23. jun. - 3. sept. 2021

Sunčan Patrick Stone: Grenfell Tower Silent Walks

Fotografska razstava

Sunčana Stona v našem prostoru poznamo kot izjemnega fotografskega sledilca plesa, plesalcev in plesnih predstav, občasno tudi glasbenih in gledaliških dogodkov. Po triletnem bivanju v rodni Angliji za Malo galerijo pripravlja predstavitev novega projekta z naslovom Grenfell Tower Silent Walks. Gre za pohode v tišini, z namenom opomniti oblasti in se spomniti  na vse ljudi, ki so umrli v požaru te stolpnice (14. 6. 2017). Avtor takole opisuje svojo odločitev: »14. 6. 2017 je zagorela 24-nadstropna stolpnica v Northingtonu, v požaru je  umrlo 72 ljudi. ... Že mesec pozneje, 14. 7. 2017, so preživeli in sorodniki umrlih organizirali Grenfell Tower Silent Walk, na katerem so v tišini korakali skozi sosesko, ob cesti so jih podpirali vsi, od gasilcev, ki so se tisto noč borili za njihove sostanovalce in sorodnike, do ljudi iz soseske in naključnih mimoidočih. Zatem je vsakega 14. v mesecu potekal silent walk v spomin umrlim in v opomin uradnikom, da čim prej najdejo odgovorne in uvedejo spremembe. Na tretjem pohodu sem se jim pridružil tudi sam s svojim fotoaparatom ter jih nato spremljal in podpiral ves čas svojega bivanja v Londonu (do oktobra 2019). Razstava je zbir portretov ljudi, ki jih je nekaj ur v življenju spremenilo za vedno. Pri tem pojmujem portret dokaj svobodno, saj so vse fotografije nastale med pohodom, tako da sem se včasih osredotočil na enega človeka, včasih na dva ali manjšo skupino, včasih sem pač naredil skupinski portret. Fotografije prikazujejo človeka v globokem čustvenem stanju, a tudi človeka v svojem dostojanstvu v trenutku, ko ga okoliščine in spomini pritiskajo proti tlom, a hkrati v trenutku, v katerem jasno kaže svojo pokončno držo ter izkazuje sočutje in solidarnost – saj smo se vedno znova odpravili na pohod zato, da se spomnimo na umrle, podpremo preživele in poskrbimo, da se to nikoli več ne ponovi.«

Sunčan Patrick Stone (1971) je bil rojen v Londonu, Veliki Britaniji, vendar je sedaj že dodobra udomačen v Ljubljani. Med študijem (sociologija kulture in umetnostna zgodovina na Filozofski fakulteti v Ljubljani) je začel prevajati (večinoma v angleščino) in je do sedaj prevedel že kopico knjig (od strokovnih del do poezije, otroških knjig, romanov in vsega vmes) kot tudi strokovnih člankov. Poklicno se s fotografijo ukvarja od leta 2009, zanimajo ga predvsem načini, na katere ljudje izražajo svojo kreativno plat. Zato fotografira skoraj izključno ples (predvsem sodobni), gledališče (predvsem neodvisno) ter koncerte in umetniške razstave. Fotoaparat vedno vzame s seboj tudi na demonstracije, saj verjame, da lahko s tem pomaga ozaveščati ljudi o trenutnih družbenih gibanjih. Do sedaj je nanizal več kot dvajset samostojnih fotografskih razstav (v Belgiji, Sloveniji in Veliki Britaniji, od katerih jih je bila skoraj polovica posvečenih sodobnemu plesu) ter sodeloval na več kot petindvajsetih skupinskih fotografskih razstavah (v Avstraliji, Avstriji, Sloveniji in Srbiji) kot tudi v različnih umetniških projektih, ki so bili predstavljeni na Hrvaškem, v Italiji, Južni Koreji, Makedoniji in Veliki Britaniji. Vodi tudi različne fotografske delavnice, od uvoda k digitalni fotografiji do delavnic plesne fotografije in delavnice gledališke fotografije.

 

Sunčan Patrick Stone: Grenfell Tower Silent Walks

23. jun. - 3. sept. 2021
Več terminov

Prosti vstop

24. mar - 16. maj 2021

Franci Virant: Počitnice v Rimu

Fotografska razstava

Skladno z ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa smo odpovedali oz. prestavili smo vse prireditve, razstave so odprte.

