Vse najboljše, dragi Ivan!

Po izjemnih ljudeh imenujemo ulice, šole, knjižnice, društva, kulturne ustanove. Predvsem po moških, šele zadnje čase nekoliko pogosteje tudi po ženskah. Da bi z izgovarjanjem njihovega imena v vsakdanji rabi ohranili v spominu tisto, po čemer so se v umetnosti, znanosti, politiki, vojskovanju, humanitarnosti izkazali in ustvarili dobrine, ki so last vseh.

Dokler je živo tvoje ime, nisi mrtev. Tako pravijo. Ker pa se duh časa spreminja, ker se spreminja tudi odnos do preteklosti, se včasih zgodi, da ulice, šole, knjižnice, društva in kulturne ustanove preimenujemo. Staro ime izbrišemo, pustimo, da ga spomin odpihne z obzorja, nekako tako kot veter odpihne pesek, in ga nadomestimo z novim. Po Cankarju smo poimenovali marsikaj. Njegovo ime imamo vsak dan na jeziku. To pomeni, da je ves čas z nami.
 

Vsi so se strinjali le o tem, da se bo novi kulturni hram imenoval Cankarjev dom.

O gradnji osrednjega slovenskega kulturnega in kongresnega središča kroži veliko anekdot. Starejši se spominjajo osebnega prispevka, ki se je takrat imenoval samoprispevek, in je bil namenjen za gradnjo kulturnega hrama. Preračunano za današnji čas naj bi celoten proračun 36.000 kvadratnih metrov obsegajočega objekta znašal več kot tristo milijonov evrov.

Veliko ljudi se spominja gradnje Cankarjevega doma. Velikanska luknja, iz katere je raslo nekaj novega. Marsikdo ima v spominu tudi arhitekta, profesorja Ravnikarja, za katerega je bila novogradnja zagotovo velik zalogaj. Njegovi učenci in učenke še dandanes o njem govorijo z iskrenim občudovanjem in spoštovanjem do njegove avtoritete. O presežnosti njegove arhitekturne vizije pa priča dejstvo, da je ustvaril prepoznaven osebni slog, ki ga modne muhe niso zasenčile. Kadar nas obiščejo umetniki iz tujine, me nekateri vprašajo, kdaj smo poslopje zgradili, potem pa mi povejo, da so imeli občutek, da naš kulturni center ne bi mogel biti starejši od desetih let.

Slovenska javnost se je ob začetku gradnje seveda prerekala o tem, ali res potrebujemo tako veliko hišo. Nekateri so se ustrašili, da bo gigant nekakšno mesto duhov, drugi, da bo pohrustal zanimanje za druga gledališča, koncertne dvorane in kinematografe. Danes bi bili veseli, če bi namesto ene imeli vsaj dve Gallusovi dvorani. Prav zanimivo pa je, da so se vsi skupaj strinjali le o eni sami stvari, in sicer da bo novogradnji ime Cankarjev dom.

Cankarju v dramatiki res ni para

To pomeni, da nam Cankar veliko pomeni. V dramatiki mu ni para. Je klasik, ki ga lahko relevantno odrsko uprizarjamo in prirejamo v neskončnost. V liriki in prozi ima seveda konkurenco, čeprav je Hiša Marije Pomočnice denimo odličen evropski kratki roman.

Jaz na Cankarja mislim vsak dan. 10. maja še prav posebej. Ker ima rojstni dan. Če sem v Ljubljani, grem na Rožnik. Če nisem, je moj Rožnik tam, kjer sem. Kjerkoli sem, v mislih zašepetam: »Vse najboljše, dragi Ivan!«

Uršula Cetinski


Naslovna fotografija: Razstava Ivan Cankar in Evropa; Cankarjev dom 2018, foto: Blaž Zupančič