Mirana Likar: Ženska hiša

Založba Goga, Novo mesto 2022

Izstopajoča anomalija  v vzorcu

Zbirko Ženska hiša Mirane Likar sestavlja devet zgodb, nabranih večinoma iz balkanskega kotla. Vse zaznamuje izbira pripovedne instance, ki se čim tesneje in brez dodatnega šuma naseli v notranjem svetu portretirancev, popolnoma se priključi na njihovo frekvenco. Kjerkoli, kadarkoli in zgodbe prinesejo prepoznavne in določujoče občutenje; razbeljeno staro jedro nekdaj večkulturnega mesta  doživlja turistično obleganje, vročina in prah gnezdita v uborni dinarski krajini okoli romarskega središča, pa velemestni zabaviščni večer v eni od zahodnih prestolnic, kjer se ga živahni punci krepko nadelata z vsem, kar jima pride pod roke, in tega ni ravno malo. Drugje gre za izpoved ženske, ki je svoj jezik po možitvi z oficirjem in preseljevanjem skoraj pozabila, zdaj pa se boji govoriti, saj jo držijo v šahu, ustrahujejo, skoraj njeni bližnji; s prenosom drame na družinske člane je podobna drugi materi iz zbirke: ta je ubila svojega otroka, medtem ko je mož, izdajalec v očeh svojih, nervozno in v strahu čakal nadaljnjih ukazov svojih nadrejenih, ki so napadali njegovo rojstno republiko in izvorni narod. Ali pa begunec povratnik v naslovni zgodbi tarna, kako so ga ženske izdale in zapustile, zdaj pa je v medprostoru, ne pripada ne enim ne drugim, za svoje se ni boril, zato ignoranca, tuji ga ne bi marali v vsakem primeru; vse ob primeru ženskega dela stare mostarske hiše, kjer vidimo nekdanjo urejenost regije pod muslimani kot bolj pregledno in marsikje celo bolj pravično od današnje. 

Sicer imajo glasovi – tako je bil, značilno, naslov tudi ene njenih prejšnjih – v zgodbah Mirane Likar kar najbolj različne oblike; enkrat glas posodi odraščajnikom, ki jih sezonsko izkoriščajo, oni vmes poskušajo na obiskovalce samostana, posebej premožne tujce, narediti vtis in morda celo izposlovati obljubo kakršnega koli posla, vendar jih potem prehiti sovražna sreča. Ali pa odraščajnica rešuje zagate z Miklavžem in podobnimi obdarovalci ali pa gre za glasove iz anonimne množice, s pomočjo katerih poskuša prodreti za naličje družinske tragedije, ki jo je potenciral razpad nekdanje skupne države; ne glede na starost, spol in kondicijo portretirancev Likar k njim pristopa z veliko empatije, z dobro razdelanim notranjim vpogledom, tudi slogovno nadvse razgibano, pravzaprav si vsaka zgodba šele mora najti pripovedni glas, ob tem je očitna avtoričina vse bolj suverena pripovedna kondicija. 

Matej Bogataj