Več informacij o vračilu kupnine in urejanju dobropisa >>


Izbor izjemnih, spontanih, a hkrati premišljenih fotografij odseva en teden bivanja v italijanski metropoli. Dogaja se oktobra 2008. Na fotografijah se avtor poigrava z zgodbo o ljudeh, arhitekturi, umetnosti, zgoščeno v prepoznaven genius loci starodavnega, mogočnega  mesta-spomenika. Zasleduje svoje občutenje odnosa ljudi do stvari in razkriva jedro lastnega doživljanja kraja. Hkrati ujame zamaknjenost ljudi, ki se pravzaprav niti ne zavedajo, kaj gledajo. Ob površnosti beleženja na mobilnih telefonih se poraja vprašanje: Ali je to dokaz, da so tam res bili? Posamezne podobe so nadgrajene z novimi pomeni, povsem aktualizirane, druge spet nosijo pretanjeno, zagonetno simboliko, vse pa povezuje izjemna čustvena intenzivnost. O njegovem delu je Brane Kovič zapisal naslednje: “ Peščica fotografov, ki se ne identificira z umetnjakarskimi marnjami, pa medtem preprosto dela in uživa v svojem delu. Ker se zaveda, da je fotografija predvsem užitek, zadovoljitev skopične pulzije, uživanje v pogledu in dajanju v gledanje. Res je o fotografski podobi kot posledici konkretnega dejanja (in še prej odločitve zanj), odtisu stvari na svetlobno občutljivi površini, ki je rezultat nadzorovanih optičnih razmerij in kemičnih reakcij, moč razpredati teorije, ji iskati pomenske korelate v civilizacijskih kodih in kulturno-antropoloških konvencijah, toda brez veselja nad tem, kaj se bo iz posnetega in razvitega filma na povečavi pokazalo, je delati fotografije nesmiselno. Stila in občutljivosti se ne da naučiti, imaš ju ali pa ju nimaš. Zato eni delajo dobre, drugi pa slabe fotografije. Tisti, ki hočejo delati “umetniške”, najpogosteje slabe. Franci Virant pa v glavnem dobre, včasih tudi boljše ali zelo dobre. Pa smo zmenjeni, brez vznesenega besedovanja in dolgoveznih razprav, do kod  seže obrt in kaj je več od nje.”


Francija Viranta (r. 1958) že vrsto let poznamo zlasti kot izvrstnega modnega fotografa – fotografirati ženske je njegov vsakdan. Svojo fotografsko izkušnjo je brusil v sloviti fotogrupi ŠOLT, pozneje tudi v fotosekciji Dela. Od leta 1988 deluje v statusu samostojnega kulturnega delavca. Sodeloval je pri projektih skupine IRWIN, z NSK sodeluje že od leta 1987. Njegova fotografija se pojavlja na številnih gledaliških plakatih, s fotografijo je opremil mnoge razstavne in druge publikacije. Sodeluje s slovenskimi umetniki in modnimi kreatorji. Imel je več odmevnih samostojnih razstav, med njimi leta 1996 v Mali galeriji Cankarjevega doma (v letih afirmiranja tega prostora kot nove ljubljanske /slovenske fotografske galerije) in sodeloval pri številnih skupinskih razstavnih projektih doma in v tujini. Fotografije vsa leta objavlja v številnih slovenskih časopisih in revijah (npr. ARS VIVENDI, Stop, Pepita Moda in,  Fokus itd.), opremil je vrsto izjemnih koledarjev in sodeluje pri propagandnih akcijah. Prejel je tudi več mednarodnih nagrad s področja fotografije (med drugim na Poljskem, Japonskem in Madžarskem).

Franci Virant: Počitnice v Rimu

24. mar - 16. maj 2021
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
11. feb.. - 21. mar. 2021

Andrej Blatnik: Po sledeh Angela pozabe

Zgodbe potrebujemo. Potrebujemo jih, da bi razumeli sebe.
Salman Rushdie 
 

Gozdne steze držijo mimo krajev smrti, tu je veja ubila Frica, se je spominjala babica, tu je strela zoglenila tri moške, na hudi jasi zraven mrtvaške bukve pri potoku, vpijoča dekleta pod Posetovim izvirom, kjer tavajo in tožijo mrtvi, divja grapa, v kateri so našli mrtvaško glavo. To so zgodbe Maje Haderlap v Angelu pozabe, knjigi, ki je izzvala fotografa, da je v njeni dolini, dolini Lepene, ki se vije po Koroški na avstrijski strani, posnel ciklus fotografij in poimenoval jih je lahko le Angel pozabe. Ko je knjigo prebral, se je odločil, da poskusi vizualizirati vse drame, ki so se tam dogajale, je dejal. Želel je, da so posnetki dramatični, da se na njih vidi trmo, voljo do preživetja, vztrajanje, boj z naravo. Tudi partizane in trenja. Veselje, je še dodal. Gledalci na fotografijah tako gledamo Lepeno. In vidimo tudi sebe. Sončni žarki se prelivajo po drevesih, meglice se spuščajo po strmih pašnikih, na travnikih se prekopicujejo besede Maje Haderlap, ki se spreminjajo v resničnost. Fotografije nosijo pripovedi pisateljice in ljudi, ki jim ta del sveta pripada. A zelo previdno, nevsiljivo nam, gledalcem, šepetajo fotografovo zgodbo in odpirajo prostor, da prisluhnemo sebi.

