Priznanje daljnogled je letos prvič deležno posebnega dogodka. 
13. 3. 2025 ob 18. uri je potekala podelitev priznanj in pop-up razstava v Cankarjevem domu. Priznanja po izboru žirije DOS  je društvo podelilo spodaj navedenim avtorjem oz. skupini avtorjev. 

V naslednjih mesecih si bodo na panoju v prvem preddverju Cankarjevega doma sledile vizualne predstavitve 5 nagrajenih projektov v naslednjem vrstnem redu: 

20. 3. – 7. 5.         Svobodni človek – študenti NTF
8. 5. – 2. 7.           Ruderalni premik – Kristi Komel
3. 7. – 27. 8.         Prostor v času, čas v prostoru – Teja Duhani
28. 8. – 8. 10.       Lost Path – Trina Razboršek
9. 10. – 19.11.      Mojca  – Sara Šmid, Jaka Podgoršek

Vljudno vabljeni k ogledu.

9. maja mineva 80 let od konca druge svetovne vojne v Sloveniji. Dobre tri mesece pozneje se je največji vojaški spopad v zgodovini končal tudi v Aziji. Vzpon, nasilje ter zlom nacizma in fašizma so v realnem času dokumentirali časopisi. Tisk, ki je spremljal drsenje v vojno, njen izbruh, divjanje in konec, je eden od materialnih ostankov tistega časa. Okrogla obletnica, ki jo praznujemo, je zadnja, ki jo praznujejo udeleženke in udeleženci osvobodilnega gibanja. Najmlajši bodo vsak trenutek stari sto let. Čez deset let njihovih pričevanj ne bo več. 

Muzej tiska je po bolšjih sejmih, podstrešjih, kleteh, garažnih razprodajah, v antikvariatih in na dražbah zbiral stare časopisne izvode, ki pripovedujejo o drugi svetovni vojni. Zbirka je nastajala več kot dve desetletji. Nekateri časopisi so izhajali v ilegali, razpečevali so jih kurirji. Nekateri so v velikih  nakladah izhajali na predelih sveta, kjer vojna ni divjala. Časopisne vsebine nikakor niso enoznačne. Nekateri časniki so opevali Hitlerja, nekateri Stalina. Hkrati pa detajli, natisnjeni pred več kot osemdesetimi leti, neprijetno spominjajo na sodobni čas. Ob branju Hitlerjevih zahtev, povezanih s Češkoslovaško ali Poljsko, se bralec težko izogne vzporednicam s sedanjostjo. 
 

Letos slovensko oblikovanje praznuje pomembno obletnico. Leta 1984 se je z ustanovitvijo oddelka za oblikovanje v sklopu Akademije za likovno umetnost v Ljubljani začelo izobraževanje oblikovalcev.

Zato so se v Društvu oblikovalcev Slovenije odločili, da podelijo priznanji – Akademiji za likovno umetnost ter študentu in diplomantu prve generacije ALUO, Marjanu Žitniku. 
Društvo oblikovalcev Slovenije podeljuje častno članstvo Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, Marjanu Žitniku pa priznanje za življenjsko delo, ki obsega štiri desetletja neprekinjenega ustvarjanja v industrijskem oblikovanju. 

Priznanje DOS za življenjsko delo 
Marjan Žitnik 

Marjan Žitnik je v slovenski oblikovalski zgodovini zadnjih desetletij svojevrstna posebnost. Morda je celo edini industrijski oblikovalec, ki venomer pokončno vztraja v svojem razmeroma ozkem polju oblikovalske dejavnosti. Kljub dejstvu neprestanega razkrajanja slovenske industrije nasploh mu je uspelo najti sogovornike in stranke, ki so znali doumeti vlogo oblikovalca. V številnih primerih se zdi vloga oblikovalca Marjana Žitnika manj ali komaj zaznavna, a ravno v tem je njegov prispevek skoraj neprecenljiv in vreden širše strokovne obravnave. Natančnejši pogled v njegovo delo pa nakazuje razumevanje industrijskih procesov, tudi delovanje vzdrževalcev in serviserjev, številni so mu zagotovo hvaležni, pa čeprav so oblikovane naprave brez avtorjevega podpisa. 
Kot študent prve generacije slovenskih industrijskih oblikovalcev je Žitnik zanesljivo izjema. Kljub dejstvu, da se industrija v Sloveniji že več kot tri desetletja krči, lahko ugotovimo izjemno obsežen nabor Žitnikovih del, ki so predstavljena v njegovi monografiji. 

