V okviru Natečajne pregledne razstave slovenske fotografije v letih 2023 in 2024 z veseljem predstavljamo razstavo, ki daje vpogled v izjemno ustvarjalnost domačih fotografov iz zadnjih dveh let. Razstava vključuje dela v kategorijah prosta barvna, prosta črno-bela, dokumentarna fotografija in fotografska zbirka. Posebno pozornost smo namenili tudi mladim ustvarjalcem, ki so svoje fotografije prispevali v dveh starostnih kategorijah: do 15 let ter med 16 in 21 let.

Izbrane fotografije je skrbno ocenila strokovna žirija, sestavljena iz članov Umetniškega sveta FZS (Matej Peljhan, Andreja Peklaj, Jure Kravanja, Dušan Gorast Miška, Matjaž Čater), medtem ko je ocenjevanje dokumentarne fotografije potekalo pod budnim očesom priznanih fotografov Mateja Peljhana, Katje Bidovec in Uroša Hočevarja.
V letošnji izdaji razstave smo želeli udeležbo razširiti iz krogov tako imenovane društvene fotografije tudi v območje širše strokovne in splošne javnosti. Vemo, da imamo v Sloveniji veliko odličnih in uveljavljenih fotografov in prav je, da prikažemo njihova dela. Zato smo letos vključili še temo dokumentarna fotografija.

Videli boste, da je na razstavljena dela vplivalo dogajanje v Sloveniji in svetu, saj avtorji niso mogli mimo poplav, tragedij in kolesarskega navdušenja.

Upamo, da vas razstava navdihne ter vam ponudi nove poglede na pestrost in moč fotografskega izraza. Hvala vsem avtorjem za prispevke in obiskovalcem, da s svojo prisotnostjo podpirate fotografsko umetnost.

Tomaž Velechovsky, predsednik Fotokluba Ljubljana

Paralimpijske igre Pariz 2024 so v duhu znamenitega gesla francoske revolucije »enakost« postavile nove mejnike v povezovanju, vključevanju in enakovredni obravnavi v športu. Športniki, njihovi spremljevalci in navijači (prvič v zgodovini Slovenije tudi s pomočjo televizijskih prenosov v živo) smo bili priče izjemnemu dogodku, ki je svet navdihnil na več ravneh. Izjemni duh pariških iger se skozi razstavo IGRE POGUMA predstavlja tudi v Ljubljani.
 

Razstava IGRE POGUMA ponuja neposreden vpogled v pravkar zaključene in v marsičem zgodovinske paralimpijske igre, ki veljajo za največji parašportni dogodek na svetu. Vse fotografije podpisuje priznani športni fotograf, ki v Sloveniji sodi med redke z bogatimi izkušnjami na področju parašporta.

Vid Ponikvar ima več kot 25 let izkušenj iz športne fotografije in velja za enega vodilnih športnih fotografov v Sloveniji. Njegove fotografije s športnih dogodkov pogosto ujamejo dinamične in čustvene trenutke športnikov v akciji. Igre v Parizu so že četrte paralimpijske igre po Londonu, Riu in Tokiu, na katerih je Vid kot uradni fotograf spremljal slovenske športnike.

Organizacijo in izvedbo razstave je prispevala dolgoletna podpornica parašporta Loterija Slovenije. 


Kustos razstave: dr. Tadej Curk (Muzej športa)

Fotografije Petra Gannushkina zrcalijo esenco izvajanja glasbenikove umetnosti, atmosfere, ki vlada na koncertu. Izražajo srčno povezanost avtorja s temo, ki jo obdeluje. Z veliko glasbeniki, ki jih fotografira, ga veže osebno poznanstvo. Njegov pristop k delu se giblje med strogo dokumentarno in umetniško fotografijo. 

Bienale neodvisnih po zaključku svoje IX. izdaje 2023 v Mali galeriji Cankarjevega doma predstavlja specifični izbor avtorjev iz slovenskega in tujega okolja, ki zaznamujejo vizualno krajino skozi intimno samosvoje, neodvisno in ustvarjanju predano življenje. Bienale neodvisnih bo predstavilo njihova dela ter pogled na kreativni izraz in njihovo življenje na različne načine, kot so video predstavitve, izvirna dela, predavanja in delavnice.