Ampak vrnimo se v dolino Lepene oziroma grape, kot ji pravijo domačini, ki teče od Železne Kaple do pobočja Pece. Zgolj dobrih deset kilometrov je dolga. Ujeta je med več kot dva tisoč metrov visoko Peco ter prav malo nižji gori Topico in Olševo. V teh težko dostopnih krajih, kjer je videti, kot da skozi visoke vzpetine do graparjev ne presije nobena svežina, pa tudi ne zatohlost zunanjega sveta, se je odvijala samosvoja zgodovina uporništva, ki bi jo uradno zgodovinopisje najraje preskočilo. Ta, če je le mogoče, zamolči partizanstvo, ki so se mu priključili številni koroški Slovenci in so zaradi tega njihove družine med vojno plačevale krvavi davek, po vojni pa so bili zaradi upora proti nacizmu in nemški vojski zaznamovani. Človek lahko tudi o drevesih piše politično in v moji knjigi je veliko dreves, so besede Maje Haderlap. Zgodbe, izgubljene v gozdovih, ki so bili gosti v tem delu sveta, vse dokler se niso pred le nekaj leti ujme znesle nad pokrajino in ogolile z drevjem strnjeno porasli svet, so se našle in preživele.
Na črno-beli fotografiji vidimo drevo. Le kdo ve, kako in pravzaprav zakaj prav tu, raste iz skal na strmem bregu. Vzravnano je, nobenega upogibanja ni slutiti. Prijetna fotografija. Idiličen posnetek narave, bi lahko še rekli in preskočili k naslednji fotografiji. Pa ne. Tisti trenutek, ko jo postavimo v zgodovinski kontekst, začutimo dramatičnost doline Lepene. Zato se ustavimo. To je totalen upor gravitaciji in vsemu. To je nora volja do preživetja, pravi Andrej Blatnik o tem trdovratnem drevesu. 

Andrej Blatnik vešče združuje pisanje in fotografiranje pri pripovedovanju zgodb; s fotografijami je sodeloval pri opremljanju monografij, učbenikov, priročnikov, zbornikov, leposlovnih knjig.  Zadnje desetletje ga vse bolj zanima zamejstvo, predvsem odmaknjeni kraji v Porabju, Ziljski in Rabeljski dolini, na hrvaški strani Čabranke. V ciklusih fotografij, ki nastajajo v slovenskih premalo poznanih, skoraj prezrtih krajih, se premika med ustvarjalnostjo in stvarnostjo, med estetiko, informiranostjo in občutji. Predvsem svojimi, seveda. Tudi v ciklusu Angel pozabe njegove fotografije lebdijo med osebno izpovedjo in dokumentiranjem, med sporočilnostjo in njegovim izjemnim odnosom do lepega. Njegove fotografije se velikokrat kitijo z barvami, tokrat so mu bile odveč. Spretno je izkoristil pripovednost sivin, prehajanje svetlobe v temo, črnino, ki se izgublja v belini. In na trenutke lahko celo zaslutimo zelo zelo nežno živahnost, ki se previdno prikrade v to resno okolje.

Na fotografiji vidimo streho, nad njo drevesno krošnjo in nad njo nebo. Streha je preperela, krošnja scefrana, nebo zgineva v temo. Ljudi ni. In vendar nam je pri priči jasno, da Andrej Blatnik govori prav o njih, o izjemnih ljudeh, ki so ga očarali s svojimi zgodbami.


Meta Krese


Andrej Blatnik (r. 1963 v Ljubljani) je od leta 1991 do 1994 študiral oblikovanje in moderno umetnost na britanski Open University. S statusom samozaposlenega v kulturi na področju fotografije deluje že od 1994. S profesionalno fotografijo se ukvarja od leta 1991, od 2000 intenzivno tudi z reportažno fotografijo, je tudi član Društva novinarjev Slovenije. Objavljal je v številnih časopisih in revijah: Ambient, Viva, Albert, Cosmopolitan, Playboy, Elle, Gea, Atelje, Adria Airways In-Flight Magazine, Pri nas doma, Jana, Mama, Otrok in družina, Vrtnar, Rože in vrt, Kmečki glas, Življenje in tehnika, Zvon, v prilogah Objektiv, Polet, Ona … Pripravil je vrsto samostojnih razstav doma in v tujini. Spomnimo se njegovih dveh nastopov v CD: leta 2009 s samostojno razstavo serije Knapovske marionete, ki je od takrat del stalne muzejske zbirke v Hrastniku, ter v okviru muzejske razstave s fotografsko serijo Sečoveljske soline iz leta 2010.
 

Andrej Blatnik: Po sledeh Angela pozabe

11. feb.. - 21. mar. 2021
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
9. dec. 2020 - 8. feb. 2021

Jošt Franko: Odkud znam. Ljubim vas. Ne znam, šta je bilo.*

Vabljeni na virtualni ogled razstave.
Od 27. januarja na ogled tudi v Mali galeriji.

*Kako naj vem. Ljubim vas. Ne vem, kaj se je zgodilo.

Nesreča drugega je zelo razširjen motiv angažirane fotografije in vizualne umetnosti. V svetu dokumentarne, reportažne in (tudi) umetniške fotografije se zato vedno znova porajajo vprašanja o etičnosti in dostojnosti fotografov v razmerju do svojih subjektov, torej ljudi, katerih zgodbe s svojimi deli prenašajo v javno plast. Dokumentiranje ali upodabljanje ljudske nesreče se zlahka sprevrže v medijsko ali umetniško estetizacijo družbenih problemov, pri čemer se subjekti teh pripovedi spremenijo v objekte. Ali povedano po domače, fotograf ali umetnik lahko na račun tuje nesreče ustvari karierni napredek, medtem ko njegovi subjekti/objekti ostanejo ujeti v svoji nesreči. Zato je fotograf ali umetnik na območjih različnih konfliktov v privilegiranem položaju in izvzet iz dogajanja, saj lahko vanje običajno prostovoljno vstopi in iz njih poljubno izstopi, medtem ko subjekti/objekti njegovih ali njenih umetniških del običajno nimajo te možnosti.

