14. jun. ob 19.30 (odprtje) – 4. sept. 2022

Luciano Rossetti: Note a margine / Note na robu

Fotografska razstava, kurator Žiga Koritnik

Ob letošnjem 63. Jazz festivalu Ljubljana bo v Mali galeriji CD potekala že tradicionalna fotografska razstava, na ogled postavljena ob festivalu.

Tokrat se bo s svojimi fotografijami predstavil italijanski fotograf Luciano Rossetti, čigar delo je tesno povezano in prepleteno z glasbo in gledališčem.

Njegova fotografija je pred kratkim pridobila mednarodno priznanje zaradi svoje odličnosti. Leta 2021 je prejel nagrado najboljša fotografija leta in nominacijo za karierno odličnost v fotografiji Združenja jazzovskih novinarjev (JJA), ameriškega združenja jazzovskih novinarjev in kritikov.
 

Obstajajo ljudje, ki sejejo seme, izvabljajo čustva in stanja duha ter spodbujajo medsebojno sporazumevanje. Utirajo pot drugim in imajo sposobnost premikati gore.
Navdihnejo nas, da vstanemo in začnemo delovati, v nas porodijo zavzetost in željo po polnem izživetju.
Moški in ženske, ki ustvarjajo glasbo podobno, kot drugi pečejo kruh.
Obstajajo tudi moški in ženske, ki nam omogočijo, da stvari vidimo tako, kot jih sami po sebi ne bi mogli, s poudarjanjem podrobnosti, spreminjanjem perspektive, razpiranjem stvari, osvetljevanjem. Stvari pripravijo do tega, da se razkrijejo. Eden od njih je fotograf Luciano Rossetti.
Pino Saulo - RaiRadio3
 

Luciano Rossetti: Note a margine / Note na robu

14. jun. ob 19.30 (odprtje) – 4. sept. 2022
Več terminov

Prosti vstop

4. maj - 12. jun. 2022

Plečnikova Ljubljana na starih fotografijah

Fotografska razstava
V sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO)

Ljubljana je po razpadu Avstro-ogrske monarhije postala del nove državne tvorbe Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, pozneje preimenovane v Kraljevino Jugoslavijo. Za časa kratkega življenja kraljevine je Ljubljana doživela enega izmed svojih najpomembnejših in najplodovitejših arhitekturnih obdobij. Arhitekt Jože Plečnik (1872–1957) je s svojimi številnimi intervencijami preoblikoval mesto v simbolno narodno prestolnico. Plečnik je zavrnil modernistične pristope in udejanil svojo vizijo preureditve mesta. V procesu preureditve je kontekstualiziral obstoječi prostor, upošteval različne nivoje mesta, njegove naravne, arhitekturne, zgodovinske in nesnovne kvalitete, ter artikuliral mesto v niz javnih prostorov (trgi, parki, ulice, sprehajališča, mostovi) in objektov (knjižnica, cerkve, tržnice, poslovilni kompleks). Nastala je Plečnikova Ljubljana, ki je fenomen urbane krajine 20. stoletja, vpisane na UNESCO Seznam svetovne dediščine. Istočasno je nastajala tudi moderna Ljubljana, ki se je ozirala bolj k sodobnim arhitekturnim tokovom. Zaznamovali so jo Plečnikovi sodobniki, kot so denimo Josip Costaperaria in Vladimir Šubic, ter Plečnikovi študentje (France Tomažič, Edvard Ravnikar in drugi). Razstava fotografij bo tematizirala metamorfoze mesta, v letu, ko praznujemo 150. obletnico Plečnikovega rojstva.

Plečnikova Ljubljana na starih fotografijah

4. maj - 12. jun. 2022
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
2. feb. - 20. mar. 2022

Peter Uhan: Letno poročilo

Fotografska razstava

Razstava na ogled postavlja Uhanovo serijo družinskih portretov, ki so vse prej kot tipični portreti. Fotografije, ki prikazujejo zabavno in smešno, včasih kaotično in naporno, a lepo življenje štiri in pol članske družine, pred gledalca postavijo paleto zgodb, spominov in doživljajev. 


Peter Uhan (1977) se s fotografijo ukvarja poklicno, predvsem z gledališko in portretno, občasno s komercialno in arhitekturno. Redno sodeluje z gledališčema SNG Drama Ljubljana in SNG Nova Gorica, občasno tudi z drugimi gledališči in neodvisnimi uprizoritvenimi produkcijami. Do danes je dokumentiral več kot tristo petdeset predstav. V obdobju 2012–19 je sodeloval z nemškim umetnikom Ulayem pri izvedbi performansov. Redko se predstavlja na razstavah. Za svoje delo je prejel več domačih in mednarodnih nagrad in priznanj.



Besedilo ob razstavi: Ivana Djilas

Peter Uhan: Letno poročilo

2. feb. - 20. mar. 2022
Več terminov

Prosti vstop

Tilyen Mucik
Pretekli dogodek
23. mar. - 2. maj 2022

Onkraj objektiva / Beyond the Lens

Zaradi vzdrževalnih del bodo razstave 16., 17. in 18. aprila ZAPRTE.

Sodelujoči umetniki: Jošt Dolinšek, Andrej Lamut, Tilyen Mucik, Sara Rman, Blaž Rojs, Anja Seničar
Kuratorka: Hana Čeferin

Fotografijo je, morda bolj kot večino drugih medijev znotraj umetnosti, že od samega začetka zaznamovala zavezanost eksperimentalnosti. Prve uspešno fiksirane fotografske podobe so nastajale kot zaporedje fizikalnih in kemijskih eksperimentov, patentiranju prve dagerotipije leta 1839 pa so v hitrem zaporedju sledile nove tehnike – kalotipija, heliotipija in ambrotipija, pozneje pa svetlobni zapisi brez aparata, kot so fotogrami, kemogrami in luminogrami, če jih naštejemo le nekaj. Definicija fotografije se v sodobni umetnosti še razširja – od digitalnih intervencij do del, proizvedenih z umetno inteligenco, nenavadnih kemijskih spojin ter nešteto kombinacij emulzije, vključevanja živih organizmov in nepričakovanih nosilcev – načinov interpretiranja fotografskega je znotraj umetnosti neskončno. Čeprav se še vedno pogosto pojmuje fotografijo zgolj kot podobo, ki jo na površino, občutljivo za svetlobo, ujamemo s pomočjo fotografskega aparata, se ta definicija morda že od njenega začetka torej kaže kot neustrezna. 

Razstava Onkraj objektiva se s to eksperimentalnostjo v mislih obrača k mlajšim slovenskim fotografom in fotografinjam, ki kombinirajo različne medije, prevprašujejo material in formo ter raziskujejo potenciale medija fotografije izven uporabe fotoaparata. Dogajanje v slovenski sodobni fotografiji zadnjih let je vsekakor vznemirljivo. Mlajši avtorji in avtorice do nje pristopajo z izrazito samosvojimi pogledi, se dobro zavedajo zakonitosti medija, so neobremenjeni s fotografskim »purizmom«, kombinirajo sloge, materiale, pripomočke in nosilce. Organizirajo se v skupine, studie in kolektive, sodelujejo na mednarodnih platformah, razstavnih projektih in publikacijah ter se samostojno vpenjajo v umetnostni sistem. V živahnem in razgibanem dogajanju mlajše slovenske fotografije se nedvomno kažejo pogledi, polni svežine in individualizma. 

Znotraj tega dogajanja je cilj pričujoče razstave predstavitev produkcije, ki se je razvila v odnosu mlajše generacije do tradicionalnih pristopov k mediju. Razstava ne želi predstaviti najnovejših ali najsodobnejših del avtorjev in avtoric mlajše generacije, temveč osvetliti specifično razumevanje medija, ki se je začelo razvijati na našem območju. Dela na razstavi, ki so bila predhodno večinoma že predstavljena samostojno, so skupaj ponujena v razmislek o možnostih samega medija, fotografskih usmeritvah mlajše generacije ter tem, kako mladi umetniki in umetnice razmišljajo o fotografiji danes, ko jo producirajo izven objektiva. 
 

