Tilyen Mucik: Floriografija

V juniju vljudno vabljeni na vodeni ogled razstave Tilyen Mucik Floriografija v Malo galerijo Cankarjevega doma:

13. junija ob 18. uri 

Po razstavi vodita avtorica Tilyen Mucik in kuratorka Hana Čeferin.

Tilyen Mucik se na razstavi z naslovom Floriografija sprašuje, ali lahko rože povedo več kot besede ter kako lahko v svojih različnih kombinacijah komunicirajo z gledalci. Floriografija je poimenovanje za jezik rož oziroma uporabo specifičnih rož ter njihovih kombinacij za izražanje skritih pomenov in čustev posameznika. Popularizacija jezika rož sega v viktorijansko dobo, ko sta bila zbiranje rastlin in ustvarjanje herbarijev popularna praksa, obenem pa v dokaj konservativni družbi neposredno izražanje čustev ni bilo zaželeno. Prvi slovar pomenov rož je bil izdan leta 1819 v Franciji pod naslovom Le langage des fleurs in je hitro postal priljubljen v višjih razredih viktorijanske družbe. Medena rozga naj bi prinesla sladke sanje o ljubezni, bazilika odkrito sovraštvo, vrtnica je izbranki signalizirala strastno ljubezen, volčja češnja pa smrt.  Nekateri med temi pomeni so se ohranili vse do danes, Mucik pa se v svoji fotografski praksi posveča njihovim sodobnim kontekstom in mogočim interpretacijam.
Narava in botanika sta umetnico zanimali takorekoč od nekdaj. Kot otrok je rože skrbno zbirala v herbarijih, navada, ki je pravzaprav nikoli ni ustavila. Otroški herbarij je pozneje zamenjal fotografski, različne rastline pa dokumentira z enakim čudenjem in zanimanjem kot nekoč. Če se pri svojem delu ukvarja primarno z opazovanjem, prevpraševanjem in opazovanjem narave, je ta pogosto prisotna tudi bolj dobesedno. V zgodnjih delih je eksperimentirala s tehnikami antotipije, analogne fotografske tehnike, pri kateri so emulziji dodana naravna barvila iz rož, sadja in zelenjave, ter klorofilnim procesom, pri katerih se  fotografska podoba s pomočjo sončne svetlobe izriše na rastlinskih listih. Svojo zavezanost eksperimentalnosti je nadaljevala tudi v poznejših fotografskih serijah, ki z botaniko združujejo analogne in digitalne procese, različne tehnike tiska ter kombinirane postavitve fotografij in rastlin. 
Mucik je svojo umetniško prakso začela razvijati predvsem z rožami in cvetovi, a je sčasoma v svoje kompozicije začela vključevati tudi manj konvencionalne rastline. Na razstavi predstavlja več umetniških serij v naboru oblik, velikosti in tehnik, ki so nastajale od leta 2018 ter povzemajo umetničino ljubezen do flore in njenih različnih pojavnosti. Od povečav navidez skromnih semen, ki v velikih formatih delujejo kot nekakšni zunajzemeljski organizmi; fotografij halofitov, rastlinskih vrst, ki uspevajo le na območju slane zemlje in vode; simbiotičnih kombinacij umetnih materialov in rastlin v seriji Prisilna simbioza; do skenografij različnih kombinacij cvetja in zelenih rastlin. Najbolj neposredno je botanika prisotna v seriji Žbunje, v kateri je fotografijam rastlin vrnila njihovo »rastlinskost« tako, da jih je kolorirala z rastlinskimi barvili, jih sešivala z nitjo iz juke, analogne filme zakopala v zemljo in spremljala njihov proces dezintegracije. 
Floriografija morda ni več tako popularna praksa, kot je bila v viktorijanskih časih, a rože s svojo estetsko pojavnostjo in še vedno močnimi simbolnimi konotacijami ohranjajo svojo relevantnost, tako v vsakdanjih ritualih kot v motiviki sodobne umetnosti. Zdi se, da so cvetlice na določenih točkah njihovih ustvarjalnih poti zanimale neverjetno širok krog umetnic in umetnikov,  ki jih pritegujejo njihova izmuzljiva pomen in videz, njihova estetska vrednost, pa tudi življenjski cikel, ki je stoletja simboliziral minljivost človeškega življenja. Za Tilyen Mucik so ključ do opazovanja te raznovrstnosti v botaničnem svetu tako široka paleta rastlinskih vrst (od travniških cvetlic do zelenih rastlin, halofitov in tropskega rastja) kot tudi nenehni tehnični preizkusi. Navsezadnje pa s konceptom floriografije povezuje tudi svoje komuniciranje s svetom in razmišljanje o njem, saj z rožami pogosto izraža svoja občutja in misli. Jezik rož je postal jezik umetnice, ki svojo ljubezen do botanike vedno znova predaja.

Hana Čeferin

Tilyen Mucik (1995) je vizualna umetnica, ki živi in ustvarja v Ljubljani. Po končanem dodiplomskem študiju na Fakulteti za aplikativne vede VIST (2018) je magistrirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v programu Oblikovanje vizualnih komunikacij, smer fotografija (2022). Od leta 2011 kontinuirano samostojno in skupinsko razstavlja doma in v tujini (mdr. v Galeriji Božidar Jakac, Galeriji Fotografija, Galeriji P74, Steklenem atriju Mestne hiše in +MSUM v Ljubljani, Muzeju za umetnost in obrt v Zagrebu ter Galeriji Albrecht v Berlinu). Njena dela so bila objavljena v različnih mednarodno prepoznavnih spletnih in tiskanih revijah, kot so Wotisart?, Float magazine, Semimagazine in F-stop magazine. Je prejemnica nagrade ALUO za izjemne dosežke pri izvedbi magistrskega dela (2022), kuratorjeve nagrade Float Photo Magazine (2022), certifikata posebne omembe Envision Arts (2020) in druge nagrade na festivalu Rovinj PhotoDays v kategoriji Umetniški koncept (2018). Njena dela so bila predstavljena na domačih in mednarodnih umetniških sejmih: Vienna Contemporary, Photo Basel, Paris Photo, Unseen, Zero Pixel, YIA Paris. Med njenimi izstopajočimi dosežki sta seriji Flora Femina (2018) in Žbunje (2020), ki nadaljujeta avtoričino zanimanje za botanično fotografijo, alternativne fotografske tehnike in raziskovanje naravnih barvil.

Hana Čeferin (1995) je magistrica umetnostne zgodovine. Od leta 2015 je sodelavka Galerije Fotografije v Ljubljani, kjer je sodelovala s slovenskimi in tujimi umetniki. Med 2022 in 2023 je delala v kuratorskem oddelku Kunsthalle Wien na Dunaju. Od leta 2023 je vodja Bienala oblikovanja BIO28. Od 2021 je urednica revije za sodobno umetnost ETC. in direktorica istoimenskega zavoda. Kot samostojna kuratorka je doslej sodelovala mdr. z Galerijo Prešernovih nagrajencev Kranj, Cankarjevim domom, Galerijo Škuc in Narodno galerijo. Kritiške in umetnostnozgodovinske prispevke redno objavlja v zbornikih in revijah. Med letoma 2020 in 2022 je bila udeleženka šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti, ki poteka v okviru Zavoda za sodobno umetnost SCCA Ljubljana.