DOS – oblikovalski presežek za leto 2024
Kolektiv Oloop za razstavno-raziskovalni projekt IZDELEK KOT SPREMEMBA
Na ogled v Galeriji DLUL od 5. do 14. januarja 2024

Žirija DOS je v omenjenem projektu skupine Oloop družbeno vlogo projekta prepoznala kot presežno v času in prostoru (razstave). V življenju velja, da je spreminjanje edina stalnica. V zadnjem desetletju smo priče temu dejstvu tudi na področju oblikovanja. Zadovoljevanje posameznikovih potreb z različnimi izdelki, h katerih produkciji smo prispevali (in še prispevamo) tudi oblikovalci, ter naj bi po definiciji fizično vsakodnevno lajšali delo in življenje slehernemu posamezniku, se širi v zadovoljevanje globljih notranjih duševnih in čustvenih potreb posameznika. Spreminja se torej vloga oblikovanja. Ta trend – torej spreminjanje in družbeno potrebo pri nas prepoznava skupina Oloop, ki se v zadnjih letih loteva projektov, za katere so značilni vključujoči, sodelovalni in soustvarjalni pristopi in procesi. 
 

Priznanje DOS oblikovalski dosežek
Alja Herlah
Dotless type

Dotless type je digitalna platforma, ki predvsem zagotavlja podporo mladim tipografskim
oblikovalcem, jim ponuja priložnosti za predstavitve – izdajo črkovnih vrst in jih želi motivirati za dokončanje projektov. Številni začetniki so v svojih študijskih razmislekih naredili marsikaj, a večina tega na žalost ostaja nekje v ozadju ter zunaj zaznavanja stroke in javnosti. 

Priznanje DOS oblikovalski dosežek
Jasna Šafar
Florian

Pričujoči Florian je zanimiv izdelek, saj skuša gasilsko napravo udomačiti ter jo približati vsakemu okolju, prostoru in opremljevalcu lastnega doma ali javnega pisarniškega okolja. Projekta Florian ne razumemo kot dokončne rešitve idealnega maskiranja, ampak predvsem kot širši izziv oblikovalski stroki, ki so ji naprave za požarno varnost in podobne z leti nekako ušle s polja ustvarjalne pozornosti. 

Razstava Vesti, ki niso zbudile vesti odpira spominski program ob 30. obletnici genocida v Srebrenici in ponuja pretresljiv vpogled v novinarsko pokrivanje ene največjih človeških tragedij po drugi svetovni vojni, genocid v Srebrenici. Razstava z izborom časopisnih naslovnic in izrezkov iz slovenskega, bosanskega in svetovnega tiska, ki jih je izbral Ali Žerdin, prikazuje, kako so novice o teh dogodkih pronicale v javnost – in kako je kljub temu svet ostal nemočen pred bližajočo se katastrofo.

Vsaka naslovnica razstave nosi dvojni pomen: kot zgodovinski zapis in kot opomin, da brezbrižnost omogoča ponavljanje takšnih tragedij. Sporočilo razstave je jasno. Vedeli smo. A nismo (dovolj) naredili. Razstava tako ne daje zgolj vpogleda v takratne dogodke, temveč odpira vprašanja o vlogi medijev, oblasti ter vsakega posameznika pri soočanju s krivicami in preprečevanju genocida. 

S sporočilom, da smo vedeli, a nismo preprečili, nas Vesti, ki niso zbudile vesti povabi h globokemu premisleku o neukrepanju in h kolektivni odgovornosti. 

Razstava je del spominskega programa »8372 živih spominov«, ki ga Kulturno-izobraževalni zavod MKC izvaja v sodelovanju in s podporo partnerjev ob 30. obletnici genocida v Srebrenici. Polletni spominski program vključuje različne aktivnosti, namenjene ohranjanju spomina na žrtve in ozaveščanju javnosti. Več o programskih aktivnostih in genocidu v Srebrenici si lahko preberete na www.srebrenica.si

Spominski program 8372 živih spominov ob 30. obletnici genocida v Srebrenici poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar. 