Andrej Lamut in Tilyen Mucik se v predstavljenih projektih s fotografijo ukvarjata skozi tematsko polje botanike. Lamut je v seriji Invasive Alien Species z metodičnim opazovanjem invazivnih rastlinskih vrst v svoji neposredni okolici, ki jih je predstavil kot izvenzemeljske vsiljivce, naslovil tematiko okoljske krize in njenih posledic, ki so obenem skrite in povsem na očeh. Mucik pa je v seriji Flora Femina v svoja dela botaniko vpeljala dobesedno, saj je v podobe vnašala rastlinska barvila in namesto papirja uporabila liste zelenih rastlin. Sara Rman in Anja Seničar fotografijo razumeta na formalni ravni, pri kateri je že fotografski papir s specifično obdelavo lahko nosilec pomena. Z žganjem, mečkanjem, uničevanjem, eksperimentiranjem z emulzijo in osvetlitvijo obdelujeta fotografski papir, dokler ne zavzame nepričakovanih oblik in prevzame forme samostojnega objekta. Blaž Rojs in Jošt Dolinšek kombinirata medije – prvi polaroidom, njegovemu primarnemu mediju, dodaja akrilne barve, pleksi steklo, tekstil in druge elemente ter jih oblikuje v večplastne objekte, drugi pa z zrcalnimi vstavki v okvirjih v dela vnaša več vstopnih točk pogleda, obenem pa z zvočno spremljavo potencira njihovo ambientalnost in raziskuje intimno izkušnjo, ki se odpira ob opazovanju podob.

Predstavljeni avtorji in avtorice do fotografije zavzemajo različna stališča ter jo interpretirajo povsem svojstveno. A njihov skupni imenovalec je morda ta, da raziskujejo vedno nove potenciale medija in preizkušajo njegove meje ter vzporedno s tem iščejo načine, kako pomen spojiti s formo. Do medija pristopajo izrazito tehnično ter z razmislekom o materialnosti, obenem pa z veliko mero zanimanja za izkušnjo gledalca/ke in mogočega razumevanja del. Skozi formalno in vsebinsko različna dela šestih predstavljenih umetnikov in umetnic tako vstopamo v polje sodobne fotografske produkcije, ki se giblje zunaj ustaljenih okvirjev in onkraj objektiva.
 

Onkraj objektiva / Beyond the Lens

23. mar. - 2. maj 2022
Več terminov

Prosti vstop

Zaradi vzdrževalnih del bodo razstave 16., 17. in 18. aprila ZAPRTE.

Pretekli dogodek
15. dec. 2021 - 30. jan. 2022

Igor Škafar: Ulica

Ob izteku koledarskega leta 2021 se v Mali galeriji s svojimi fotografskimi deli predstavlja fotograf Igor Škafar. Razstava Ulica na ogled postavlja večje število portretov, večinoma mladih ljudi. Avtor te portrete kontinuirano, z vztrajnostjo ter neomajnim raziskovanjem novega in svežega ustvarja že zadnjih dvajset let. 

Predstavljene bodo tako starejše fotografije, ki so bile posnete na film, kot tudi pozneje nastale digitalne fotografije. Na razstavi bo svojevrstno prikazan tudi manjši vpogled v proces avtorjevega dela.
 

Igor Škafar je bil rojen leta 1975 v Ljubljani. S fotografijo se ukvarja od leta 1997, ko se je zaposlil kot laborant v fotografskem studiu Manjana. Dve leti pozneje je začel fotografirati za tednik Mladina. Sedaj sodeluje z različnimi mediji in agencijami ter redno objavlja v Mladini. Ichisan pa je vzdevek Igorja Škafarja v vlogi didžeja (in fotografa), ki se je z glasbo začel ukvarjati kot kitarist v različnih zasedbah, pozneje pa se je s posebno naklonjenostjo posvetil elektronski glasbi.

Igor Škafar: Ulica

15. dec. 2021 - 30. jan. 2022
Več terminov

Pretekli dogodek
3. nov. - 12. dec. 2021

DK: Preostanki

Fotografska razstava

DK je eden najvidnejših slovenskih fotografov srednje generacije. Njegov izjemni opus zaznamuje samosvoj vizualni in konceptualni avtorski pristop. Prva asociacija na umetniško ime DK v slovenskem in širšem prostoru se verjetno še vedno navezuje predvsem na ikonične portrete z Metelkove. Sicer pa gre za izkušenega in uveljavljenega fotografa, ki skozi celotno kariero vzporedno razvija zanimanje in prakso na različnih področjih fotografije: od dokumentarne, celo reportažne, in serij, ki so na prepoznaven in kritičen avtorski način obravnavale določene fenomene družbene stvarnosti, pa do čiste abstrakcije, ki je bila v njegovih doslej videnih prezentacijah najmanj zastopana, a jo je nazadnje domišljeno predstavil na razstavi Scotoma v Jakopičevi galeriji. Nereprezentacijska fotografija živi na tem območju boja med snovno resničnostjo in fotografsko iluzijo – med dejstvi in fikcijo, z razstavo v Mali galeriji obstane nekje vmes, s fotografijami, ki jih je avtor posnel v »brezčasnem« Egiptu in za katere bi lahko rekli, da so izgubljene v času. Besedilo o projektu pripravlja umetnostna zgodovinarka Hana Čeferin.

DK (1970) je magistriral na sloviti fotografski šoli (FPS) v Münchenu. Že več kot trideset let deluje kot član umetniško-kulturnega produkcijskega kolektiva Strip Core. S svojim delom se odziva na aktualna družbeno-politična in kulturna vprašanja ter s kreativno metodo, osnovano na umetniškem raziskovanju, podaja ambivalentne, a pronicljive vizualne metafore duha časa. Fotografov izjemen opus s pomočjo vizualnega medija aktivira poglobljeno ozaveščenost – bolj sublimno kot neposredno, z vzdramljanjem neokrnjenih čustev. DK se tako posameznika dotakne na podzavestni ravni, trajneje. Svoje delo je nedavno predstavil na fotografskem sejmu Photo Basel, v dunajski Fotogalerie in z obsežno rastavo Scotoma v ljubljanski Galeriji Jakopič.


 

 

DK: Preostanki

3. nov. - 12. dec. 2021
Več terminov

Prosti vstop

Razstavo v Mali galeriji pripravljamo v sodelovanju s Forumom, Ljubljana oziroma Strip Corom, ki deluje v njegovem okrilju.

Pretekli dogodek
8. sept. - 24. okt. 2021

Damir Fabijanić: V sredino stvari

Zdi se, kakor da v okolju, ki je drastično soočeno z izumiranjem kakršnekoli (samo)kritičnosti, smiselnih kriterijev vrednotenja in promoviranja avtentičnih vrednosti, oziroma s posledicami te erozije, ki sistematično razžira vse več področij kulturne produkcije, Damirju Fabijaniću ni preostalo nič drugega, kot da stopi v »središče stvari«. Zaradi pomanjkanja drugih komunikacijskih sredstev je avtor izbral govor v prvi osebi. Do pojavov v svojem vsakdanjem življenju, tako v javnem medijskem kot tudi v okviru kulturnih institucij, o katerih se najpogosteje sporazumno ne govori, je Fabijanić oster in brezkompromisno kritično opredeljen, v enaki meri pa je kot avtor fotografskih zapisov, v dokumentiranju lastnega videnja resničnosti, odpiranju razprave o komercializaciji umetnosti, preizpraševanju delitve na umetniško fotografijo in druge žanrske kategorije prepričljiv, ko ironizira psevdocivilizacijsko zapuščino novokomponirane hrvaške kulture. Razstava združuje več ločenih celot, vsaka tema pa je sestavljena iz fotografij in besedil: namesto običajnih razlag, ki spremljajo eksponate, avtor uporablja pisane izjave, komentarje ali opise, da bi dodatno poudaril kontekst, v katerem so dela nastala. Postavitev razstave je koncipirana kot inštalacija, ki vzpostavlja komunikacijske kode na podlagi izkušenj konceptualnih praks, oziroma izhodišča o dematerializaciji umetniškega predmeta kot estetskega objekta. Hkrati s pomočjo teh besedil spremljamo kroniko fotografskega prizadevanja, ki prikazuje več konstant tega avtorskega opusa, tako na ravni tem in vsebin, kot avtorjevega pristopa. Namesto objektivnega, nevtralnega opazovalca se je Fabijanić odločil za manj udoben položaj angažiranega udeleženca, kar še bolj poudarja avtoreferencialno dimenzijo njegovih del in njihovo prepoznavno interpelativno moč.   
                                                                                                                                     
Fabijanić (r. 1955 v Zagrebu) od leta 1987 deluje kot samostojni svobodni umetnik- fotograf. Že od vsega začetka se je specializiral za arhitekturo in pejsaže. V času hrvaške Domovinske vojne je fotografiral opustošeno kulturno dediščino, še posebej Dubrovnik z okolico. Fotografski material na to temo je objavil v knjigi Dubrovnik… Istoimenska razstava, skupaj z drugimi avtorjevimi, je prepotovala Evropo in Južno Ameriko – predstavljena je bila tudi v Mali galeriji CD leta 1997.  Leta 1992 je (kot edini hrvaški fotograf do danes) sodeloval na najbolj pomembnem evropskem festivalu fotografije v Arlesu. Na svoji profesionalni poti je nanizal številne samostojne razstave in za svoje delo prejel pomembna priznanja in nagrade. Je glavni fotograf in urednik fotografije v čaopisih Croatia/Croatia Airlines (od leta 1993), Oris (med letoma 1999 in 2008) in Iće&piće (od leta 2007). Fotografije pa je objavljal tudi v uglednih časopisih in revijah kot so Abitare, Architektur aktuell, Architektur und Bauforum, Architectural Rewiev, Baumeister, Casa Vogue, El croquis, Detail, Diseno interior, Domus, Piranesi, Topos, Werk, Bauen+Wohnen, Japan Architect.                  
 

Damir Fabijanić: V sredino stvari

8. sept. - 24. okt. 2021
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
23. jun. - 5. sept. 2021

Sunčan Patrick Stone: Grenfell Tower Silent Walks

Fotografska razstava

Sunčana Stona v našem prostoru poznamo kot izjemnega fotografskega sledilca plesa, plesalcev in plesnih predstav, občasno tudi glasbenih in gledaliških dogodkov. Po triletnem bivanju v rodni Angliji za Malo galerijo pripravlja predstavitev novega projekta z naslovom Grenfell Tower Silent Walks. Gre za pohode v tišini, z namenom opomniti oblasti in se spomniti  na vse ljudi, ki so umrli v požaru te stolpnice (14. 6. 2017). Avtor takole opisuje svojo odločitev: »14. 6. 2017 je zagorela 24-nadstropna stolpnica v Northingtonu, v požaru je  umrlo 72 ljudi. ... Že mesec pozneje, 14. 7. 2017, so preživeli in sorodniki umrlih organizirali Grenfell Tower Silent Walk, na katerem so v tišini korakali skozi sosesko, ob cesti so jih podpirali vsi, od gasilcev, ki so se tisto noč borili za njihove sostanovalce in sorodnike, do ljudi iz soseske in naključnih mimoidočih. Zatem je vsakega 14. v mesecu potekal silent walk v spomin umrlim in v opomin uradnikom, da čim prej najdejo odgovorne in uvedejo spremembe. Na tretjem pohodu sem se jim pridružil tudi sam s svojim fotoaparatom ter jih nato spremljal in podpiral ves čas svojega bivanja v Londonu (do oktobra 2019). Razstava je zbir portretov ljudi, ki jih je nekaj ur v življenju spremenilo za vedno. Pri tem pojmujem portret dokaj svobodno, saj so vse fotografije nastale med pohodom, tako da sem se včasih osredotočil na enega človeka, včasih na dva ali manjšo skupino, včasih sem pač naredil skupinski portret. Fotografije prikazujejo človeka v globokem čustvenem stanju, a tudi človeka v svojem dostojanstvu v trenutku, ko ga okoliščine in spomini pritiskajo proti tlom, a hkrati v trenutku, v katerem jasno kaže svojo pokončno držo ter izkazuje sočutje in solidarnost – saj smo se vedno znova odpravili na pohod zato, da se spomnimo na umrle, podpremo preživele in poskrbimo, da se to nikoli več ne ponovi.«

Sunčan Patrick Stone (1971) je bil rojen v Londonu, Veliki Britaniji, vendar je sedaj že dodobra udomačen v Ljubljani. Med študijem (sociologija kulture in umetnostna zgodovina na Filozofski fakulteti v Ljubljani) je začel prevajati (večinoma v angleščino) in je do sedaj prevedel že kopico knjig (od strokovnih del do poezije, otroških knjig, romanov in vsega vmes) kot tudi strokovnih člankov. Poklicno se s fotografijo ukvarja od leta 2009, zanimajo ga predvsem načini, na katere ljudje izražajo svojo kreativno plat. Zato fotografira skoraj izključno ples (predvsem sodobni), gledališče (predvsem neodvisno) ter koncerte in umetniške razstave. Fotoaparat vedno vzame s seboj tudi na demonstracije, saj verjame, da lahko s tem pomaga ozaveščati ljudi o trenutnih družbenih gibanjih. Do sedaj je nanizal več kot dvajset samostojnih fotografskih razstav (v Belgiji, Sloveniji in Veliki Britaniji, od katerih jih je bila skoraj polovica posvečenih sodobnemu plesu) ter sodeloval na več kot petindvajsetih skupinskih fotografskih razstavah (v Avstraliji, Avstriji, Sloveniji in Srbiji) kot tudi v različnih umetniških projektih, ki so bili predstavljeni na Hrvaškem, v Italiji, Južni Koreji, Makedoniji in Veliki Britaniji. Vodi tudi različne fotografske delavnice, od uvoda k digitalni fotografiji do delavnic plesne fotografije in delavnice gledališke fotografije.

 

Sunčan Patrick Stone: Grenfell Tower Silent Walks

23. jun. - 5. sept. 2021
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
24. mar - 16. maj 2021

Franci Virant: Počitnice v Rimu

Fotografska razstava

Skladno z ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa smo odpovedali oz. prestavili smo vse prireditve, razstave so odprte.

Več informacij o vračilu kupnine in urejanju dobropisa >>


Izbor izjemnih, spontanih, a hkrati premišljenih fotografij odseva en teden bivanja v italijanski metropoli. Dogaja se oktobra 2008. Na fotografijah se avtor poigrava z zgodbo o ljudeh, arhitekturi, umetnosti, zgoščeno v prepoznaven genius loci starodavnega, mogočnega  mesta-spomenika. Zasleduje svoje občutenje odnosa ljudi do stvari in razkriva jedro lastnega doživljanja kraja. Hkrati ujame zamaknjenost ljudi, ki se pravzaprav niti ne zavedajo, kaj gledajo. Ob površnosti beleženja na mobilnih telefonih se poraja vprašanje: Ali je to dokaz, da so tam res bili? Posamezne podobe so nadgrajene z novimi pomeni, povsem aktualizirane, druge spet nosijo pretanjeno, zagonetno simboliko, vse pa povezuje izjemna čustvena intenzivnost. O njegovem delu je Brane Kovič zapisal naslednje: “Virantove fotografije smemo torej brati tudi kot spontan, nepretenciozen,  antropološki esej, ki povzema enega izmed vidikov današnjega stanja duha z igrivo, včasih humorno noto. Prevladujoča linija avtorjevega narativa se spleta skozi izjemno umetniško bogastvo italijanske prestolnice, ki je najpogostejši vzrok navala na njegove ulice in trge, med arhitekturne dosežke, v številne muzeje in likovne zbirke ter arheološke ostanke, z občasnimi odvodi k bolj trivialnim segmentom vsakdanjega življenja, s katerim se srečujejo tako domačini kot obiskovalci. … Franci Virant je verodostojen pričevalec resničnosti, v katero je potegnjen, zaveda se privilegiranega položaja, s katerega jo interpretira, kajti s tem, da nam daje v videnje tisto, kar je bilo v določenem trenutku pred njegovo kamero, so njegova stališča in njegovo umevanje sveta presegla okvire naključnosti in se sestavlja v mozaik ustvarjalne svobode kot spoznavanja sebe."


