovega rojstva na prav poseben način vpenja v prav tako zavidljivo tradicijo umetnostnih del, ki jih je navdahnil šoštanjski proletarski pesnik. V nekem smislu je prav ta predstava, ki Kajuhovo edinstveno sintezo silnic svojega časa ustvarjalno bliža nekaterim najdrznejšim formalnim izrazom aktualne dramatike, tisti manjkajoči aspekt, umetnostna intervencija, ki odpira prostor demokratične in estetske domišljije, kakršne sem si želel, ko sem dolgo tega prvič in zadnjič prisedel k dijaškemu literarnemu društvu.«

doc. dr. Andraž Jež, Na kratko o Kajuhu, odlomek iz gledališkega lista