Filozofinja in publicistka Susan Sontag v svoji knjigi Pogled na bolečino drugega med drugim govori o otopelosti sodobnega odjemalca medijskih vsebin, ki zaradi količine absorbiranega gradiva postaja vse bolj neobčutljiv in brezbrižen do podob nesreč in grozot, ki jih vizualna kultura prinaša v njegov ali njen dom. Sontag prav tako ugotavlja, da ima vizualna podoba kljub lastni zasičenosti veliko bolj neposreden učinek na odjemalca kot denimo besedilo – čeprav je na načelni ravni beseda (lahko) precej bolj deskriptivna in eksplicitna. Kljub vsem tem pomislekom pa je diskurz o družbeni nepravičnosti in zlorabah v javni sferi še vedno nepogrešljiv in nujen. Ker množični mediji namenjajo vse manj prostora neprijetnim in kompleksnim vsebinam, se obrobne teme pogosto selijo v različne alternativne domene, kot je denimo umetnost. Tu tovrstni narativi sicer dosežejo in nagovorijo veliko manjši krog ljudi, kot bi ga v množičnih medijih, vendar pa lahko avtorji zadržijo znatno večjo ustvarjalno in sporočilno svobodo. Jezik (angažirane) umetnosti si lahko zaradi neobstoja političnih ali tržnih pritiskov v obravnavi izbranih družbenih pojavov privošči veliko bolj iskren, dosleden, razmišljujoč, kritičen in kompleksen pristop.

Fotograf in umetnik Jošt Franko se tega dejstva dobro zaveda ter se posledično zavestno obrača v subtilno in kompleksno obravnavo družbenih pojavov, kot je vojna z njenimi daljnosežnimi posledicami. Te posledice se pogosto izrisujejo v tektonskih gospodarskih, političnih in demografskih premikih kakor tudi v trdoživosti ideoloških, etničnih ali verskih nesoglasjih, ki s koncem vojne nikakor ne izginejo. Franko se posveča (pre)hitro pozabljenim zgodbam o posledicah krvave državljanske vojne v Bosni in Hercegovini, ki se je končala leta 1995, vendar njene posledice še vedno trajajo in vztrajajo na različnih ravneh vsakdanjega življenja številnih ljudi. V državi še dandanes, več kot dvajset let po koncu vojne, v nemogočih bivanjskih, gmotnih in pravno-statusnih razmerah živi na tisoče notranje razseljenih oseb. Ker so njihova nekdanja domovanja ostala onkraj nove etnične razmejitve, se ne morejo vrniti domov, medtem ko v njihovih »začasnih« zatočiščih ni osnovnih pogojev za človeka dostojno življenje. Zato so ti ljudje, ki prihajajo iz obeh entitet etnično razdeljene države, obsojeni na življenje pod pragom revščine in onkraj državljanskih pravic. Oblasti obeh entitet pa ta problem z enako mero vztrajnosti preprosto ignorirata.

Franko je zato te davno pozabljene, a še kako prisotne zgodbe dolgotrajnih beguncev v lastni državi pripeljal v naše dnevne sobe oziroma na zidove umetnostnih galerij, vendar se tega ni lotil na način golega dokumentarnega informiranja, temveč v maniri nelinearnega predstavljanja fragmentov teh kompleksnih pojavov. Fotografijo in gibljivo sliko namreč dojema kot družboslovni kategoriji, zato v svojih projektih vselej izhaja iz vsebine, ki ji nato prilagaja formo in način izvedbe. Pri tem pa se v velikem loku izogne ilustrativnosti. V nasprotju s tem ustvarja izrazito metaforične vizualne pripovedi, ki delujejo po principu »pars pro toto«. Ukvarja se s partikularnimi osebnimi zgodbami resničnih ljudi in v tem procesu ustvarja nekakšno alternativno mikrozgodovino, ki je običajno izvzeta iz dominantnih medijskih in javnih diskurzov – ter zatorej nevidna. Zavoljo tega se zateka v popolno vizualno redukcijo in se s tem izogne šablonskim načelom reprezentacije bede.

Njegova raziskovalna in delovna metoda morda nekoliko spominja na pristop umetnika Alfreda Jaara, ki je v svojem razvpitem projektu Rwanda leta 1994, neposredno po koncu tega brutalnega konflikta, ubral pot, ki se upira spektaklu akcijske podobe in poročilom iz prve roke. Namesto fotografij neposrednih posledic nasilja – v času, ko so trupla pobitih ljudi še vedno prekrivala tamkajšnjo krajino – je ustvaril in izbral ozek nabor podob, ki to (nevidno) nasilje prikazujejo v nekakšnih fotografskih in oblikovalskih vinjetah. Če je slikar Francisco Goya s svojo serijo grafik Grozote vojne (1810–1820) želel javnost šokirati z eksplicitnimi prizori vojnega nasilja nad civilisti in je ta učinek pred razvojem množične vizualne kulture tudi dosegel, je Jaar precenil, da v informacijski dobi takšen neposredni nagovor kaj hitro postane neučinkovit. Ljudje smo nasilja v oddaljenih krajih, ki ga prejemamo iz posredovanih podob, vse preveč navajeni, medtem ko je amnezija – kot nekakšna samoobramba pred travmo – bliskovita. Zato se je odločil nagovarjati z izbranimi simboli, ki z zgolj nekaj potezami uspejo prenesti jedro zgodbe in se morda dotakniti senzibilnega gledalca.