V Mali galeriji predstavljen izbor avtorjev je namenjen medprostoru med oblikovalskim in umetniškim raziskovanjem ADRI (Artistic and Design Research) z delovnim naslovom Vmes (In Between). Predstavljeni avtorji prevprašujejo vizualni prostor skozi radovedno igrivost, kot so gradnja novih svetov, svetloba kot objekt, predstavitev neprezentiranega, mapiranje, večmedijskost in večdimenzijskost ter, nenazadnje, poetika izraza in svetlo temna plat realnosti.

Pestrost razstave s svojim raziskovanjem nadgrajujejo avtorji: Simon Jugovic Fink, Kiki Klimt, Petra Korent, Lealudvik, Żiva Moškrič in gostje iz tujine: prof. Hilde Kramer (Bergen), Helen Mitchell (London), Tee Ken Ng (Perth).

Avtorjem se pridružujejo tudi razstavljena dela ADRI eksperimentalne delavnice s študenti LAB Institute of Design and Fine Arts Lahti, ki jo je vodila Saša Kerkoš z Marion Robinson in je sveža izdaja predstavljenem ADRI projektu iz 2023. Sodelujoči študentje grafičnega oblikovanja so: Netta Aaltonen, Markus Aro, Pinja Hautanen, Ria Heinola, Tiia Heliävirta, Helmi Jäntti, Vieno Karjalainen, Nuutti Karjalainen, Sonja Karppelin, Ida Kinnunen, Santeri Lehto, Veera Miettunen, Anni Porkka, Melisa Rantala, Sami Rilla, Ella Ruuska, Pipsa Soimasuo, Evita Valtonen, Reetta Varjo in Mika Virtanen.

Za nadgradnjo zaključka bienalnega leta se v sklopu razstave predstavljajo tudi izbrana dela NatanEsku, prejemnika 1. priznanja Tomaža Kržišnika za življenjsko predanost iskrenemu in samosvojemu vizualnemu izrazu, podeljeno na odprtju IX. Bienala slovenske neodvisne ilustracije – Bienala neodvisnih 23. oktobra 2023 v Kinu Šiška.
Njegovo predstavitev javnosti bo pospremilo tudi srčno delo prof. Tomaža Kržišnika - Krža, Natanova dela pa bodo jeseni 2024 predstavljena tudi v Vrtu in galeriji Kržišnik (Žiri).

 

Večernemu odprtju v Mali galeriji 8. maja ob 20. uri bo sledila tudi kratka praktična izkušnja. Naslednji dan bomo gostili dopoldansko predavanje (9.30–10.30) ter praktično delavnico (11.00–16.00) prof. Hilde Kramer in Helen Mitchell v dvorani Alme Karlin tik nad Malo galerijo v Cankarjevem domu. Raziskovanje in gradnja Izgubljenih primerkov s Helen ter iskanje pravih odtenkov sive skozi oči vojne in miru s Hilde bodo odličen vstop v lastne ustvarjalne svetove.

Prijave na predavanje in delavnico so brezplačne. Prijave na delavnico so obvezne in mesta omejena, prijava na info@bienaleneodvisnih.com med 10. aprilom in 1. majem 2024.

www.bienaleneodvisnih.com

Leta 2024 v Cankarjevem domu začenjamo z novim razstavnim ciklom, ki smo ga poimenovali Vidni nevidni in je namenjen predstavitvi umetniških projektov z obravnavanimi vsebinami in tematikami, ki se pogosto znajdejo nekako »na robu«, odrinjene in prezrte, pogosto stigmatizirane in v družbi nerazumljene. Z vzpostavitvijo novega razstavnega cikla želimo, da se tovrstne vsebine lahko enkrat na leto predstavijo v prostorih Cankarjevega doma ter tako vsaj delno dobijo svoj glas in vidljivost.

Cikel začenjamo z razstavo v sodelovanju z ZRIPS (Zavod za razvijanje in izvajanje podpornih storitev za samostojno življenje), ki je prostovoljno skupaj s fotografom Blažem S. Kobalom pripravil projekt – razstavo portretov oseb z motnjo v duševnem razvoju. S projektom želi zavod širši javnosti približati osebe z motnjo v duševnem razvoju, saj so ti še vedno stigmatizirani, prezrti. Fotograf si je projekt zamislil kot serijo portretov, v katere je želel ujeti njihovo različnost, prijaznost, odprtost ter navdihujočo in prijetno naravo. 
Projekt zajema sedemdeset portretov, ki odražajo njegovo osnovno idejo. 

