Nagrada Marjana Rožanca

Pogovor z avtorji nominiranih esejističnih knjig za Rožančevo nagrado za leto 2026 in razglasitev naslova nagrajene knjige.

Esejist in pisatelj Marjan Rožanc bi 18. septembra dopolnil 96 let, Društvo Marjan Rožanc bo letos podelilo 34. nagrado za najboljšo knjigo esejev v minulem letu.

Žirija, ki jo sestavljajo Kristian Koželj (predsednik), Eva Ule, Matej Venier, Peter Rak in Urška Perenič, je obravnavala 19 knjig esejev, izdanih med 1. julijem 2025 in 30. junijem 2026. Bile so bodisi vpisane kot esejistične novosti v Narodni in univerzitetni knjižnici ali pa so nanje naleteli člani žirije, ki so se s prebiranjem ukvarjali vse leto. 

Člani žirije so za Rožančevo nagrado nominirali naslednje knjige:

Kozma Ahačič: KA (Cankarjeva založba)
Esad Babačić: Priročnik za neuspešne (Primus)
Iztok Geister: Esej o otoku (UMco)
Irena Štaudohar: Globoko v gozdu (UMco)

Po pogovoru se bodo člani žirije umaknili, še zadnjič pretresli odločitev, nato pa razglasili dobitnico ali dobitnika Rožančeve nagrade za leto 2026.

V sodelovanju z Društvom Marjana Rožanca
 

Irena Štaudohar
Globoko v gozdu

Globoko v gozdu Irene Štaudohar je esejistična zbirka, v kateri gozd ni le tema, temveč predvsem način mišljenja. Gozd kot večni arhetip v zbirki preraste v prostor raziskovanja lastnih zaznav in notranjega sveta, pri tem pa postane svojevrsten zemljevid, v katerem se zunanja narava ves čas preliva v notranjo krajino in s tem odpira vprašanja o lastnem umeščanju v svet, ki nas obdaja.
Vsebina esejev je izrazito osebna – od očetove smrti in spominov na otroštvo do razmislekov o staranju, izgubljanju in samoti –, avtorica pa v intimne razmisleke neprestano doživljajsko vpleta reference in spomine na literaturo, mitologijo, biologijo, antropologijo, zgodovino, etimologijo in umetnost. Pri tem znanja ne kopiči zaradi njega samega: iz etimološke zanimivosti lahko preide v zgodovino, iz zgodovine v mit, iz mita v literaturo in nazadnje v svoje notranje doživljanje. Poglobljeno znanje njene esejistike je zato predvsem asociativno: povezave odpira, namesto da bi jih zapirala v enoglasje izpovedi. Knjiga ima kljub svoji razvejanosti izrazito atmosfero, ki jo ustvarjajo predvsem čutnost in sanjava mehkoba avtoričinega jezika. Najbolj prepričljiva je takrat, ko se prepusti bolj poetičnim podobam in občutjem, bralcu pa zaupa, da jih začuti in se jim približa po svoje. Eseji so temu primerno zračni in brez jasnih zaključkov vabijo v poglabljanje in premislek.
Globoko v gozdu je intimna in melanholična knjiga, ki nas po svojih gozdnih poteh ne vodi k enemu samemu odgovoru, temveč k drugačnemu načinu gledanja – k bolj pozornemu, bolj čutnemu in odprtemu zaznavanju. Prav v tej odprtosti pa je njena esejistika najbolj prepričljiva.

 
Esad Babačič
Priročnik za neuspešne

Pisanje Esada Babačića je, lahko bi dejali, prava blagovna znamka (brez zamere) – prepoznavna mešanica osupljivih anekdot, dobro odmerjenih referenc na umetnost, iskrivih dovtipov in neprizanesljive (samo)ironije, vse skupaj pa obdaja nezgrešljiva opna melanholične kontemplacije.

V Priročniku za neuspešne ni nič drugače. Avtor se loti teme, ki v zadnjem poldrugem desetletju vedno bolj postaja izključna točka obsedenosti domala vsakega med nami – (ne)uspeha.

V času, ko vrhove lestvic najbolj prodajanih knjig osvajajo izdelki z zaigranimi nasmeški svojih avtorjev na naslovnicah, ki vsak zase trdijo, da nas bodo po najkrajši poti popeljali do samouresničitve in uspeha, Esadova knjiga obljublja nekaj popolnoma drugega – neuspeh, samoto, hrepenenje.

»Včasih moraš izgubiti, da lahko nadaljuješ,« zapiše avtor na začetku, potem pa plast za plastjo, stran za stranjo odstira duh časa, v katerem je mantra »lahko-si-vse-kar-si-zamisliš« izpodrinila svobodo duha, po kateri je posameznik vedno bolj osredinjen zgolj nase in kot uspeh šteje to, če nekoga popelješ žejnega čez vodo, če se povzpneš po njegovih ramenih, ali tovrstne nečednosti.

(Slovenski) pisatelj je v teh razmerah svojevrsten paradoks, saj je vsak njegov uspeh le prehod v naslednjo stopnjo neuspeha. Pisatelj doseže vrh paradoksa, ko uspešno zaključi priročnik za neuspešne, a že v naslednjem stavku zre v nov neuspeh. Pa vendarle na koncu iz čiste, brezkompromisne kljubovalnosti izjavi: »Mi nismo nikoli utrujeni …!«

 

Kozma Ahačič
KA
Cankarjeva založba, 2025

Kozma Ahačič se je že s prvo knjigo esejev Kozmologija uvrstil med nominirance za Rožančevo nagrado, zdaj pa je tu knjiga esejev s pomenljivim naslovom KA: 
»Pretirana resnost vodi v rutino. Vmesna minuta dobre volje in smisel za humor sta včasih pomembnejša od še kako visokih in dodelanih ciljev,« piše Kozma Ahačič v zbirki esejev z naslovom KA. KA v staroegipčanskem verovanju pomeni življenjsko silo. Ta vpliva na srečo in nesrečo, bolezen in zdravje, moč in nemoč, torej na vso človekovo usodo. Pomeni izhodišče in obstoj, pa tudi neskončnost. V tem smislu je slovenski jezik naš KA, ki nam daje oporo, nas združuje, povezuje in določa nacionalno pripadnost. Vse v knjigi esejev Kozma Ahačiča je v zvezi z jezikom, jezikoslovjem, z zgodovino, pa tudi z vsakdanjim življenjem. Čudovit knjižni jezik, ne zaprašen, temveč sproščeno živ. Kozma Ahačič opozarja tudi na neuporabo slovenskega jezika. Piše o iskanju dragocenih ohranjenih izvodov knjig protestantskih piscev; o nujnosti izdelave terminoloških slovarjev za posamezne stroke; o zamiku, ki je potreben, da nova beseda najde pot v slovar; o vdoru kaosa v jezikovni in miselni svet z interneta; o razliki med branjem knjig in konzumiranjem digitalnih vsebin in podobno.
Knjigo sklene duhovito popotovanje iz Litije do Čateža, parodija na znameniti Levstikov literarni program, v katerem se v dialogu med sopotniki pojavijo osnovne teze knjige.

 
Iztok Geister
Esej o otoku

Esej o otoku priznanega slovenskega naravoslovca in esejista Iztoka Geistra je izvirno in večplastno literarno-strokovno delo, ki presega klasične okvire žanra. Avtor oz. esejist z izjemnim znanjem in izbranim pesniškim jezikom raziskuje otoke ne le kot geografske pojave, temveč kot globoke psihogeografske in intimne prostore človeške duše. Knjiga ponuja edinstven preplet naravoslovnih spoznanj – od različnih načinov nastanka morskih in sladkovodnih otokov do sodobnih ekoloških opozoril o uničujočem vplivu človeškega napuha in potrošništva s kopičenjem plastičnih odpadkov na krhke otoške ekosisteme. Geister se v svojem zapisu posveča vprašanjem poselitve, pri čemer zgodovinsko osvajanje in trgovsko okupacijo sooča z naravnimi zakoni živalskega in rastlinskega poseljevanja. Skozi oči spoznanj velikih raziskovalcev, kot so Darwin, Magellan in Urdaneta, ter refleksij o literarni samotnosti nam razkriva dvojnost otoške eksistence – nenehno nihanje med varnostjo osamitve in eksistenčno tesnobo prostorske omejenosti. Gre za ekološko angažirano in slogovno dognano mojstrovino, ki si zasluži vso pozornost.