S sorodnim izhodiščem je svoja novejša dela, ki se jim dosledno in kontinuirano posveča predvsem v zadnjih dveh letih, ustvarjal tudi Franko, ki je povsem opustil načela dokumentarne fotografije in linearne vizualne pripovedi. Klasičen dokumentarni pristop dandanes verjetno niti ne bi deloval, saj je vojna v BiH za večino ljudi zaključena zgodba iz devetdesetih let, prav tako pa ne bi zmogel preseči vtisa, ki so ga povzročile brutalne podobe konflikta iz obdobja 1992–1995 – državljanska vojna v BiH je bila namreč zaradi dostopnosti bojišč ena najbolj eksplicitno dokumentiranih v novejši zgodovini, zato so se tam ostrili številni mojstri sodobnega vojnega fotosafarija. Franko pa želi v javno sfero prenesti ravno tišino in praznino, ki jo je za sabo pustila vojna vihra. Srhljivi sta predvsem običajnost predstavljenih dogajanj in vdanost ljudi v neizogibno usodo. Prav ljudje pa so v ospredju njegovih del. Ljudje, ki na svoji koži občutijo stanje sive cone, v kateri se že dolga leta nahaja država, ki je upravno, politično in etnično razklana, poleg tega pa ima skrajno neučinkovito izvršno oblast, ki tolerira neizmerno korupcijo in razpihuje nepredelane kolektivne travme.

V središču Frankovih podob so torej ljudje, v čigar pojavnostih je odtisnjena travma nemoči, izgube, odrinjenosti in domotožja. Številni begunci, na katere je naletel in s katerimi je dolgoročno komuniciral, še vedno živijo v začasnih bivališčih in v svojih spominih ter se poskušajo soočiti s preteklostjo in sedanjostjo, a brez zmožnosti za razmišljanje o prihodnosti. Vse te okoliščine in pojave pa je izredno težavno vizualizirati, saj podoba preprosto ne more odraziti njihovega celostnega izkustva. Le kako naj fotograf, filmar ali umetnik upodobi usodo ljudi, ki jih je najprej prizadela uničujoča vojna ter jim odvzela njihovo domovanje in premoženje, nato pa so jim procesi brutalne tranzicije v neoliberalno družbo odvzeli možnost vzpostavitve temeljev za človeka dostojno življenje? Franko fragmente njihovih zgodb uporabi v gradnji lapidarne pripovedi, s katero skuša seči h gledalcu, vendar ne z namenom pomilovanja usod in nesreč ljudi iz oddaljenih krajev, ampak predvsem z namenom spodbujanja razmisleka o dolgotrajnosti posledic radikalnih dejanj, ki vodijo v konflikt. Vse to se lahko zgodi – in se je že zgodilo – kjer koli.

Miha Colner

 

 

 

 


 


 

 

Jošt Franko: Odkud znam. Ljubim vas. Ne znam, šta je bilo.*

9. dec. 2020 - 8. feb. 2021
Več terminov

Vstop prost

Jošt Franko (1993) je v dokumentarni in avtorski fotografiji dejaven že vrsto let, in to tako v domačem kot mednarodnem prostoru. V minulih letih je ustvaril vrsto odmevnih ciklusov in del ter se je redno pojavljal na najrazličnejših fotografskih/umetniških razstavah in festivalih (Newyorški foto festival, New York; Format festival, Derby; Finski muzej fotografije, Helsinki; Muzej sodobne umetnosti Metelkova +MSUM, Ljubljana) ter v uglednih tiskanih in spletnih medijih (mdr. New Yorker, TIME Magazine, Newsweek, Washington Post, Le Monde, Delo). Franko živi in deluje v Ljubljani.

Miha Colner (1978) je umetnostni zgodovinar, ki deluje kot kustos pri GBJ – Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Prav tako je dejaven kot predavatelj in publicist, specializiran za fotografijo, grafiko, gibljivo sliko in različne oblike (novo)medijske umetnosti. V letih 2017–2020 je bil kustos pri MGLC – Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, kjer je vodil program Ustvarjalnega centra Švicarija, med 2006 in 2016 pa je bil kustos pri Photonu – Centru za sodobno fotografijo v Ljubljani. Od 2005 objavlja članke v časopisih, revijah, strokovnih publikacijah in na lastnem blogu. Živi in deluje v Ljubljani in Kostanjevici na Krki.

19. maj - 20. jun. 2021

Mednarodna skupinska razstava Bienala neodvisnih 2020

 

Bienale slovenske neodvisne ilustracije - Bienale neodvisnih prvič predstavlja mednarodno selekcijo. Selekcija je potekala preko odprtega poziva in raziskovanja vizualne produkcije prostorov držav bivše Jugoslavije.

S predstavitvijo mednarodne zasedbe pretežno mlajše generacije se platforma Bienala neodvisnih s to prelomno razstavo načrtno premika v polje internacionalizacije in povezovanja izven meja Slovenije. Izjemna produkcija polj vizualnega ustvarjanja, ki se nahaja znotraj našega geografskega področja, je še vedno pomankljivo predstavljena slovenskemu in mednarodnemu občinstvu, zato je poslanstvo mapiranja, arhiviranja in promoviranja polja kontekstov sodobne ilustracije, kot žive materije, ki se odziva na trende in aktualnosti današnjega časa, še toliko pomembnejša.