O fotografu:
Blaž Stantič Kobal je mlad in nadarjen Primorec, ki se s fotografijo ukvarja že od srednje šole. 
Sodeloval je na več fotografskih natečajih, med drugimi tudi na Rovinj Photodays (2021), kjer je s serijo z naslovom Melanholične misli osvojil drugo mesto. Na fotografskem natečaju v okviru festivala Vizij 2021, ki ga prireja Javni sklad za kulturne dejavnosti, je s serijo Melanholične misli osvojil prvo mesto. 
V fokusu njegovega opazovanja in zanimanja so ljudje s svojim bivanjskim okoljem. Skozi svoje fotografije raziskuje socialne tematike, odnose med ljudmi ter njihovo prepletenost vsakdanjim prostorom bivanja in delovanja.

Matic Pandel se v svoji umetniški praksi posveča urbani krajini in prizorom iz vsakdanjika, v katerih najde humor, ob tem pa posebno pozornost namenja njihovi materialnosti, kompozicijami in podrobnostim, ki jih postavi v ospredje, s tem pa omogoča drugačno branje naše okolice v posebnem sozvočju z razstavo kot medijem. Ta namreč postaja svet zase, vsebuje prepoznavne elemente, ki v umetniku lastnem vizualnem jeziku tvorijo povsem novo krajino. 

Matic Pandel je leta 2018 diplomiral iz fotografije na Visoki šoli za storitve v Ljubljani, trenutno pa je zaključuje magistrski študij fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njegovo delo je bilo predstavljeno na več skupinskih razstavah, med drugim v galeriji DobraVaga, v Photonu, Aksiomu, Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, Cirkulaciji2, Festivalu Fotopub in v galeriji KULA Cetinjska v Beogradu. Leta 2019 je zmagal na 5. mednarodnem zin pozivu Zine Vitrine, ki je vključeval samostojno razstavo v Kinu Šiška. Je tudi del fotografskega studia in ustvarjalnega prostora ŠTUDIO, kjer deluje skupaj z drugimi člani (Nik Erik Neubauer, Lucija Rosc, Bor Cvetko, Jaka Teršek in Anja Smaka), ki se kljub različnim pristopom do fotografskega medija vsi zanimajo za sodobne fotografske prakse in ustvarjanje različnih osebnih projektov.
 

Umetniška razstava je posvečena vélikremu arhitektu, vsestranskemu vizionarju in humanistu, ki je pri snovanju svojega opusa vedno postopal večdisciplinarno in arhitekturo razumel tudi v kontekstu likovne kulture. Spomin na dragoceno dediščino enega najpomembnejših modernistov v jugoslovanskem prostoru, pa tudi zunaj njegovih meja, bomo pospremili s tremi umetniškimi premisleki: Nina Čelhar, Meta Drčar in Tadej Vaukman bodo skozi prizmo vprašanja razsežnosti bivanja predstavili lastno razumevanje, interpretacijo in aktualizacijo Ravnikarjeve dediščine, pa tudi njega kot osebnosti.

Vaukmanov primat je fotografija, ki ji pogosto pridruži kolaž in risbo; umetnika, čigar delo temelji na (avto)portretiranju, so pri raziskovanju nagovorile Ravnikarjeve risbe in avtoportreti. 

Nina Čelhar, ki v svoji slikarski praksi upodablja minimalistične idealizirane interierje ter prevprašuje zapleteno razmerje med arhitekturo
in njenimi uporabniki, se bo sklicevala neposredno na Ravnikarjevo arhitekturno zapuščino. 

Dialog bodo sklenile prostorske postavitve Mete Drčar, ki raziskuje povezave med gibajočim se telesom opazovalca, skulpturo in arhitekturo ter performativne učinke, ki se porajajo v procesu.

