Vlado Žabot: Gral

Beletrina, Ljubljana, 2023

Zlata mrzlica
Od prvenca Bukovska mati (1986) je Žabot spisal kar nekaj proze o močvirju in morbidnih, skrivnostnih ravninskih okljukih rek, o ljudeh ob reki in njihovih verovanjih, pogosto tudi takšnih, ki so skrivna in drugačna od zapovedanih. Krajini primerno v tej prozi mrgoli prividov ter načeti subjektiviteti primernih stanj na meji med budnostjo in snom, norostjo in obsedenostjo z zlim.

Roman Gral se pripovedovalcu, ki se je iz metropole preselil v rojstne kraje, v kraje začetkov, utrne med gledanjem slike Franca Jožefa in Kristusove podobe. Spomni se svojega sorodnika, ki je po prvi svetovni vojni izginil nekje v Bukovini ali Galiciji kot zataknjen vojni ujetnik. Njegovo zgodbo pripoveduje skozi usodo Lazarja, avstro-ogrskega vojaka, ki ga s skupino kameradov po dolgem in mučnem potovanju z vlakom odložijo v zakotju. Lokalni vojvoda, morda Tatar, jim prinese mernik in zahteva, da ga za svobodo napolnijo z zlatom iz bližnje reke. Muke kolonije ob reki se s tem šele prav začnejo. 

Reka s svojo skrivnostno atmosfero, obdana z mrtvicami in močvirji, je na las podobna prepoznavnim Žabotovim krajinam. Vendar privid zlata, in Lazar ga najde izdaten kos, počasi peha na silo naseljene na rob norosti in čez, v preganjavičnost in prepirljivost. K temu pripomorejo slaba prehrana, nenehno medsebojno spletkarjenje in oprezanje za sotrpini, poskusi bega, ki se končajo v norosti, apatiji in prividih, zraven se pritaknejo še seksualne fantazije. Gral je fantastični roman, nikoli ne vemo, na kateri meji norosti so prividi, ki se brez nadzora vrtijo v nekdanjih vojakih, ob vsem obremenjenih še s podobami klavnice v rovih, kjer so sodelovali. 

Žabot svojo prozo izpisuje v močnih in sugestivnih podobah skrivnostne krajine, s poglabljanjem v notranje in blodne svetove likov, ki jih tokrat zaznamujejo pohlep, krivda in upanje, da bo naslednja kepa zlata omogočila varno vrnitev domov in boljše življenje, kot so ga živeli pred vojno. Seveda se ukvarjajo tudi s smiselnostjo svetovne morije in se tolažijo, da so jih v to poslali tisti, ki bi morali vedeti več, vendar so jim pri tem ves čas lagali v imenu dvigovanja bojne morale. Tudi na račun notranjega miru in celo duševnega zdravja. Gral je izpisan ekstenzivno, z variiranjem istih tem, ki uspešno prozno prelijejo fizično ujetost Lazarja in njegovih v zakotju, hkrati nenehno vrta po notranjih meandrih kolektiva, ki v nemogočih razmerah razpada in se za silo vzpostavlja. Do bridkega konca.
 
Matej Bogataj