Z razstavo želimo zanetiti iskro zanimanja tako pri domači publiki, kot tuji, ki jo kontinuirano gradimo skozi aktivnosti. Razstava digitalnih printov petdesetih (++) avtorjev iz Slovenije, Srbije, Hrvaške ..., se predstavlja tudi skozi intervjuje izbranih posameznikov in njihovih misli, predstav, sanj in odnosov do kreativnih okolij, njihove produkcije in razumevanja nemirnega sveta, v katerem živimo.

www.bienaleneodvisnih.com

 

Mednarodna skupinska razstava Bienala neodvisnih 2020

19. maj - 20. jun. 2021
Več terminov

Prosti vstop

Koprodukcija: Cankarjev dom (SI), APURI – Akademija primijenjenih umjetnosti Sveučilišta Rijeka (HR), Galerija Kortil Rjeka (HR), Ravnikar Gallery Space (SI) in Skalinada – Artist-In-Residence Omišalj Krk (HR), Kino Šiška (SI)

Pretekli dogodek
Od 16. jun. do 6. sept. 2020

Ajna Zlatar: Podobe glasbe

Jazz plakati - ob 61. jazz festivalu Ljubljana
Razstava grafičnega oblikovanja

Grafična oblikovalka in umetniška vodja iz Sarajeva, Ajna Zlatar, se je izobraževala v Milanu, in sicer na Evropskem inštitutu za oblikovanje, kjer je diplomirala leta 1996, ter na Akademiji za likovne umetnosti Brera, kjer je diplomirala 1998.

Skupaj z oblikovalcem Anurjem Hadžiomerspahićem je leta 1998 v Sarajevu ustanovila Kreativni center Cardea. 2001 sta s kampanjo Računaj name Iskraemeco (Računaj na mene Iskraemeco) prejela evropsko nagrado za oblikovanje Epica – Europe's Creative Awards.

Leta 2000 sta sprožila mednarodni projekt Made in Bosnia, ki je združil umetnike iz BiH in Italije. Namenjen je bil promociji novega bosanskohercegovskega oblikovanja, katerega plod je bila istoimenska razstava, ki je bila istega leta predstavljena v Umetniški galeriji BiH in v galeriji McCann Erickson v Milanu.

Leta 2002 sta skupaj ustanovila tudi oglaševalsko agencijo Ideologija, ki je bila v 2003 in 2004 na No Limit BH Advertising Festivalu v Sarajevu imenovana za marketinško agencijo leta v BiH. Od 2006 do 2016 je bila kreativna vodja marketinškega podjetja Communis.

Že vrsto let uspešno sodeluje tudi z mednarodnim glasbenim festivalom Jazz Fest Sarajevo. Za svoje grafične rešitve festivalskih plakatov in naslovnic albumov za izvajalce, kot so Amira Medunjanin, Letu štuke, Edo Maajka in drugih, je osvojila več nagrad.

Ajna danes živi v Sarajevu, kjer dela kot svobodna umetnica. Je članica Združenja likovnih umetnikov uporabnih umetnosti Bosne in Hercegovine. Režirala je videospote za glasbene skupine Sikter, Letu štuke, Edo Maajka in Zoster. Kot umetniška direktorica je sodelovala pri kratkih filmih Moja prva smrtna izkušnja in Sever je znorel režiserke Aide Begić. Sodelovala je tudi pri dolgometražnem filmu Go West v režiji Ahmeda Imamovića.

Ajna Zlatar: Podobe glasbe

Od 16. jun. do 6. sept. 2020
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 10. sept. do 1. nov. 2020

Marina Peran Lekič: Hvalnica kamnu - začasno zaprto

Kako ujeti svetlobno spreminjanje kamenega okolja.


Skladno z ukrepi Vlade RS za zajezitev drugega vala epidemije koronavirusa smo odpovedali oz. prestavili vse prireditve in začasno zaprli vse razstave.

Več informacij o vračilu kupnine in urejanju dobropisa >>


Izbor motiva je v fotografiji nemalokrat indikator nezavednih vzgibov, ki usmerjajo fotografov modus operandi, zlasti takrat ko imamo opravka z odstopanjem od konvencionalnih ikonografskih zvrsti (portreta, akta, krajine, tihožitja, žanra ...). Kljub avtorjevi načeloma namerni, racionalni odločitvi, da se posveti tematiki, ki ga zaradi svojih vsebinskih in oblikovnih posebnosti estetsko vznemirja, v ozadju konkretnega motivnega sklopa vselej biva še pomenska podstat, ki jo je sproducirala določena kultura in je onstran vidnega prisotna kot simbolna vrednost oziroma pomen.

Marina Lekić si je za tokrat razstavljeni cikel fotografij iz zelo osebnih razlogov za vir navdiha izbrala kamen kot snov, ki s svojo strukturiranostjo in različnimi konfiguracijami sestavlja zanimive sintagmatske nize bodisi povsem abstraktnega bodisi asociativnega reda (slednjega seveda precej redkeje). Na pogosto težko določljivi razmejitvi med ploskovitostjo in plastičnostjo se pred gledalčevim pogledom porajajo podobe, ki zaradi kompozicijskih rezov svojo materialno predlogo pretvarjajo v avtonomne vizualne entitete z dvojnim učinkom: na senzorni ravni so to konstrukti s subtilnimi alternacijami svetlih in temnih površin, ki jih včasih dinamizirajo substituti grafičnih intervencij, kot sprožilci miselnih asociacij pa povzemajo vse tisto, kar se je skozi kulturo akumuliralo v semantičnih razsežnostih empirične naravne danosti. Izkušnja kamna ni le fizična, pri Marini Lekić je tudi čustvena, povezana s spomini in z doživetji, vtkanimi v kontemplacije o bivanjskem okolju, o času in prostoru, ki sta drugačna od tistega tukaj in zdaj, ki jo trenutno določa. Ustvarjanje podob je priložnost za poglabljanje v intimo, v spraševanje o lastni identiteti, o njenem formiranju in razvoju, a tudi o neizrekljivem, ki biva onstran čutnih zaznav.