O KORENINAH OBLIK IN OBLIKOVANJU KORENIN –  ustvarjalna ozadja iz malega intimnega sveta Oskarja Kogoja

Vrednotenje in predstavljanje stvaritev in poti delovanja kolega, ki že vrsto let zagotovo pomeni najbolj izpostavljeno ime v našem malem prostoru, je verjetno vsakemu sodobniku le zgolj naivno šarlatanstvo. Razpiranje in odstiranje ozadij izza ustvarjalnih tančic in obenem še ponovno opozorila na številna širši javnosti znana, a vendar morda pozabljena dela, je zanimivo početje. To morda utegne sprožiti številne polemike in ravno teh se ustvarjalci razstave nadejamo.

Društvo oblikovalcev Slovenije Oskarju dolguje zahvalo za mladostno odločitev, da on pač ne bo udobno živel kot mesar, tudi ne kot mizar, pa čeprav se tej komponenti sploh ni nikoli odpovedal. Tudi ni postal duhovnik, kar je nekoč bila srčna želja njegove družine. Kljub povsem drugačni življenjski poti se danes zdi, da se ničemur od napisanega Oskar Kogoj v številnih ustvarjalnih desetletjih ni uspel izogniti. Zdi se, da je njegovo večplastno bitje ravno tis(k)to, kar je morda mogoče razumeti kot dizajn v najširšem pomenu besede. Številni naši kolegi se s tem seveda ne bodo strinjali, saj naj bi dizajn obstajal predvsem kot razvojna disciplina brez duše, genetike, prave krvi in identitete okolja. 

Ta pogled se zdi zelo podoben množici cenenih ponudb na globalnih trgih, za katere je mogoče ugotoviti le, da zadostijo trenutni želji potrošnika, že naslednji dan pa večinoma sodijo na smetišče. Naravnost navdušuje dejstvo, da smeti v celotnem življenjskem opusu Kogoja ni mogoče identificirati. Gre le za svojevrstno mešanico najrazličnejših raziskovanj.  

Najgloblje se sooča s pobudami, ki mu jih pred oči prinaša narava sama. Ob teh je razvil izjemno pronicljivo oko, ki poišče oblikovalsko inspiracijo celo v izkopanih ali naplavljenih koreninah, visoko v krošnjah velikih dreves in se kljub znatnim letom še vedno večkrat podaja na pot – malo(ce) bližje k tem izzivom. Pred desetletji se je ustvarjalno zapisal industriji. Število izjemnih izdelkov, od katerih se je lep del zelo uspešno tržil v mednarodnem prostoru, je zanesljivo večje od opusa katerega koli ustvarjalca iz našega okolja. Zdi se, da ga je, morda celo naključno, uspel zajeti primeren val razvoja okolja in se je na njem podal naprej. Leta pozneje je, najverjetneje v Oskarjevih očeh, pa tudi zares, val izdahnil, je pa Oskar tedaj našel novo – povsem samosvojo pot naprej. Le globlje se je posvetil globinam, ozadjem našega bivanja, raziskovanju davnih sporočil tradicij in impulzom narave. Dimenzije tega početja so morda znane vsaj njemu samemu. 

Zgodilo se je celo, da je kompetentno strokovno oko, že pred desetletji, dahnilo misel, da Oskarjevo delo pač sploh ni več dizajn. Poglobljen pogled v dolgo paleto izdelkov narekuje povsem nasprotno. Oskar Kogoj je dizajner, ki svoje poslanstvo razume širše od splošnih standardnih razumevanj okolja in njegova ustvarjalna dimenzija je pred desetletji presegla splošno sprejeti format izdelka, težo materiala in blagajne blagovnic. 

DOS ne želi ustvarjati končnih stališč okolja in odločevalcev. Najverjetneje se bo z zgodovinsko identifikacijo Oskarjevega početja nekoč več let znanstveno ukvarjal neki javni uslužbenec in temu bo najverjetneje nekoč sledila velika razstava. Zaenkrat DOS z drobnim, le narahlo odstrtim pogledom v današnji javnosti manj znani ustvarjalni del s pričujočo razstavo Oskarja Kogoja želi podpreti razmislek razumevanju in sodelovanju z naravo. 

Le redki ustvarjalci se izkazujejo z razumevanjem ali vsaj razmisleki o okolju in vse neskončne diskusije o ogroženosti našega planeta zvodenijo le ob enem intimnem ustvarjalnem razmisleku – ki traja že več kot pol stoletja. 

