Andrej Skubic: Pa čeprav buldožer

Založba Goga, Novo mesto 2022

Vzporedni svetovi kot rešitev samote
V Skubičevem romanu Pa čeprav buldožer pisatelj pri petdesetih dobi ponudbo, ki je ne more zavrniti: nekdanja sošolka – sam opaža, da ima težave s komunikacijo in morda avtistično motnjo – mu ponudi, da bi za njeno podjetje z računalniškimi igricami ustvarjal osebe. Kompleksne in zato nepredvidljive, enake živim bitjem, ustvarjal naj bi značaje s potlačitvami in nepredelanimi travmami, zato naj bi se igrica z nepredvidljivimi zapleti čim bolj približala resničnosti in siceršnjim odnosom. Vendar se zatakne na več ravneh; najprej zato ker pisatelj ugotavlja, da se pri ustvarjanju oseb vse bolj potaplja v lastno preteklost in išče tiste, ki jih je tako ali drugače prizadel. Ob tem se zaveda, da je odtujen svoji družini, da ne razume memov, ki nasmejijo njegovega odraščajnika. Ko žena in sicer manj družabni in odprti sin vdreta v njegov službeni računalnik, se potem v virtualnih svetovih pomenijo tisto, česar se iz oči v oči ne uspejo.

Skubic tokrat izbere protagonista, kakršnega dobro pozna, tako rekoč nekoliko bolj nerodno in malce odljudno verzijo sebe. V tem smislu je roman avtofikcijski, ob tem se zažira v same temelje literarnega ustvarjanja: kako in na podlagi katerih izkušenj pisatelj oblikuje svoje like, zakaj prepoznamo za avtorja značilne značaje in zaplete? Kakšna je avtorska odgovornost do oseb, ki jih je kreiral in potem dal na razpolago bralcu, v tem primeru morda okrutnemu in brezvestnemu igralcu kompleksnih računalniških igric, vajenemu »streljačin« in destrukcije?

Roman že v naslovu s parafrazo Minattijevih verzov opozarja, da moraš nekoga imeti rad, in pripovedovalca nezadržno muči radovednost, kaj na sosedovem dvorišču počne zaraščen in neraben buldožer. Skubic se spominsko vrača v čase hevimetalske scene in njenih prizorišč pa alternativne kulture in v uporna osemdeseta, hkrati, kot še nekateri drugi mlajši domači prozaisti, premišlja nove izzive in možnosti, ki nam jih prinaša tehnologija. Tako gre za očarljiv preplet znanstvene proze, ki napenja možnosti današnjosti z novimi tehnologijami, ter za izpoved o pisateljskem početju, ki je glede na nove izmišljene virtualne in vzporedne svetove nekoliko zastarelo in nepopularno. Skubic svoj roman in njegovega nosilca izpisuje neizprosno, na nedoločljivi meji izpovednosti, ki jo sicer na koncu relativizira s priznanjem, da je vse samo proza, torej izmišljija. Obenem z veščim prepletanjem novih tehnologih in starih vprašanj o ustvarjanju ter z njim povezano odgovornostjo in nebrzdano svobodo pri kreativnosti. 

Matej Bogataj