Neobdelan kamen je simbol svobode, prvinskosti in stabilnosti, skozi zgodovino so mu različna ljudstva in kulture običajno zoperstavljali obdelan kamen ter ju soočali kot dihotomijo neba in zemlje, pasivnega in aktivnega načela. Tako v grškem kot v judovskem izročilu kamni simbolizirajo božjo navzočnost, ponekod v jugovzhodni Aziji jih povezujejo z zaščito pred zli silami. Aluzija na trajnost in trdnost je med najpogostejšimi lastnostmi, ki jih ljudje pripisujejo kamnu, zato med drugim pooseblja duhovno moč in postane predmet čaščenja. Različne barve kamna so nekatera ljudstva v predantični dobi dojemala kot mistična znamenja, zlasti takrat ko so bile kamnite plošče na eni strani svetle, na drugi pa temnejše, so to razlagali kot možnost vstopa v območje spoznanja, ki ima svoj antipod v mraku nevednosti. Simbolno vez med kamnom in modrostjo (tudi v navezavi na vodo) ne nazadnje omenja Druga Mojzesova knjiga (Exodus), antropologi in kulturologi navajajo še vrsto drugih interpretacij simbolnih funkcij kamna, a obseg tega zapisa nam omejuje daljše naštevanje.

Fotografskemu pogledu Marine Lekić se belina kamna kaže kot ekran, na katerega se lovijo sence, ki sestavljajo nepredvidljive kompozicijske sheme, svojevrstne svetlobne zapise, ki jih neprestano spreminjajoči se kót osvetlitve sproti briše in hkrati ustvarja nova zaznavna razmerja. In tako smo spet pri najosnovnejši, najznačilnejši lastnosti fotografije, namreč pri njeni zmožnosti, da v delčku sekunde »zamrzne« in ohrani tisto, česar ni mogoče nikdar več ponoviti. Vizualne izjave, kodirane v fotografski govorici, sicer zaznamo z vidom, mentalno sliko si ustvarimo z mišljenjem, ki ga vzdrami čutni impulz.

Brane Kovič, umetnostni zgodovinar in likovni kritik

 


 

Marina Peran Lekić, rojena v Splitu, je diplomirala iz arhitekture v Ljubljani. Med študijem je poletne počitnice preživljala na Dunaju, kjer je delala kot študentka arhitekture pri prof. Lippertu in prof. Wickenburgu. Po diplomi se je udejstvovala kot arhitektka za visoke gradnje v Industrijskem biroju in kot urbanistka na Mestni občini Ljubljana. V tem obdobju je preživela dve leti v ZDA, kjer je delovala kot arhitektka v Crom Corporation in je opravila več tečajev na Univerzi v Floridi, Gainsville, umetniška akademija, smer fotografija. Po vrnitvi iz ZDA leta 1979 se je pridružila takrat že znani foto sekciji Delo.
Sodelovala je na sto petdesetih skupinskih razstavah (med drugimi Akt na Slovenskem in Arhitektura-Inventura, obe v produkciji CD) ter pripravila več kot dvajset samostojnih predstavitev. Prejela je 27 nagrad in priznanj.
Živi in ustvarja med Ljubljano in Dalmacijo, natančneje med Splitom in Bolom na Braču, od koder izvirajo tudi fotografije na razstavi v Cankarjevem domu.

Marina Peran Lekič: Hvalnica kamnu - začasno zaprto

Od 10. sept. do 1. nov. 2020
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 8. jan. do 23. feb. 2020

Ana Kučan: L’Espace Infini

Versajski vrt, tako zelo vpotegnjen v unikatnost svojega historičnega trenutka, ki ga je omogočil v spletu edinstvenih okoliščin, obenem sega k času, ki je zunaj časa. Sijajne fotografije Ane Kučan, narejene s prodornim očesom krajinske arhitektke, postavljajo pred nas vso nenavadnost in čarobnost tega objekta. ... In nemara najbolj od vsega, v geometrično natančno načrtovanem prostoru, v tej navidezni zmagi razumskega načrta nad neredom narave, te fotografije pričarajo in izrisujejo vso njegovo enigmo, uganko, ki tiči ne onkraj, ampak znotraj geometrične zasnove, v samem stičišču nature in kulture. V znanem in skrbno načrtovanem zasledujejo neznano in nenadejano.