Pred nekaj leti je Društvo oblikovalcev Slovenije Oskarju Kogoju podelilo priznanje za življenjsko delo. Tedaj strokovna žirija še ni poznala ustvarjalnih dejstev in različnih  enigmatičnih ozadij ter se jih najverjetneje sploh še ni zavedala. Pričujoča razstava želi osvetliti kolega skozi njegovo preteklost, eksperimente in javnosti manj znana dela. Razumemo, da gre le za droben površen življenjski fragment, ki pa naj bi vendarle okolju predstavljal prepoznavno osebno vizitko, ob kateri smo počaščeni, da jo bo lahko sodil in komentiral Oskar Kogoj sam.      

 

Oskar Andrej Kogoj je doma in v svetu priznan industrijski oblikovalec, umetnik, akademik, profesor, raziskovalec ... Rojen je bil 23. novembra 1942 v slovenski družini, materi Pepci Butkovič in očetu Milanu Kogoju, kot drugi otrok od šestih. V Mirnu pri Gorici, kjer se je rodil, živi in ustvarja še danes.

Osnovno šolo je obiskoval v Mirnu med letoma 1949 in 1957, kjer se je pri prof. Dušanu Nosanu in prof. Francu Jerkiču izkazal kot najboljši slikar. Nato se je v dveh letih pri očetu Milanu, ki je bil kmet in praščar (mesar), izučil za praščarja ter mu pomagal oblikovati in zgraditi mesnico v Mirnu.

Leta 1960 se je vpisal na Šolo za oblikovanje, smer industrijsko oblikovanje v Ljubljani, kjer so ga poučevali Bogomila in Marjan Pogačnik, Miloš Požar in še nekateri Plečnikovi učenci. V tretjem letniku, leta 1963, je navdušil s prototipom jedilnega pribora. Pri izdelku mu je svetoval prof. Požar, ki se je za Kogojev izdelek tako angažiral, da ga je celo poslal najprej leta 1963 na ICSID v Pariz in nato še 1964 na 1. Bienale industrijskega oblikovanja v Ljubljani. V letu 1962 je na Mirenskem gradu na pročelju cerkve izdelal znani mozaik Žalostne Matere Božje pod mentorstvom slikarja Toneta Kralja in po njegovi risbi, ki še danes krasi vhodni del cerkve. 

Kot izjemno nadarjen dijak se je odločil predčasno zaključiti šolanje na šoli za oblikovanje v Ljubljani. Vpisal se je v Benetke na Scuola Grande dei Carmini in na njen Istituto statale d´arte – Corso superiore di Disegno Industriale. Poučevali so ga G. Mazzariol, M. de Luigi, M. Bellini, P. Torsello, G. Palatini, I. Zannier, V. Lazzari … Po zaključenem študiju je do leta 1967 delal kot asistent na Istituto statale d´arte – Corso superiore di Disegno Industriale v Benetkah in bil poleg tega do 1968 še svetovalec podjetja Baby Mark iz Milana. Od leta 1968 do 1970 je delal v Oddelku za raziskovanje in oblikovanje pohištvenega podjetja Meblo iz Nove Gorice.

Od 1971 ima status svobodnega umetnika in prav tega leta je prejel nagrado Prešernovega sklada za družino plastičnih počivalnikov Gondola, ki jih je oblikoval za Meblo. Med letoma 1974 in 1976 je kot docent vodil Oddelek za industrijsko oblikovanje na Universita Internazionale di Venezia e Firenze, v zadnjem času pa občasno predava na Univerzi v Novi Gorici.

Sodeloval je že na več kot štiristotih skupinskih in številnih samostojnih razstavah tako v Sloveniji kot v tujini. Njegove umetnine hranijo v več kot stotih muzejih in drugih stalnih zbirkah po svetu in doma.

Je član mednarodnih združenj za oblikovanje in umetnost ADI, DOS, ICSID, BEDA in ICOGRADA. Leta 1991 je bil soustanovitelj Slovenske dvanajstije pri Svetem Fortunatu Slovenije in še danes je njen član, od 1996 pa je tudi član Circolo Artistico Veneziano, s številko 821. V letu 2006 je bil vpisan v druščino Brezčasnih slovenskih oblikovalcev in 2020 prejel nagrado za življenjsko delo Društva oblikovalcev Slovenije. 
 

