Po razstavi bo vodil kustos razstave mag. Marijan Rupert, vodja Rokopisne zbirke in nacionalnega literarnega arhiva v NUK ter poznavalec Kosovelove rokopisne zapuščine. Z njim bomo odkrivali zgodbe, skrite v pesnikovih zapisih, ter povezave med njegovim življenjem, poezijo in mislimi, ki so segale daleč v prihodnost.

Razstava odpira vrata v Kosovelov ustvarjalni svet ter ga postavlja v širši evropski umetniški in intelektualni kontekst. Na ogled so izvirni Kosovelovi rokopisi, osebni predmeti, dokumenti ter prve knjižne in revijalne objave, pa tudi dela umetnikov in mislecev njegovega časa, ki so zaznamovali njegovo ustvarjanje. Posebno mesto ima vizualna kultura obdobja – slike, risbe in kolaži Kosovelovih sodobnikov razkrivajo podobe, ideje in umetniške tokove, skozi katere je doživljal in razumel prostor. Razstava tako ne predstavlja Kosovela le kot pesnika, temveč kot ustvarjalca, ki je pozorno spremljal svet okoli sebe in se z njim nenehno soočal.

***

Zaradi omejenega števila mest so prijave na vodenje obvezne.  
Vljudno prosimo, da pošljete prijavo na e-naslov prijave@cd-cc.si najpozneje do 14. ure na dan dogodka.
Udeležba na vodenju je možna le s potrjeno prijavo, ki jo boste prejeli po e-pošti. 
 
Vstopnina:
Cena vstopnice: 8, 6* EUR (* za mlajše od 25 in starejše od 65 let in upokojence)
BREZ doplačila za vodenje
 

Napredek umetnostne zgodovine ni vselej linearen. Nekatera umetniška dela oziroma njihove ustvarjalce, ki so se dolgo skrivali v senci, včasih znova odkrijemo šele tedaj, ko se po že uhojeni poti vrnemo v preteklost. Takšen fenomen odlično ponazarja usoda Vivian Maier. Čeprav je bila v svojem življenju neznana, jo danes kot eno najpomembnejših fotografinj 20. stoletja postavljamo ob bok slavnim imenom, kot so Diane Arbus, Henri Cartier Bresson in Robert Frank. Vivian Maier je živela odmaknjeno in skromno kot guvernanta daleč od umetniških krogov. Šele po razmeroma poznem odkritjunjenega arhiva je širša javnost spoznala celoten obseg in pomen njenega dela.

Vivian Maier je bila rojena leta 1926 v New Yorku materi Francozinji in očetu avstro-ogrskih korenin. Njeno mladost so zaznamovale družinske napetosti in velika nestanovitnost. Del otroštva je preživela razpeta med New Yorkom in dolino Champsaur v francoskih Alpah.

V petdesetih letih se je dokončno ustalila v Združenih državah Amerike: sprva je živela v New Yorku, pozneje pa v Chicagu, kjer je skoraj štiri desetletja delala kot guvernanta pri različnih družinah. Ta poklic ji je omogočal, da je družbo opazovala pritajeno, z obrobja. V prostem času je s fotoaparatom v roki neutrudno pohajkovala po mestnih ulicah in fotografirala prizore iz vsakdanjega življenja. Njen fotografski opus je zelo obsežen: zajema namreč skoraj sto petdeset tisoč fotografskih podob in več sto filmov, posnetih na super 8- in 16-milimetrski
format.

Osrednje prizorišče ustvarjanja Vivian Maier je bila ulica. Zanimale so jo zlasti delavske četrti in tamkajšnji – zanjo brezimni – prebivalci. Prizadevala si je razkriti tisto, kar običajno ostane neopaženo: dozdevno postranske trenutke, iz katerih je v resnici stkana družbena resničnost.

