Odtujitev

Odtujitev je negativna oznaka, napotuje na stanje, ki bi ga bilo treba odpraviti. Na najsplošnejši ravni pojem sugerira, da smo odtujeni od svojega sveta, od narave, od drugih ljudi, od družbenosti, od svojega dela, od svojih proizvodov, ki nam kot tuji stojijo nasproti, nazadnje od samih sebe. Pojem implicitno vsebuje poziv k temu, da naj presežemo to pogubno stanje, zacelimo to rano in prekoračimo ta razcep. Poziva torej k razodtujitvi in se ob tem opira na implicitno sekvenco, na minimalni scenarij, po katerem izvornemu neodtujenemu stanju sledi padec v odtujitev, ki naj jo nazadnje odpravi perspektiva njenega preseganja.

Termin ima svojo predmarksistično zgodovino, nemara najbolj izrazito pri Rousseaujevem pojmovanju civilizacije kot procesa odtujitve od domnevnega naravnega stanja, pa pri Heglu (Enfremdung, Entäusserung), vendar je beseda zadobila splošno veljavo in spodbudila široko diskusijo predvsem na podlagi Marxove uporabe v njegovih zgodnjih rokopisih. Če se omejimo le na en citat (te bi bilo zlahka mogoče pomnožiti): Odtujitev se kaže tako v tem, da je moje sredstvo za življenje sredstvo nekoga drugega, da je to, kar je moja želja, nedostopna posest nekoga drugega, kakor v tem, da je vsaka stvar nekaj drugega in ne ona sama, da je moja dejavnost nekaj drugega, kakor nazadnje – in to velja tudi za kapitalista – tudi v tem, da nasploh vlada nečloveška moč.

Če so v odtujenem svetu vse stvari nekaj drugega kot one same, potem iz tega sledi zahteva, da bi jim bilo treba povrniti njihovo pravo identiteto, da bodo (spet) »one same«, ter predvsem – ker smo mi sami drugi od nas samih – da se moramo povrniti k sebi in se osvoboditi razcepa. Vladavino nečloveškega bi bilo treba odpraviti tako, da se vse nečloveško ponovno integrira v človeške moči, kolikor je bilo nečloveško vseskozi le zgodovinski proizvod njihove odtujitve, tega, da je človeško postalo sebi tuje v dolgi zgodovinski dobi, ki je doživela svoj vrhunec s kapitalizmom in ki bi jo bilo zdaj treba zgodovinsko preseči. Tako je pojem odtujitve tudi tesno povezan s humanizmom in s pozivom, da se vse nečloveško ponovno zvede na človeško mero, odtujene moči pa vrnejo k svojemu tvorcu.

Večina tradicije zahodnega marksizma je v grobem sledila temu izhodišču, od Lukacsa skozi frankfurtsko šolo (v našem kontekstu najbolj izrazito skozi Praxis) vse do sodobnih prizadevanj, z razvejanimi variacijami in modalitetami. Znotraj tega so nastajali tudi drugačni nastavki, denimo po eni strani z Adornovo idejo »prednosti objekta« kot pokazatelja avtentičnega človeškega izkustva ali po drugi strani z Althusserjevo ostro kritiko humanizma in same ideje odtujitve. Ali je bila odtujitev le pojmovni poskus mladega Marxa, ki se mu je sam pozneje odpovedal (ali se mu je res?), in torej nekaj, kar bi bilo treba zavreči? Ali je mogoče ta termin uporabiti drugače kot v običajnem humanističnem kontekstu? V kakšnem razmerju je odtujitev do razrednega boja kot temeljnega družbenega antagonizma? Ali je odtujitev produktiven način, da se s tem soočimo, ali pa prej zamegljuje pravi problem?

Če vzamemo za drugo navezno točko psihoanalizo, potem je jasno, da gre tu za zelo drugačno razumevanje odtujitve. Njeno izhodišče je Freudovo odkritje nezavednega, torej natanko tujega jedra znotraj nas samih, ki priča o tem, da nismo gospodarji niti v svoji lastni hiši. Vendar se tega tujega jedra drži temeljna dvoumnost: ali je nezavedno le učinek represivne družbe, tako da bi odprava represije nazadnje vodila k temu, da bi se lahko otresli tega tujka v sebi? Če že ne povsem otresli, pa ga nemara vsaj skrčili in ukrotili? Ali smo obsojeni na to, da bomo za vselej tuji samim sebi, psihoanaliza pa nas uči, kako naj se s tem soočimo? Ali ne bomo nikoli gospodarji v svoji hiši? Dvoumnost nazadnje kaže na to, da to tuje jedro ni nekaj, česar bi se lahko znebili ali kar bi lahko integrirali, da bi tako dosegli svoje pravo sebstvo, temveč da je prav v tem tujku iskati težavno resnico, ki jo moramo ohraniti, ji prisluhniti ter slediti njenim blodečim in kočljivim potem, se soočati s svojim razcepom in svojo rano.

Jacques Lacan je na določeni točki poučevanja uvedel pojem odtujitve kot termin, ki zadeva subjektov vstop v simbolni red in je tako soznačen z vstopom v govorico. Mehanizem odtujitve kaže na to, kako že sam vstop v simbolno potegne za seboj vznik nezavednega. V tem pogledu odtujitev sovpada s konstitucijo subjekta in je njegov »pogoj možnosti«, tako da subjekt (v nasprotju z jazom) nazadnje vznikne kot subjekt nezavednega. Po drugi strani pa se jaz, kot sidrišče sebstva in osebnosti, v svoji konstituciji prav tako opira na odtujitev, sicer drugačno, namreč na »zrcalni štadij«, v katerem je nastanek jaza nazadnje odvisen od prepoznanja v zrcalni podobi. Odtujitev je torej konstitutivna in neodpravljiva, saj bi z njo izgubili tudi sam subjekt – a kaj je potem namen psihoanalitske prakse v razmerju do odtujitve? Če je odtujitev nepresegljivi pogoj, kako potem zasnovati emancipatorno perspektivo, ki jo odpira psihoanaliza?

Ali obstajajo poleg dediščine marksizma in psihoanalize še drugi sodobni miselni tokovi, ki lahko produktivno uporabijo pojem odtujitve? Je to termin, ki je že presežen, ali pa je mogoče v njem najti produktivno jedro? Je pojem odtujitve mogoče koristno uporabiti za artikulacijo problemov, ki jih prinašajo nove tehnologije, umetna inteligenca in podobno?

Stava te konference o pojmu odtujitve je v tem, da je mogoče slediti produktivni rabi tega termina in zasnovati mehanizem odtujitve, ki se ne bi postavljal po robu emancipaciji, temveč bi jo okrepil in ji ponudil novo oporo. Si je mogoče zamisliti politiko odtujitve, ki se ne bi zvedla le na njeno odpravo? Bi si lahko morda v nasprotju z utečeno rabo zamislili hvalnico odtujitvi?

Prof. dr. Mladen Dolar