Ob izidu biografije Mitje Rotovnika

Ob odhodu v pokoj je Mitja Rotovnik svoje osebne stvari, gradivo, zapiske, fotokopije dokumentov, spravil v škatle in jih zložil v posebno sobico nad Gallusovo dvorano, dodelili so mu kabino za prevajalce, ki je niso več uporabljali. Številni so mu prigovarjali, naj napiše knjigo, in to je bila tudi njegova želja, ki pa jo je nekaj časa zavestno odrival v nedoločno prihodnost. A minilo je dobro desetletje in knjiga je tu. V njej je hotel popisati, kakšni so bili zametki kulturnega doma, kako so ga gradili, kako uresničevali njegovo poslanstvo. Toda glavni junak knjige ni on, glavni junak je Cankarjev dom, njegov dolgoletni direktor pa, kot sam poudarja, samo košček njegovega mozaika, v katerem se skrivajo majhne in velike zgodbe. Vse se je v sedemdesetih letih začelo s prihodom romunskega dirigenta Sergiuja Celibidacheja, ki je po koncertu v Slovenski filharmoniji zaradi škripajočih stolov v dvorani zavpil: »Sram naj vas bo!« Rotovnika, ki je bil takrat predsednik izvršnega odbora Ljubljanske kulturne skupnosti, je bilo zares sram. Vse osrednje kulturne ustanove so bile zgrajene pred obema svetovnima vojnama, mesto po tridesetih letih socializma ni moglo pokazati niti enega novega infrastrukturnega dosežka na področju umetnosti, okolica Drame je bila edini otok v središču mesta, ki še ni bil asfaltiran. Ni mu dalo miru, nekaj je bilo treba storiti. »Ljubljana potrebuje večnamensko dvorano z dovolj velikim odrom, da bi v njej poleg koncertov lahko uprizarjali tudi operne, baletne, plesne in dramske predstave …«

Tako se je začelo. Navdihnjen je bil z idejo francoskega modela gradnje velikih kulturnih centrov,  službene in zasebne peš poti pa so ga vsak dan vodile mimo gradbišča nastajajočega Trga revolucije. »Kadarkoli sem šel po Erjavčevi ulici, sem iz radovednosti pokukal skozi luknjice v ograji in videl – jezerce.« Ograjena jama je postala zanimiva, ko so začeli resno razmišljati o kulturnem centru.

Rotovnik v svoji knjigi piše o tem, kako je Titov obisk dokončno premaknil ideje do gradbišča, kako je federacija vplivala na projekt gradnje, kakšno taktiko je – v finančno negotovih časih –  ubral vodja gradnje Janez Zemljarič ter kako sta se v človeškem in delovnem smislu zbližala s profesorjem Ravnikarjem. Divji začetki na Prešernovi 10 so bili v znamenju slovesnih premier in boja za termine, nedokončanih dvoran, bitke s časom, akustiko in »samim seboj« ... 32 let dolgo potovanje, na katerem je Rotovnik reševal vojaka Dragana, skoraj dal življenje za Pavarottija, skrbel za dinozavra v kleti, si v senci istrskih borovcev izmislil zlate vstopnice, trkal na vrata Samanthe Fox, se spopadal s fantomi v operi, zavračal apavrinčke kulturnega ministra in vodil kovačnico kulturnega menedžmenta, opisuje kot eno samo ljubezen. »Pa direktor gor ali dol.«

Tanja Jaklič