Produkcija: Slovenski gledališki inštitut in Cankarjev dom
Avtorji: dr. Matic Kocijančič, dr. Gašper Troha in mag. Primož Jesenko
Soavtorji razstave: mag. Tea Rogelj, Ana Perne, Katarina Kocijančič, mag. Sandra Jenko
Oblikovanje: Sanja Jurca Avci, Tomaž Budkovič, Dolores Gerbec
 

Zgodovina slovenskega in jugoslovanskega gledališča druge polovice 20. stoletja je usodno povezana z dramatikom in režiserjem Dušanom Jovanovićem. Rojen je bil leta 1939, tik pred drugo svetovno vojno, v družino z grškimi, nemškimi, hrvaškimi in srbskimi koreninami. Zgodnje otroštvo je preživel v Skopju in Beogradu ter se pozneje z očetom preselil v Slovenijo. Prišel je od zunaj, kot tujec, ki je postal gledališki reformator in drzen dramatik. Gledališče je zaznamoval z nenehnim iskanjem novih načinov uprizarjanja in intelektualnega provociranja. Najprej v Študentskem aktualnem gledališču, nato v Eksperimentalnem gledališču Glej in Gledališču Pupilije Ferkeverk. Največji pečat je pustil v Slovenskem mladinskem gledališču, ki ga je vodil med letoma 1978 in 1985. Uveljavil se je tako pri nas kot v vsej nekdanji Jugoslaviji, saj je režiral tudi v Srbiji, na Hrvaškem, v Bosni pa tudi v tujini.

Vzporedno z gledališko režijo so nastajale njegove drame. Norci so bili uvrščeni na repertoar Odra 57, enega od prvih povojnih eksperimentalnih gledališč, vendar zaradi ukinitve niso bili uprizorjeni. Toda Jovanović ni odnehal. Uprizorili so jih sedem let pozneje v SLG Celje. Uveljavil je eksperimentalno gledališko pisavo, npr. z Znamke, nakar še Emilija in tudi obračunal z eksperimentom v Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka. Konec sedemdesetih let je postavil temelje politični dramatiki, ki pa je bila krvavo osebna, z Osvoboditvijo Skopja in Karamazovimi. Odpiral je tabu teme in z njimi polnil gledališke dvorane od Avstralije do Združenih držav Amerike.

Preobrazil je jugoslovansko gledališče in Josip Vidmar, ki je te nove pojave zavračal, ga je uvrstil med skupino kulturnih teroristov (Dušan Jovanović, Ljubiša Ristić, Janez Pipan, Slobodan Šnajder, Rudi Šeligo ...). Bil je vsestranski intelektualec ter je svoje gledališko delovanje dopolnjeval z eseji o družbeni stvarnosti, pozneje tudi s pesmimi in prozo. Navdihoval je naslednje generacije gledališčnikov kot profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Želel si je postaviti uprizoritev na Plečnikovem stadionu v Ljubljani, kar mu ni uspelo, a kaže na njegovo prepričanje, da je treba nenehno sanjati o nemogočem.

Razstava Dušan Jovanović – kulturni terorist bo v Prvem preddverju Cankarjevega doma med 14. januarjem in 7. marcem predstavila Dušana Jovanovića v različnih sklopih njegovega delovanja. Posvetila se bo njegovemu režiserskemu opusu ter posebej izpostavila fenomen Osvoboditve Skopja, vas popeljala v osemdeseta leta in vzpon Slovenskega mladinskega gledališča, pokazala njegove drame in drugo publicistično delovanje ter skozi pričevanja študentov prikazala njegov vpliv na mlajše generacije. Razstava bo skušala ujeti Jovanovićev duh, zaznamovan z inovativnostjo, provokativnostjo in strastjo.
 