Slovenski jazzovski skladatelj, improvizator, tolkalec in pedagog živi v vasi Vipolže v Goriških brdih. Fotografinja Nika Hölcl Praper se sprašuje, ali je prostor prebivanja za ustvarjalca - svetovljana, sploh pomemben ali je resnično domovanje in zavetje človeka v njegovem stanju duha. Podobe so nastajale na Kaučičevih nastopih in v njegovem domu. Razstava prikazuje dva svetova: njegov »oltar izpovedi«, oder, predvsem pa poskuša odgovoriti na vprašanje, kdo je glasbenik v vsakdanjem življenju. Zdi se, da pri Kaučiču meja med glasbo in življenjem, med javnim in zasebnim, ne obstaja. 

Nika Hölcl Praper se je s fotografijo začela ukvarjati po končanem študiju sociologije in filozofije v Ljubljani. Poleg koncertne fotografije se posveča drugim področjem umetnosti in kulture, predvsem na Koroškem. Sodeluje v projektih, namenjenih ozaveščanju, ter pri vključevanju umetnosti v vzgojo in izobraževanje. Jedro njene radovednosti je v združevanju etike in estetike ter v raziskovanju mej med svetlobo in temo
 

V juniju vljudno vabljeni na vodeni ogled razstave Tilyen Mucik Floriografija v Malo galerijo Cankarjevega doma:

13. junija ob 18. uri 

Po razstavi vodita avtorica Tilyen Mucik in kuratorka Hana Čeferin.

Tilyen Mucik se na razstavi z naslovom Floriografija sprašuje, ali lahko rože povedo več kot besede ter kako lahko v svojih različnih kombinacijah komunicirajo z gledalci. Floriografija je poimenovanje za jezik rož oziroma uporabo specifičnih rož ter njihovih kombinacij za izražanje skritih pomenov in čustev posameznika. Popularizacija jezika rož sega v viktorijansko dobo, ko sta bila zbiranje rastlin in ustvarjanje herbarijev popularna praksa, obenem pa v dokaj konservativni družbi neposredno izražanje čustev ni bilo zaželeno. Prvi slovar pomenov rož je bil izdan leta 1819 v Franciji pod naslovom Le langage des fleurs in je hitro postal priljubljen v višjih razredih viktorijanske družbe. Medena rozga naj bi prinesla sladke sanje o ljubezni, bazilika odkrito sovraštvo, vrtnica je izbranki signalizirala strastno ljubezen, volčja češnja pa smrt.  Nekateri med temi pomeni so se ohranili vse do danes, Mucik pa se v svoji fotografski praksi posveča njihovim sodobnim kontekstom in mogočim interpretacijam.
Narava in botanika sta umetnico zanimali takorekoč od nekdaj. Kot otrok je rože skrbno zbirala v herbarijih, navada, ki je pravzaprav nikoli ni ustavila. Otroški herbarij je pozneje zamenjal fotografski, različne rastline pa dokumentira z enakim čudenjem in zanimanjem kot nekoč. Če se pri svojem delu ukvarja primarno z opazovanjem, prevpraševanjem in opazovanjem narave, je ta pogosto prisotna tudi bolj dobesedno. V zgodnjih delih je eksperimentirala s tehnikami antotipije, analogne fotografske tehnike, pri kateri so emulziji dodana naravna barvila iz rož, sadja in zelenjave, ter klorofilnim procesom, pri katerih se  fotografska podoba s pomočjo sončne svetlobe izriše na rastlinskih listih. Svojo zavezanost eksperimentalnosti je nadaljevala tudi v poznejših fotografskih serijah, ki z botaniko združujejo analogne in digitalne procese, različne tehnike tiska ter kombinirane postavitve fotografij in rastlin. 
Mucik je svojo umetniško prakso začela razvijati predvsem z rožami in cvetovi, a je sčasoma v svoje kompozicije začela vključevati tudi manj konvencionalne rastline. Na razstavi predstavlja več umetniških serij v naboru oblik, velikosti in tehnik, ki so nastajale od leta 2018 ter povzemajo umetničino ljubezen do flore in njenih različnih pojavnosti. Od povečav navidez skromnih semen, ki v velikih formatih delujejo kot nekakšni zunajzemeljski organizmi; fotografij halofitov, rastlinskih vrst, ki uspevajo le na območju slane zemlje in vode; simbiotičnih kombinacij umetnih materialov in rastlin v seriji Prisilna simbioza; do skenografij različnih kombinacij cvetja in zelenih rastlin. Najbolj neposredno je botanika prisotna v seriji Žbunje, v kateri je fotografijam rastlin vrnila njihovo »rastlinskost« tako, da jih je kolorirala z rastlinskimi barvili, jih sešivala z nitjo iz juke, analogne filme zakopala v zemljo in spremljala njihov proces dezintegracije. 
Floriografija morda ni več tako popularna praksa, kot je bila v viktorijanskih časih, a rože s svojo estetsko pojavnostjo in še vedno močnimi simbolnimi konotacijami ohranjajo svojo relevantnost, tako v vsakdanjih ritualih kot v motiviki sodobne umetnosti. Zdi se, da so cvetlice na določenih točkah njihovih ustvarjalnih poti zanimale neverjetno širok krog umetnic in umetnikov,  ki jih pritegujejo njihova izmuzljiva pomen in videz, njihova estetska vrednost, pa tudi življenjski cikel, ki je stoletja simboliziral minljivost človeškega življenja. Za Tilyen Mucik so ključ do opazovanja te raznovrstnosti v botaničnem svetu tako široka paleta rastlinskih vrst (od travniških cvetlic do zelenih rastlin, halofitov in tropskega rastja) kot tudi nenehni tehnični preizkusi. Navsezadnje pa s konceptom floriografije povezuje tudi svoje komuniciranje s svetom in razmišljanje o njem, saj z rožami pogosto izraža svoja občutja in misli. Jezik rož je postal jezik umetnice, ki svojo ljubezen do botanike vedno znova predaja.