dr. Mladen Dolar
 

Prof. dr. Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in vodja Studia AKKA, ki ga je leta 2017 ustanovila z Luko Javornikom. Razstavljala je doma in v tujini ter za svoje delo prejela več nagrad, med njimi piranesi (1998 in 2002), Plečnikovo nagrado (2003 in 2016), Plečnikovo medaljo (2017) in platinasti svinčnik (2018). Leta 2006 je bila izbrana med finaliste za evropsko nagrado Rosa Barba v Barceloni. Je članica DKAS in dejavna v mreži evropskih šol za krajinsko arhitekturo. Je publicistka in urednica, bila je članica prvega uredniškega odbora akademske revije Journal of Landscape Architecture, napisala je knjigo Krajina kot nacionalni simbol, je vodilna avtorica projekta Vsi odtenki zelene/All Shades of Green, razstavljenega v Slovenskem paviljonu na 12. arhitekturnem bienalu v Benetkah. Predava na več univerzah po Evropi, svoje delo pa je predstavila tudi na AIA v New Yorku (2014), na kongresu IFLA v St. Peterburgu (2015) in na Dnevih Orisa 2016 v Zagrebu. Od leta 2015 piše tudi kolumne za Dnevnik.  

 

Ana Kučan: L’Espace Infini

Od 8. jan. do 23. feb. 2020
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 12. nov. 2019 do 5. jan. 2020

Gregor Radonjič: Metakrajine / Vzporedne resničnosti

Fotografski cikel

Naslov fotografskega cikla Metakrajine je pravzaprav aluzija na pojem metafizike, pri čemer gre za pojave onkraj fizične resničnosti, točneje za transcendenco v duhovne razsežnosti, kakor se dogaja tudi pri sicer navidezno klasični krajinski motiviki Gregorja Radonjiča, kjer ni nič materialnega. Večkrat uporablja teleobjektiv, s katerim lahko zoži in splošči prostor, medtem ko širokokotni objektiv prostor ukrivlja in poglablja.
 

Tako lahko na njegovih krajinskih posnetkih opazimo t. i. Raumschichten, še pred 'iznajdbo' globinsko-perspektivičnih sredstev, ko so krajino in like v njej upodabljali s pomočjo vodoravnih prostorskih slojev, navpično enega nad drugim v nizu, četudi se Gregor Radonjič ne odpoveduje slikovitim trirazsežnim učinkom, kot so svetlobno preigravanje v smislu chiaro-scuro kontrastov, sfumatiranjem ploskovnih robov, zamegljenosti, ohranjanjem horizonta (tudi nepravega) kot kompozicijskega središča in sidrišča pogleda.
Mario Berdič, umetnostni zgodovinar 

Gregor Radonjič je mariborski umetniški fotograf in univerzitetni profesor. Fotografsko ustvarja in razstavlja več kot 25 let. Zanimajo ga predvsem vizualno raziskovanje prostorov ter iskanje in odstiranje njihovega značaja, skritega za običajnim fizičnim doživljanjem. Svoje delo je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Za našo razstavo pripravlja nekoliko drugačen izbor velikoformatnih fotografij, ki delujejo še toliko večje, kakor bi hotele obiskovalce vsrkati vase.
 

gregorradonjic.wordpress.com


V sodelovanju s Fotogalerijo Stolp v Mariboru

Gregor Radonjič: Metakrajine / Vzporedne resničnosti

Od 12. nov. 2019 do 5. jan. 2020
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
Od 26. feb. do 14. jun. 2020

Aleš Bravničar: Boginje

Serija senzualnih podob, ustvarjenih v najbolj intimnih kotičkih sveta


Razstave so odprte od ponedeljka do sobote od 12. do 19. ure. Ob nedeljah so zaprte.

Vstop v Galerijo CD in druge razstavne prostore je pri službenem vhodu s Prešernove ceste (iz Parka Sveta Evrope).


Skladno s smernicami NIJZ o postopnem odpiranju muzejev, galerij in drugih prostorov, kjer poteka sorodna dejavnost, vas prosimo, da ob obisku upoštevate naslednje usmeritve>>

 

Vabimo vas k virtualnemu ogledu razstave >>

Želim si pokazati grobo in prvinsko moč žensk, kot so jo v podobi boginj Atene, Nike in Here poznali že stari Grki tisoče let pred stripovskimi franšizami superjunakinj založb Marvel in DC. Ženske so zame neskončen navdih in popolnoma druga galaksija, ki jo z veseljem odkrivam, počasi in po en planet za drugim.

Aleš Bravničar

Fotograf, direktor fotografije in režiser Aleš Bravničar, nagrajenec Slovenia Press Photo in avtor številnih mednarodnih razstav, je svojo fotografsko pot po čudovitem svetu boudoirja in erotike začel pred dvajsetimi leti. Njegov filmski pristop in skrbno izurjeno oko za še tako droben žarek svetlobe sta porodila serijo izjemno senzualnih podob, ki jih je Bravničar leta fotografiral po najbolj intimnih kotičkih sveta ter redno objavljal v večini svetovnih izdaj najbolj znanih revij za moške in na stenah znanih galerij po svetu – od Trienala v Milanu do Galerije Mall v Londonu in v okviru Art Basla v Miamiju. V Galeriji Cankarjevega doma zdaj razstavlja obsežen opus Boginje.
 

Lepoto prizora ustvarja pogled, ki gleda s spoštovanjem, in je zanj golota razsežnost svetega.

dr. Manca Košir ob razstavi v programski knjižici Cankarjevega doma

Aleš Bravničar: Boginje

Od 26. feb. do 14. jun. 2020
Več terminov

Prosti vstop

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI