Nataša Kovšca

V sodelovanju Slovenskim društvom likovnih kritikov

Špela Volčič je primorska vizualna umetnica in fotografinja, ki se v svojih konceptualno zasnovanih projektih ukvarja z vprašanji reprezentacije, iluzije in reprodukcije v fotografiji. Za njena dela je značilno nenehno prepletanje stvarnega in umišljenega, vidnega in nevidnega, s tem pa spodbuja gledalca k poglobljenemu opazovanju podob, ki nas obdajajo v vsakdanjem življenju.

Tokratna postavitev predstavlja izsek iz njenega zadnjega, vsebinsko in oblikovno večplastnega projekta z naslovom Et fiat lux, ki je povzet po citatu iz Géneze (1:3). Svetloba kot izvor življenja je namreč ne le najpomembnejši, ampak tudi povezovalni element projekta, ki v izvirniku vključuje dva sklopa fotografij (Et fiat lux in After et fiat lux) in fotografsko instalacijo (Untitled – TESLA).

Projekt izhaja iz avtoričine refleksije o identiteti fotografije, njeni objektivnosti in reprodukcijski naravi. Da je vsaka fotografija že v svoji osnovi reprodukcija, poudari tudi z izborom osrednje teme. Vodilni motiv obeh sklopov fotografij so namreč podobe ikeban, ki jih oblikuje iz plastičnega cvetja, za katere je našla navdih v tihožitjih nizozemskih baročnih slikarjev. Na fotografijah zato izpostavi učinek chiaroscura, povsem baročno pa učinkuje tudi množenje različnih elementov/cvetov, ki ustvarjajo občutek likovnega kipenja in nasičenosti.

Tihožitja, ki so posnetki pravega cvetja, poudarjajo nasprotje med videzom in resničnostjo, izvirnikom in ponaredkom, artefaktom in kičem. Očitno je tudi, da avtorica v projektu izpostavlja problematiko globalnega gospodarstva, saj cenene cvetlice od osemdesetih let prejšnjega stoletja proizvajajo v kitajski provinci Guangdong in jih izvažajo v številne države po vsem svetu. Hkrati pa cikel odpira vprašanja o naravi fotografske podobe. Fotografija je po eni strani zgolj dokument umetniškega procesa, saj avtorica vsak aranžma po fotografiranju razdre in cvetove uporabi za nova dela. Po drugi strani pa je v središču njenega raziskovanja reprodukcijska moč fotografije. Podobe iz prvega sklopa Et fiat lux (2016–17), ki so fotografske različice slikarskih baročnih tihožitij, so namreč predstavljene kot kopije izvirnih fotografij, nekakšne tapetne reprodukcije, natisnjene na perforiranem platnu, ki ga je uporabila že v fotografski instalaciji Untitled – TESLA (2018). Da se tapetne reprodukcije navezujejo na prostorsko postavitev, pa nakazuje tudi platno, ki v spodnjem delu ni pritrjeno, ampak prosto pada v prostoru.

Na perforirani osnovi so razstavljena cvetlična tihožitja iz druge serije z naslovom After Et fiat lux (2017–18), med katerimi so – v nasprotju s tapetnimi kopijami – izvirna diapozitiva velikoformatnega filma (v velikosti 10x12 cm) in povečava diapozitiva. Očitno razliko pa opazimo tudi v sami zasnovi tihožitij: cvetove namreč nadomeščajo abstraktni svetlobni madeži, ki jih ustvari tako, da negativ v temnici osvetljuje v svetlobno neprepustnem ovoju, ki ga preluknja le na posameznih, zelo natančno določenih delih. Vsako tihožitje s svetlobnimi »cvetovi« je zato edinstveno in neponovljivo, saj je barva »cvetov« odvisna tako od izbrane barve luči, med katerimi uporablja rdečo, modro, zeleno, rumeno in magento, kot tudi od strani diapozitiva, na katerega pronica svetloba. Ponovno gre torej za željo po zavajanju gledalčevega pogleda in svojevrstno posnemanje resničnosti, kajti cvetovi, katerih žarenje dodatno poudarjajo svetlobni okvirji, v resničnem svetu ne obstajajo.

Avtorica s prepletanjem stvarnega in umišljenega izraža dvom v resničnost fotografske predstave, ki je z vzponom digitalnih medijev izgubila vlogo pristnega zapisovalca stvarnosti. Očitno pa je tudi, da se poigrava z idejo izvirnika in kopije ter reproduktibilnosti v fotografiji, kar lahko razberemo iz premišljenega izbora del: reprodukcij, unikatnih del in povečanega diapozitiva, ki se na steni prekrivajo in plastijo.

                                                                                                                       Nataša Kovšca

Špela Volčič (1984) je po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani študirala fotografijo na C.F.P. Riccardo Bauer v Milanu. Leta 2011 je prejela štipendijo Ministrstva za kulturo RS, ki ji je omogočila izobraževanje na Univerzi IUAV v Benetkah, kjer je leta 2013 diplomirala iz sodobne vizualne umetnosti. Po koncu študija je bila sprejeta na enoletno umetniško rezidenco fundacije Bevilacqua La Masa v Benetkah, nato pa v rezidenčni program Via Farini v Milanu. Leta 2017 je prejela prvo nagrado na festivalu SIFEST – Savignano immagini festival.

Njena dela so bila razstavljena na samostojnih in skupinskih razstavah v domačih in tujih institucijah, kot so: Muzej moderne in sodobne umetnosti GAMEC (Bergamo), Fabbrica del Vapore (Milano), Fundacija Bevilacqua la Masa (Benetke), Muzej G. Fattori (Livorno), CLOG (Torino), Galerija A plus A (Benetke), Jarach Gallery (Benetke), Festival Sifest – Savignano, Cankarjev dom (Ljubljana), Galerija Photon (Ljubljana), Umetnostna galerija Maribor, Obalne galerije Piran, Center K2 za sodobno umetnost Izmir (Turčija), Rob Pruitt Flea Market v sklopu 56. Beneškega bienala.