Hana Čeferin

Tilyen Mucik (1995) je vizualna umetnica, ki živi in ustvarja v Ljubljani. Po končanem dodiplomskem študiju na Fakulteti za aplikativne vede VIST (2018) je magistrirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v programu Oblikovanje vizualnih komunikacij, smer fotografija (2022). Od leta 2011 kontinuirano samostojno in skupinsko razstavlja doma in v tujini (mdr. v Galeriji Božidar Jakac, Galeriji Fotografija, Galeriji P74, Steklenem atriju Mestne hiše in +MSUM v Ljubljani, Muzeju za umetnost in obrt v Zagrebu ter Galeriji Albrecht v Berlinu). Njena dela so bila objavljena v različnih mednarodno prepoznavnih spletnih in tiskanih revijah, kot so Wotisart?, Float magazine, Semimagazine in F-stop magazine. Je prejemnica nagrade ALUO za izjemne dosežke pri izvedbi magistrskega dela (2022), kuratorjeve nagrade Float Photo Magazine (2022), certifikata posebne omembe Envision Arts (2020) in druge nagrade na festivalu Rovinj PhotoDays v kategoriji Umetniški koncept (2018). Njena dela so bila predstavljena na domačih in mednarodnih umetniških sejmih: Vienna Contemporary, Photo Basel, Paris Photo, Unseen, Zero Pixel, YIA Paris. Med njenimi izstopajočimi dosežki sta seriji Flora Femina (2018) in Žbunje (2020), ki nadaljujeta avtoričino zanimanje za botanično fotografijo, alternativne fotografske tehnike in raziskovanje naravnih barvil.

Hana Čeferin (1995) je magistrica umetnostne zgodovine. Od leta 2015 je sodelavka Galerije Fotografije v Ljubljani, kjer je sodelovala s slovenskimi in tujimi umetniki. Med 2022 in 2023 je delala v kuratorskem oddelku Kunsthalle Wien na Dunaju. Od leta 2023 je vodja Bienala oblikovanja BIO28. Od 2021 je urednica revije za sodobno umetnost ETC. in direktorica istoimenskega zavoda. Kot samostojna kuratorka je doslej sodelovala mdr. z Galerijo Prešernovih nagrajencev Kranj, Cankarjevim domom, Galerijo Škuc in Narodno galerijo. Kritiške in umetnostnozgodovinske prispevke redno objavlja v zbornikih in revijah. Med letoma 2020 in 2022 je bila udeleženka šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti, ki poteka v okviru Zavoda za sodobno umetnost SCCA Ljubljana.