Samanta Kobal: Zrcalce, zrcalce na steni povej

Izhodiščno besedilo, iz katerega je nastala ideja za gledališko predlogo, je Smrt in deklica I–V (Drame princes) pisateljice Elfriede Jelinek.
Predstava pred nas postavi norost današnjega sveta, v katerem utripa nepregledna množica novic, zgodb, želja, hrepenenj, pogledov . . . Stare zgodbe in načela se prepletajo z novimi; zakoreninjeni predsodki se drobijo in dobivajo nove podobe; novi tehnološki dosežki aktivno posegajo v naša vsakdanja življenja in mešajo navade, stereotipe, ki so toliko let veljali v družbi. 
Vsi ti impulzi so strnjeni v gledališki prikaz, ki mu na točki preloma »zmanjka napajanja« in ugasne. Kaj ostane, ko vsa navlaka, vse površinsko današnjega vrvenja izgine, se izklopi, ne obstaja več?
Kaj je tisto, kar je spodaj, pod plastmi virtualnih in utopičnih predstav o tem, kdo smo, kam gremo in kaj si želimo?