Ob razstavi bo predstavljena prva obsežna monografija o Dušanu Jovanoviću, ki bo izšla pri Slovenskem gledališkem inštitutu in jo je zasnovala ter uredila dr. Diana Koloini, oblikovala pa Danijela Grgič. Poleg tega pripravljamo še naslednje spremljevalne dogodke:

29. januarja 2025 – Znanstveni simpozij ob izidu monografije o Dušanu Jovanoviću, na katerem bodo nastopili avtorji poglavij – Darja Dominkuš, Sebastijan Horvat, Hrvoje Ivanković, Aleksandra Jovičević, Milan Mađarev, Aldo Milohnić, Saša Pavček, Janez Pipan, Draga Potočnjak, Alja Predan, Tomaž Toporišič, Gašper Troha in Dragan Živadinov

Od 8. do 10. februarja – Projekcije treh filmov o predstavah oz. po besedilih Dušana Jovanovića – Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba o uprizoritvi Boris, Milena, Radko (rež. Rajko Grlić, Matjaž Ivanišin, 2017); Delanje Leara o uprizoritvi Kralja Leara iz leta 1993 (rež. Damjan Kozole, 1993) in Osvoboditev Skopja (rež. Danilo Šerbedžija in Rade Šerbedžija, 2016)

Razstava/projekcija je del festivala LUV fest, festivala Ljubezni, Umetnosti in Vandranja.

Izbrane knjižne ilustracije 

Po letošnji uvrstitvi ilustratorke Ane Maraž na osrednjo bolonjsko razstavo ilustracij v knjigah za otroke in mladino je njeno ustvarjanje dobilo nov polet. Pri njenem delu na prvi pogled izstopata minimalističen pristop in ploskovit slog, ki ju bogati ilustratorkina primarna, abstrahirana interpretacija. To z različnimi pristopi dobro predstavljajo njene ilustracije štirih izbranih knjig. Antologija pravljic Kako dolg je čas (Beletrina, 2019) pisatelja Mateta Dolenca je bila kot ustvarjena za simboliko Ane Maraž, pri čemer je bila izbira črno-bele ilustracije logična odločitev. Najbolj dominantna dvostranska ilustracija predstavlja nilskega konja v jezeru pred zdraviliščem, tropsko solato in zdraviliščni paviljon, in to skrajno simbolično (lavirane risbe, črte s tušem, kolaž) ter z ureditvijo strani v popolnem ravnovesju. Nov, a zelo zahteven izziv je bila upodobitev verzov pesnika Miroslava Košute v knjigi Božaj veter – Pesmi za mlade (Mladinska knjiga, Sončnica, 2021). Barvni razpon je namenoma skromen, rdečim so pridruženi le še odtenki modre in zelene barve. S samosvojim, tokrat bistveno drugačnim likovnim pristopom je v svoje ilustracije ujela pričakovanja, poskočnost, nežnost, mračnost gozda, venček suhega cvetja in veter v laseh. Njen inovativni in nekonvencionalni likovni jezik ob slikanici Protideževna juha (KUD Sodobnost International, 2023) mladinske pisateljice Majde Koren je bil takoj po izidu prepoznan tudi v mednarodnem merilu. Ilustracije so se uvrstile na osrednjo razstavo mednarodnega bolonjskega sejma knjig za otroke ter odpotovale naprej na Japonsko, v Korejo in na Kitajsko. V mešani tehniki so mojstrsko ustvarjene čutne ilustracije za pesmi Kaje Teržan v drobni živo barvni slikanici Narisati ptico (Mladinska knjiga, Knjižnica Čebelica 480, 2024) za najmlajše bralce. Rdeča nit vsega njenega ustvarjanja je simbolika, s katero želi gledalcem odpirati okna v nove svetove. 
 

Ana Maraž (1985, Šempeter pri Gorici) Leta 2011 je diplomirala na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, na oddelku za likovno pedagogiko. Od leta 2017 deluje na področju ilustracije kot samozaposlena v kulturi. Njene ilustracije so objavljene v revijah in knjigah za otroke in mladino. Imela je več samostojnih in skupinskih razstav doma in v tujini. Prejela je več pomembnih domačih in mednarodnih nagrad. Je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in je vključena v Sekcijo ilustratorjev. Živi in dela v Vipavi.

Tatjana Pregl Kobe (1946, Maribor) Diplomirana umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka, pesnica, pisateljica in esejistka. Med njena strokovno najpomembnejša dela poleg rednih objav v strokovnih revijah za to likovno zvrst spadajo knjiga Slovenska knjižna ilustracija (1979/80), razvoj ilustracije v svetu Upodobljene besede (1998), objave v knjigah Likovne impresije I–III (2000–2007) in v knjigi Slovenska knjižna ilustracija 1 (2023). Je v uredniškem odboru revije Otrok in knjiga ter pogosto članica žirij domačih in mednarodnih bienalnih razstav ilustracij. Živi v Ljubljani.

Tekstilno-umetniški projekt Umazani posli / Dirty Business mlade likovne ustvarjalke Hane Tavčar je duhovita in inovativna pripoved o vsakdanjih gospodinjskih pripomočkih in delu, ki v človeški družbi velja za manjvredno. Metle, krpe, krtače, korita, smetišnice, smetnjaki so v vsakdanjih bivalnih prostorih skriti za omarami, v shrambah, pod pulti, za vrati. Avtorica jih z dodajanjem različnih tekstilnih elementov postavi v drugačen kontekst, v katerem zaživijo v novi vlogi; postanejo zaželeni, ponosni, estetski in dragoceni soustvarjalci bivalnega prostora, očiščeni predsodkov in stigme ter povzdignjeni med zaželene kose družinske zapuščine. Projekt je nadvse posrečena združitev tradicije s sodobnostjo, ki se poleg družbenih vprašanj loteva tudi področja trajnostnosti in pronicljivo prodira v zapleteno psihologijo sodobnega človeka.

Mentorici: prof. Marija Jenko, doc. mag. Katja Burger Kovič
NTF – Univerza v Ljubljani, Oddelek za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje

V magistrskem delu je avtorica Polona Šavc na osnovi raziskave in analize ciljne skupine milenijcev načrtovala in izdelala niz družabnih iger. Niz se imenuje človek, odklopi se! in izpostavlja pomembnost preživljanja prostega časa brez uporabe digitalnih vsebin. Niz vsebuje dve igri - spomin in človek, ne jezi se. Obe sta primerni tako za mlajše kot tudi starejše igralce. Še posebej zabavni sta ob medgeneracijskih druženjih. 

Kustos & selektor: prof. Vid Lenard 
Vodja projekta: Jurij Dobrila 

Embrionalna POTEZA oblikovalca 
Po grški mitologiji se z risbo začenja zgodovina slikarstva in vseh umetniških medijev. Torej risba kot obris sence, ki jo mečejo telesa, predstavlja začetno točko razvoja umetnosti in oblikovanja. 

Razstava Embrionalna POTEZA bo predstavila popularnost in aktualnost risbe med slovenskimi avtorji iz Društva oblikovalcev Slovenije (DOS). Kot ugotavljamo, je ročna risba še vedno ključen, izjemno priročen medij tako v oblikovanju kot v umetnosti (razstava Risomanija, Nova Gorica, 2024), njena vloga pa je morda drugačna kot pred desetletji. Omogoča namreč neposredno zapisovanje misli, vtisov, občutij, kar jo dela aktualno in popularno. Risba je hitra, neposredna in predstavlja najhitrejši prenos od misli do roke ter omogoča široko celoto tem in celo paleto izraznih možnosti. Risba je lahko prenos misli na papir, morda zapis v pesku ali celo kot plastična interpretacija zamisli v naključnem prostorskem materialu. Risba je lahko zgolj kratka verbalna zabeležka ali celovita interpretacija zamisli. 

Risbe v oblikovanju so medij razmišljanja in dela, konkretiziranja ali pojasnjevanja idej; so sredstvo za predstavitev projekta stranki ali oblastem; ter so način razmisleka o razčlenjevanju in predstavljanju konceptualnega bistva projekta. Model – risba torej konkretizira in hkrati povnanji notranji svet oblikovalca in njega zamisli. Oblikovalcu pomaga razmisliti o projektu in poti k njegovi dognanosti. 

Tekstilni travnik mlade oblikovalke Tasje Videmšek je posrečena združitev Elementov tekstilne umetnosti in produktnega oblikovanja. Domišljeni tekstilni kosi, izdelani iz naravnih materialov v kombinaciji z eksperimentalnimi, intimnimi ročnimi tehnikami, so dar naravi in soncu. S svojo obliko in merami opozarjajo na veličastnost in nepremagljivost narave. Ta s svojo mogočnostjo človeku daje zavetje, udobje, mir in življenjsko energijo, hkrati pa ga opominja na njegovo majhnost in ga navdaja s spoštovanjem. Tekstilni travnik navdihuje s poetičnostjo, pomirja z rahločutno ilustrativnostjo, obeta z domiselnostjo, z občutljivo likovno govorico pa igrivo mehča meje med uporabnim in umetniškim.