Literarne ekokrajine

Literarne ekokrajine so pogovori o knjigah, ki osvetljujejo najsodobnejše trende prepletanja literature in globalnih podnebnih sprememb ter opozarjajo nanje. Pogovori bodo združevali pisatelje in znanstvenike, ki bodo razpravljali o romanih z ekološko tematiko ter raziskovali, kako lahko umetnost še vedno vpliva na kolektivno zavest in spodbuja trajnostno razmišljanje. Vodila jih bosta dr. Maša Jelušič, doktorica varstva okolja in pisateljica, ter dr. Andrej Blatnik, doktor komunikologije in pisatelj.
 
Začetki okoljske ozaveščenosti v literaturi segajo v industrijsko revolucijo, še pred uradnimi znanstvenimi naznanili o človekovem vplivu na okolje. Mistične upodobitve neukročene narave angleške romantike (Wordsworth, Keats, Coleridge ...) ter filozofske razprave o povezanosti človeka in divjine ameriških transcendentalistov (Thoreau, Muir, Emerson) vlečejo bralca stran od hladnega ritma industrijskih strojev ter ga nosijo v podobe prvobitne narave. V drugi polovici 20. stoletja je v t. i. ekološki literaturi nastal velik preobrat, ko je Rachel Carson z izjemno odmevno Nemo pomladjo (1962, slovenski prevod 1972) razgalila iluzijo znanstvenega napredka. Bralcem je predočila temno plat kemične industrije pesticidov in ustvarila neposredno vabilo k ozaveščeni drži.
 

 

V naslednjih desetletjih se je ekološka tematika in z njo pozornost razpršila med različne pisce in piske, v zadnjem času pa se zdi, da dobiva še poseben zagon. Sodobni avtorji (Amitav Ghosh, Richard Powers, Jeff VanderMeer in drugi) z občutkom za človekovo povezanost z naravo ustvarjajo dela, ki subtilno, a odločno opozarjajo na našo odgovornost do okolja, pri tem pa prejemajo tudi najvišje literarne nagrade. Nobelovi nagrajenki Olga Tokarczuk z romanom Pelji svoj plug čez kosti mrtvih in Han Kang z Vegetarijanko dokazujeta, da je ekološka zavest v literaturi ne le živa, ampak eden osrednjih moralnih imperativov sodobnega časa. Tudi v slovenskem literarnem prostoru je ekološka tematika vedno bolj glasna. Nagrada Prešernovega sklada Nataši Kramberger za delo Po vsej sili živ nedvoumno potrjuje, da literarna govorica o naravi ni zgolj mogoč umetniški izraz, ampak življenjska izkušnja, ki se vpisuje v kolektivno zavest.
 
Ali vnašanje ekološke zavesti v literaturo načenja njeno avtonomnost? Ali ustvarja nov žanr, ki zahteva lastno poetično govorico? Ali odpira zgolj nove teme in razsežnosti, o katerih se literatura šele uči razpravljati? 
 
Literarne ekokrajine izpostavljajo nekatera novejša literarna dela in vodilne ekološke glasove ter prevprašujejo današnjo vlogo literature v spreminjanju družbene zavesti. Prizadevajo si privabiti in spojiti tako literarne kot naravoslovne skupnosti, opozoriti na stičišča ter na različne poglede in pristope, ob tem pa napotiti k branju kakovostnih vsebin z ekološko tematiko.

Maša Jelušič