Francija Viranta (r. 1958) že vrsto let poznamo zlasti kot izvrstnega modnega fotografa – fotografirati ženske je njegov vsakdan. Svojo fotografsko izkušnjo je brusil v sloviti fotogrupi ŠOLT, pozneje tudi v fotosekciji Dela. Od leta 1988 deluje v statusu samostojnega kulturnega delavca. Sodeloval je pri projektih skupine IRWIN, z NSK sodeluje že od leta 1987. Njegova fotografija se pojavlja na številnih gledaliških plakatih, s fotografijo je opremil mnoge razstavne in druge publikacije. Sodeluje s slovenskimi umetniki in modnimi kreatorji. Imel je več odmevnih samostojnih razstav, med njimi leta 1996 v Mali galeriji Cankarjevega doma (v letih afirmiranja tega prostora kot nove ljubljanske /slovenske fotografske galerije) in sodeloval pri številnih skupinskih razstavnih projektih doma in v tujini. Fotografije vsa leta objavlja v številnih slovenskih časopisih in revijah (npr. ARS VIVENDI, Stop, Pepita Moda in,  Fokus itd.), opremil je vrsto izjemnih koledarjev in sodeluje pri propagandnih akcijah. Prejel je tudi več mednarodnih nagrad s področja fotografije (med drugim na Poljskem, Japonskem in Madžarskem).

Franci Virant: Počitnice v Rimu

24. mar - 16. maj 2021
Več terminov

Prosti vstop

Pretekli dogodek
11. feb.. - 21. mar. 2021

Andrej Blatnik: Po sledeh Angela pozabe

Zgodbe potrebujemo. Potrebujemo jih, da bi razumeli sebe.
Salman Rushdie 
 

Gozdne steze držijo mimo krajev smrti, tu je veja ubila Frica, se je spominjala babica, tu je strela zoglenila tri moške, na hudi jasi zraven mrtvaške bukve pri potoku, vpijoča dekleta pod Posetovim izvirom, kjer tavajo in tožijo mrtvi, divja grapa, v kateri so našli mrtvaško glavo. To so zgodbe Maje Haderlap v Angelu pozabe, knjigi, ki je izzvala fotografa, da je v njeni dolini, dolini Lepene, ki se vije po Koroški na avstrijski strani, posnel ciklus fotografij in poimenoval jih je lahko le Angel pozabe. Ko je knjigo prebral, se je odločil, da poskusi vizualizirati vse drame, ki so se tam dogajale, je dejal. Želel je, da so posnetki dramatični, da se na njih vidi trmo, voljo do preživetja, vztrajanje, boj z naravo. Tudi partizane in trenja. Veselje, je še dodal. Gledalci na fotografijah tako gledamo Lepeno. In vidimo tudi sebe. Sončni žarki se prelivajo po drevesih, meglice se spuščajo po strmih pašnikih, na travnikih se prekopicujejo besede Maje Haderlap, ki se spreminjajo v resničnost. Fotografije nosijo pripovedi pisateljice in ljudi, ki jim ta del sveta pripada. A zelo previdno, nevsiljivo nam, gledalcem, šepetajo fotografovo zgodbo in odpirajo prostor, da prisluhnemo sebi.