Pomembno mesto v opusu Vivian Maier imajo tudi portreti. Rada je fotografirala obstrance: revne delavce, brezdomce, izobčence in samotarje, ki jih v družbenem prostoru navadno spregledamo. Upodabljala jih je dostojanstveno in stvarno, vselej brez inscenacij in posebnih učinkov. Prav zato njene fotografije razodevajo protislovja in napetosti tedanje ameriške družbe, ki prežijo za vseprisotno podobo »ameriškega sna«. Tu in tam je svoj objektiv uperila tudi v premožnejše družbene sloje, o čemer pričajo duhovite fotografije nekaterih predstavnikov visoke družbe.
 

Še en ključen vidik njenega opusa je pogosta navzočnost avtoportreta. Vivian Maier se namreč nemalokrat tudi sama pojavlja na svojih fotografijah, a le posredno: včasih kot senca na tleh ali kot odsev v izložbenem oknu, spet drugič pa je njena podoba fragmentarna. S takšnimi postopki je svojo prezenco vtisnila v fotografijo, ne da bi izgubila distanco do upodobljenega. Z avtoportretom je potrdila svoj obstoj v svetu, ki jo je zavoljo njenega družbenega položaja potiskal v ozadje.

Te podobe odslikavajo iskanje identitete in željo, da bi na tem svetu pustila sled in mu vtisnila pečat svojega bivanja v njem. Z leti se je njeno delo razvijalo in odpiralo novim oblikameksperimentiranja. Konec petdesetih let je začela s fotoaparatom znamke Leica fotografirati v barvah. Te so postale osrednji gradnik njene kompozicije: iz barv je ustvarjala vizualne ritme, podobne glasbenim oblikam. V tistem obdobju so jo začele zanimati tudi gibljive slike: takrat je s 16- in 8-milimetrsko kamero posnela številne filme.

Čeprav je bil njen opus izjemno obsežen, ga ni nikoli želela predstaviti javnosti. Večina teh fotografij je ostala v njenem življenju neobjavljena. Ta bogati arhiv so odkrili šele po njeni smrti leta 2009 in ga šele nato postopoma razkrili javnosti. A bržkone je prav to pozno odkritje pripomoglo k prenovljenemu razumevanju in vrednotenju njenega dela, ki danes velja za eno najbogatejših in najbolj pretanjenih upodobitev urbanega življenja v 20. stoletju.

Anne Morin, kuratorka razstave

Življenje Vivian Maier (1926–2009) je zgodba o dolgo spregledani fotografinji, ki je s pozornim opazovanjem mestnega vsakdanjika in naključnih mimoidočih ustvarila monumentalen dokument svojega časa, ki obenem razkriva globoko človečnost. Daleč od žarometov je ustvarila izjemen fotografski opus, ki je postal znan šele po njeni smrti, danes pa jo kot eno najpomembnejših fotografinj 20. stoletja postavljamo ob bok slavnim imenom, kot so Diane Arbus, Henri Cartier-Bresson in Robert Frank.

Zgodbo o njenem nenavadnem odkritju in življenju pripoveduje tudi dokumentarni film V iskanju Vivian Maier (Finding Vivian Maier), ki je med drugim prejel tudi nominacijo za oskarja za najboljši dokumentarni film.

Stopite v svet Srečka Kosovela skozi zgodbe, ki jih morda še ne poznate. Na rednih javnih vodenjih vsak četrtek ob 18. uri boste v družbi naših vodnikov odkrivali presenetljive razsežnosti njegovega ustvarjanja in razmišljanja.
 
Razstava Kozmos Kosovel ni le prostor srečevanja z življenjem in delom Srečka Kosovela, temveč tudi živahno stičišče idej, pogovorov in novih interpretacij njegove izjemne ustvarjalne zapuščine. Spremljevalni program obiskovalcem vseh generacij omogoča, da na različne načine vstopijo v pesnikov svet, ki je s svojo vizijo presegal čas in prostor.
 
 

Zaradi omejenega števila mest so prijave na vodenje obvezne.  
Vljudno prosimo, da pošljete prijavo na e-naslov prijave@cd-cc.si najpozneje do 14. ure na dan dogodka.
Udeležba na vodenju je možna le s potrjeno prijavo, ki jo boste prejeli po e-pošti. 
 
Vstopnina:
Cena vstopnice: 8, 6* EUR (* za mlajše od 25 in starejše od 65 let in upokojence)
BREZ doplačila za vodenje
 
 

Zaradi omejenega števila mest so prijave na vodenje obvezne.
Prijavo z imenom in priimkom pošljite na naslov prijave@cd-cc.si.

Meč je bil v evropskem srednjem veku vrhunsko orožje za napad in obrambo ter najpomembnejše orožje vitezov, težko oboroženih in oklepljenih konjenikov. Hkrati pa je imel tudi vrsto simbolnih pomenov, posebej v obredih slovesne podelitve viteškega naziva in posvetitve orožja. Že zaradi svoje oblike, podobne križu, je v krščanski ikonografiji označeval vero in pravičnost.

Simboliko mečev razkrivajo tako pisni viri, npr. zagovori orožja, kot tudi znaki in napisi. Ti so vrezani ali vtisnjeni na različnih delih mečev. Razlagamo jih lahko kot okras, znak izdelovalca (obrtnika oz. delavnice) ali oznako (prvotnega) lastnika meča, kot zavetno znamenje s simbolnim (magičnim) pomenom ali pa kot geslo lastnika. Različni simbolni pomeni mečev bodo predstavljeni na primerih eksponatov iz slovenskih muzejskih zbirk, posebej najdb iz Ljubljanice.

Dr. Tomaž Nabergoj, doktor arheologije in diplomirani zgodovinar, je v Narodnem muzeju Slovenije zaposlen od leta 1995. Je muzejski svetovalec in deluje na mestu kustosa za arheologijo visokega in poznega srednjega veka. Kot avtor ali soavtor objavlja znanstvene in strokovne članke in prispevke predvsem s področja srednjeveške arheologije, npr. o orožju in bojni opremi ter o rečnih najdbah. Kot član avtorske skupine je sodeloval pri postavitvi več stalnih in občasnih razstav, npr. Ljubljanica – kulturna dediščina reke (2009), Vitez, dama in zmaj. Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem (2012) in Srednjeveške zgodbe s stičišča svetov (2020). Na Bledu je kot član avtorske skupine sodeloval pri postavitvi Stalne razstave o zgodovini Blejskega kota na Blejskem gradu (2008–2024) in stalne razstave Blejski otok: sveti kraj med valovi slovenstva v Proštiji na Blejskem otoku (2022). Kot avtor pa je vodil razstavni projekt Nekoč je bil Gutenwerd. Raziskovanje opuščene srednjeveške naselbine ob reki Krki (2024).

Vodstvo traja približno 60 minut. Po krajšem uvodu v razstavo kustosi posebej osvetlijo izbrane teme.

Zaradi omejenega števila mest so prijave na vodenje obvezne.
Prijavo z imenom in priimkom pošljite na naslov prijave@cd-cc.si.

Sredi 3. tisočletja pr. n. št. so lončarji z Dežmanovih kolišč razvili oblikovne in okrasne spretnosti, ki so ostale na območju Slovenije v marsikaterem pogledu v celotni prazgodovini nepresežene.

Številne posode so okrašene z vrezanimi geometrijskimi motivi, povezanimi v zapletene vzorce. Prevladujejo različice krožnih motivov in križnega okrasja. Sklepamo, da je okrasje povezano z astralno, predvsem s sončevo simboliko. Morda to okrasje ponazarja tudi druga nebesna telesa, od meseca do nekaterih ozvezdij, pomembnih v mitoloških in verskih predstavah koliščarjev iz 3. tisočletja pr. n. št.

Na bronastih plavutastih sekirah se na širšem prostoru vzhodnih Alp v pozni bronasti dobi pojavljajo vrezani znaki, ki spominjajo na pismenke. Mnenja o pomenu teh znakov so različna. Nekateri menijo, da gre za oznake delavnic. Drugi opozarjajo, da se pojavljajo samo na plavutastih sekirah in da so na podobnih (eno)plavutastih sekirah na območju vzhodnega Sredozemlja pogosti vladarski napisi ali posvetilni napis na sekirah, darovanih v svetiščih. Vprašanje, ali gre pri vzhodnoalpskih plavutastih sekirah za skromne sledi neznanega (pred)znakovnega sistema že v pozni bronasti dobi, ostaja odprto.
 

Dr. Peter Turk je kustos za starejšo prazgodovino na Arheološkem oddelku v Narodnem muzeju Slovenije. Ukvarja se predvsem z bronastodobnimi zakladnimi najdbami, metalurgijo in z bronastodobnimi naselji. Je glavni in odgovorni urednik arheološke monografske serije Katalogi in monografije. 
Več podatkov in izbrane objave so dostopni na povezavi: dr. Peter Turk.
 

Vodstvo traja ok. 60 minut. Po krajšem uvodu v razstavo kustosi posebej osvetlijo izbrane teme. 
 

Med 23. in 25. aprilom bo do razstave Čivki iz preteklosti v Galeriji CD mogoče dostopati le prek službenega vhoda (pri recepciji).

Zaradi omejenega števila mest so prijave na vodenje obvezne.
Prijavo z imenom in priimkom pošljite na naslov prijave@cd-cc.si.

Pri arheoloških izkopavanjih bakrenodobnih naselbin lasinjske kulture in kulture keramike z brazdastim vrezom v Prekmurju so bili v jamah in naselbinskih plasteh poleg oblikovno raznovrstnega in okrašenega keramičnega posodja odkriti tudi keramični predmeti v obliki stiliziranih ženskih figuric – idolov. V večini primerov jih jasno spolno opredeljuje steatopigna zadnjica, redkeje pa tudi poudarjene prsi. Posebnost teh figuric je, da so nekatere poškodovane, saj imajo odlomljen ali okrušen zgornji ali spodnji del ali pa so navpično razpolovljene.

Najpogostejša razlaga teh figuric je, da so služile kot simbolni in kultni predmeti pri izvajanju raznih ritualnih praks. Njihove poudarjene ženske telesne značilnosti nakazujejo povezanost s plodnostjo, rodovitnostjo in obnovo življenja, kar je bilo v agrarnih skupnostih izjemno pomembno.

Odkritje ženskih figuric v Prekmurju obenem potrjuje, da je bilo to območje v bakreni dobi (4. tisočletje pr. n. št.), v primerjavi s sorodnim figurinami, vključeno v širše kulturne tokove Srednje Evrope.

Dr. Branko Kerman je arheolog; leta 1990 se je kot kustos zaposlil v Pomurskem muzeju Murska Sobota, od januarja 2023 tudi vodi muzej. Kot vodja je v letih 2000 do 2007 opravil več obsežnih arheoloških zaščitnih izkopavanj v Prekmurju, na trasi sedanje avtoceste. Izkopavanja so prispevala izredno dragocena odkritja o začetkih slovanske naselitve, pomembna tudi za širši slovenski in panonski prostor. Leta 2013 je doktoriral s temo Interpretacija zgodovinske poselitve Prekmurja na primeru aerofotografije; Branko Kerman je prav tako začetnik aeroarheologije v Sloveniji, saj je s posnetki iz zraka diagnosticiral arheološko preteklost pokrajine ob Muri. Po njegovi zaslugi so tako s sistematično aerofotografijo zapisani poselitveni vzorci in posegi v prostor, ki so v preteklosti spreminjali pokrajino in jo spreminjajo še danes.

Vodstvo traja ok. 60 minut. Po krajšem uvodu v razstavo kustosi posebej osvetlijo izbrane teme. 
 

Zaradi omejenega števila mest so prijave na vodenje obvezne.
Prijavo z imenom in priimkom pošljite na naslov prijave@cd-cc.si
 

Kapiteljska njiva v Novem mestu iz več razlogov sodi med najpomembnejša evropska grobišča iz obdobja pozne bronaste in železne dobe. Grobišče leži na griču Marof, severozahodno od srednjeveškega jedra današnjega Novega mesta, ob prazgodovinskem naselju. Čeprav je kot arheološko najdišče znana že od konca 19. stoletja, se je pomen Kapiteljske njive v celoti pokazal šele med sistematičnimi raziskavami, ki so se začele sredi osemdesetih let 20. stoletja in so neprekinjeno trajale do leta 2018. Arheološke najdbe in sama velikost grobišča so že pred leti presegle vsa pričakovanja in predvidevanja z začetka raziskav.

Dr. Petra Stipančić, muzejska svetovalka v Dolenjskem muzeju Novo mesto, je že v času študija začela redno sodelovati pri arheoloških raziskavah Dolenjskega muzeja, zlasti na Kapiteljski njivi, v sodelovanju z Oddelkom za arheologijo Filozofske fakultete v Zagrebu pa je prisotna tudi pri arheoloških raziskavah v tujini. Leta 2003 se je kot dokumentalistka zaposlila v Dolenjskem muzeju Novo mesto, od leta 2004 v tej ustanovi deluje kot kustodinja za arheologijo. Ukvarja se predvsem s prazgodovino Novega mesta s poudarkom na bronasti in železni dobi in je avtorica in soavtorica številnih razstav v Dolenjskem muzeju kot tudi gostujočih razstav v Sloveniji in tujini. S predavanji in predstavitvami prazgodovinskega Novega mesta sodeluje na znanstvenih konferencah in strokovnih srečanjih doma in v tujini. Je vodja festivala prazgodovinskega življenja in kulinarike Praznik situl, ki poteka v Novem mestu od leta 2016. Je dejavna članica Slovenskega arheološkega društva, Slovenskega muzejskega društva, Hrvaškega arheološkega društva, ICOM Slovenija in Iron Age Danube Route Association (Železnodobna pot po Podonavju).
 

Vodstvo traja ok. 60 minut. Po krajšem uvodu v razstavo kustosi posebej osvetlijo izbrane teme. 

Zaradi omejenega števila mest so prijave na vodenje obvezne.
Prijavo z imenom in priimkom pošljite na naslov prijave@cd-cc.si

Poznavanje poselitve Posočja v pozni prazgodovini (2. in 1. tisočletje pr. n. št.) je povezano s stanjem raziskav, ki je v tem delu Slovenije omejeno predvsem na rezultate topografskih ogledov in manjših sondiranj ter slučajno odkritih najdb. Iz pozne bronaste dobe poznamo več lokacij naselij (gradišč), ki so sicer zelo skromno raziskane, in posamezne najdbe predvsem kovinskih predmetov. Izjemne najdbe iz tega obdobja predstavljajo zakladi oz. depoji, ki običajno obsegajo več odloženih kovinskih predmetov. S Kanalskega Vrha, ki leži na planoti nad Kanalom, sta znani kar dve takšni zakladni najdbi. Te najdbe zarisujejo naravne prehode, mrežo nekdanjih poti, po katerih so potekali stiki ob koncu pozne bronaste in prehodu v železno dobo, o kateri v Srednjem Posočju, na Banjški planoti in Kanalskem Kolovratu govorijo posamezne najdbe in skromno raziskana gradišča.

V Zgornjem Posočju je slika drugačna, tu na poselitev sklepamo predvsem na podlagi odkritih grobišč (nekropol), medtem ko so naselja slabše raziskana. Izjema je Most na Soči, kjer so v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja potekala arheološka izkopavanja. Odkrita sta bila poselitev iz pozne bronaste dobe in del naselja iz železne dobe z več kot tridesetimi stavbami iz časa med 6. in 4. stoletjem pr. n. št. Ostaline govorijo o zametkih urbaniziranega kraja, izjemni stavbni dediščini železne dobe in nekdanji bivanjski kulturi v Posočju. Ob bivalnih stavbah so bile odkrite tudi delavnice, v katerih so se odvijale različne dejavnosti, med njimi izdelava keramike.

Dr. Teja Gerbec je doktorirala s področja arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je bila tudi zaposlena kot raziskovalka na projektu Tradicija in inovativnost v prazgodovini. Med študijem se je usmerila predvsem v raziskavo železne dobe in problematiko arheologije Posočja. Sodelovala je pri več arheoloških raziskavah in različnih razstavnih projektih. Je urednica, avtorica ali soavtorica več publikacij ter znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov za promocijo arheološke dediščine. Od leta 2015 je zaposlena kot kustosinja arheologinja v Goriškem muzeju, kjer skrbi za bogato arheološko zbirko s prostora severne Primorske.


Vodstvo traja ok. 60 minut. Po krajšem uvodu v razstavo kustosi posebej osvetlijo izbrane teme. 

Zaradi omejenega števila mest so prijave na vodenje obvezne.
Prijavo z imenom in priimkom pošljite na naslov prijave@cd-cc.si

Tkanje in predenje v pozni bronasti in starejši železni dobi nista bili le bistveni (predvsem) ženski dejavnosti, imeli sta tudi močan simbolen pomen. Zato ni čudno, da se pripomočki za tkanje in predenje pojavljajo v elitnih ženskih grobovih, kot je to osrednji grob gomile 8 na Vrtičnjaku. Tkanje in predenje so povezovali z nastankom in strukturo kozmosa ter z usodo, nad katero so bedele božanske gospodarice usode, kakršne so grške Moire in skrivnostna Gospodarica živali, s katero je povezan obesek v obliki lastovičjega repa, odtisnjen tudi na tkalski uteži z Vrtičnjaka. Tkanine so bile preko načina tkanja, vzorcev in celo figuralnih upodobitev tudi nosilke sporočil.

Mnogo jasneje pa sporočila seveda prenaša pisana beseda. En izmed znanilcev pisane besede v zgodnjem srednjem veku na slovenskem prostoru je nožiček za prirezovanje peres, najden na grobišču Dlesc pri Bodeščah, ki pa vendarle o svojem času spregovori tudi preko svojega okrasa.

Manca Omahen Gruškovnjak je po zaključku študija arheologije svoje znanje in ljubezen do spoznavanja preteklosti poglobila na marsikateri zanimivi arheološki terenski raziskavi. V predstavljanju arheološke dediščine javnosti se je prvič preizkusila na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani v okviru projekta Prehistory Adventure. Od leta 2021 je zaposlena v Gorenjskem muzeju, kjer proučuje bogato arheološko dediščino Gorenjske, skrbi za njeno ohranjanje in predstavljanje javnosti ter z veseljem načrtuje tudi dogodke za najmlajše. Zlasti jo pritegne čas pozne bronaste in starejše železne dobe.


Vodstvo traja ok. 60 minut. Po krajšem uvodu v razstavo kustosi posebej osvetlijo izbrane teme. 

Zaradi omejenega števila mest so prijave na vodenje obvezne.
Prijavo z imenom in priimkom pošljite na naslov prijave@cd-cc.si

Na začetku 1. stoletja so Rimljani na prostoru današnjega središča Ljubljane zgradili kolonijo Emono. V majhno, a z močnim obzidjem utrjeno ter urbanistično in komunalno urejeno mesto so naselili okoli 30 družin, v glavnem iz severne Italije. Sčasoma je tudi širša okolica Emone zaživela na rimski način, v skladu z rimskimi verovanji in načinom vsakdanjega življenja.

Emonci so bili, kot drugi Rimljani, vraževerni. Prepričani so bili, da lahko zloben pogled, hudobno oko, povzroči nesrečo. Pred zlom so se varovali z amuleti in ga odganjali s hrupom. Verjeli so, da lahko imajo tudi predmeti vsakdanje rabe, na primer sponke za obleke, posebno moč. Danes, v naši – od rimske drugačni kulturi se nam zdi to nenavadno, kljub temu da nam ni prav, če nam črna mačka prečka cesto, in v letalu lahko kupimo le še sedež št. 13. 

Na vodenju bomo izvedeli več o Emoni in čarnih predmetih, ki so varovali njene prebivalce.

Dr. Bernarda Županek je zaposlena kot kustosinja za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana – Muzeju in galerijah mesta Ljubljane. Zanima jo arheologija rimske kolonije Emone. Sodeluje pri upravljanju Arheoparka Emona. Samostojno ali v soavtorstvu je pripravila več razstav ter kot piska ali urednica sodelovala pri številnih člankih in publikacijah.


Vodstvo traja ok. 60 minut. Po krajšem uvodu v razstavo kustosi posebej osvetlijo izbrane teme.