Ampak vrnimo se v dolino Lepene oziroma grape, kot ji pravijo domačini, ki teče od Železne Kaple do pobočja Pece. Zgolj dobrih deset kilometrov je dolga. Ujeta je med več kot dva tisoč metrov visoko Peco ter prav malo nižji gori Topico in Olševo. V teh težko dostopnih krajih, kjer je videti, kot da skozi visoke vzpetine do graparjev ne presije nobena svežina, pa tudi ne zatohlost zunanjega sveta, se je odvijala samosvoja zgodovina uporništva, ki bi jo uradno zgodovinopisje najraje preskočilo. Ta, če je le mogoče, zamolči partizanstvo, ki so se mu priključili številni koroški Slovenci in so zaradi tega njihove družine med vojno plačevale krvavi davek, po vojni pa so bili zaradi upora proti nacizmu in nemški vojski zaznamovani. Človek lahko tudi o drevesih piše politično in v moji knjigi je veliko dreves, so besede Maje Haderlap. Zgodbe, izgubljene v gozdovih, ki so bili gosti v tem delu sveta, vse dokler se niso pred le nekaj leti ujme znesle nad pokrajino in ogolile z drevjem strnjeno porasli svet, so se našle in preživele.
Na črno-beli fotografiji vidimo drevo. Le kdo ve, kako in pravzaprav zakaj prav tu, raste iz skal na strmem bregu. Vzravnano je, nobenega upogibanja ni slutiti. Prijetna fotografija. Idiličen posnetek narave, bi lahko še rekli in preskočili k naslednji fotografiji. Pa ne. Tisti trenutek, ko jo postavimo v zgodovinski kontekst, začutimo dramatičnost doline Lepene. Zato se ustavimo. To je totalen upor gravitaciji in vsemu. To je nora volja do preživetja, pravi Andrej Blatnik o tem trdovratnem drevesu. 

Andrej Blatnik vešče združuje pisanje in fotografiranje pri pripovedovanju zgodb; s fotografijami je sodeloval pri opremljanju monografij, učbenikov, priročnikov, zbornikov, leposlovnih knjig.  Zadnje desetletje ga vse bolj zanima zamejstvo, predvsem odmaknjeni kraji v Porabju, Ziljski in Rabeljski dolini, na hrvaški strani Čabranke. V ciklusih fotografij, ki nastajajo v slovenskih premalo poznanih, skoraj prezrtih krajih, se premika med ustvarjalnostjo in stvarnostjo, med estetiko, informiranostjo in občutji. Predvsem svojimi, seveda. Tudi v ciklusu Angel pozabe njegove fotografije lebdijo med osebno izpovedjo in dokumentiranjem, med sporočilnostjo in njegovim izjemnim odnosom do lepega. Njegove fotografije se velikokrat kitijo z barvami, tokrat so mu bile odveč. Spretno je izkoristil pripovednost sivin, prehajanje svetlobe v temo, črnino, ki se izgublja v belini. In na trenutke lahko celo zaslutimo zelo zelo nežno živahnost, ki se previdno prikrade v to resno okolje.

Na fotografiji vidimo streho, nad njo drevesno krošnjo in nad njo nebo. Streha je preperela, krošnja scefrana, nebo zgineva v temo. Ljudi ni. In vendar nam je pri priči jasno, da Andrej Blatnik govori prav o njih, o izjemnih ljudeh, ki so ga očarali s svojimi zgodbami.


Meta Krese


Andrej Blatnik (r. 1963 v Ljubljani) je od leta 1991 do 1994 študiral oblikovanje in moderno umetnost na britanski Open University. S statusom samozaposlenega v kulturi na področju fotografije deluje že od 1994. S profesionalno fotografijo se ukvarja od leta 1991, od 2000 intenzivno tudi z reportažno fotografijo, je tudi član Društva novinarjev Slovenije. Objavljal je v številnih časopisih in revijah: Ambient, Viva, Albert, Cosmopolitan, Playboy, Elle, Gea, Atelje, Adria Airways In-Flight Magazine, Pri nas doma, Jana, Mama, Otrok in družina, Vrtnar, Rože in vrt, Kmečki glas, Življenje in tehnika, Zvon, v prilogah Objektiv, Polet, Ona … Pripravil je vrsto samostojnih razstav doma in v tujini. Spomnimo se njegovih dveh nastopov v CD: leta 2009 s samostojno razstavo serije Knapovske marionete, ki je od takrat del stalne muzejske zbirke v Hrastniku, ter v okviru muzejske razstave s fotografsko serijo Sečoveljske soline iz leta 2010.
 

Andrej Blatnik: Po sledeh Angela pozabe

11. feb.. - 21. mar. 2021
Več terminov

Prosti vstop

© Cankarjev dom

Piškotki   Produkcija ENKI