Žanr: kriminalka
Avgust Demšar: Pohorska transverzala

Avgust Demšar se je prvič predstavil kot avtor kriminalk leta 2007, ko je objavil roman Olje na balkonu. Že s prvim romanom je opozoril, da se žanrskemu romanu na Slovenskem obetajo boljši časi. Čeprav je dosledno pisal kriminalke in je to v intervjujih rad ponavljal, je s svojimi romanesknimi besedili žanr kriminalke predrugačil, izboljšal. Kriminalka, podpisana z njegovim imenom, je postajala vse bolj kompleksna, in čeprav je bila na prvi pogled žanrski izdelek, je to žanrsko formo vse bolj presegala. To dokazuje tudi pisateljev roman Cerkev, objavljen kot prvi del trilogije Vodnjaki leta 2020. Dve leti pozneje je Demšar objavil drugi del trilogije Tajkun in letos njen sklepni del, roman Estonia.
Roman je časovno zelo kompleksen. Prolog in epilog sta obsežni retrospektivi, ki ponujata vpogled v dve preteklosti, prolog v predzgodbo romana, epilog v predzgodbo osebe, ki ubija. Če prva retrospektiva razkriva preteklost nekaterih stranskih likov, je druga že bolj kompleksna, saj razkriva tudi preteklost neke družbe. Roman tako ni samo uganka, ampak ima pomembno spoznavno razsežnost. Pisatelj je namreč tihotapec v najboljšem pomenu besede ter zelo spretno, diskretno vpisuje v svoj roman drobne dogodke iz družbene preteklosti in anomalije. Preteklost je vedno tu in Demšarjevi junaki to vsakič znova odkrivajo. Za nameček si je z romanom Estonia pisatelj zadal nehvaležno vlogo: pisati o trenutkih, urah in dneh osamosvojitvene vojne – vendar ni napisal panegirika, ampak je naslikal usodo, ki bi težko zašla v zveličavno zgodovino. Po pisateljevi zaslugi literatura ponuja zgodbo oziroma pogled več, senzibilizira svojo bralko in bralca ter ju spodbuja, da na preteklost gledata kanec bolj kompleksno, zamišljeno.

Z etičnimi dilemami se seveda srečujejo tudi preiskovalci in preiskovalke. Biti detektiv, biti dejaven pomeni, da se odločaš, da sprejemaš odločitve, da prevzameš odgovornost za dejanje, da včasih tudi kaj pojasniš oziroma se opravičiš. K etični razsežnosti romana prispeva tudi prefinjena psihologija likov: stari znanci iz prejšnjih romanov v romanu Estonia nadaljujejo svoje življenjske poti, hkrati pa postajo še bolj človeški, s tem pa prepričljivi in zanimivi tudi kot estetski fenomeni. Posebno psihološko prepričljivost je pisatelj razvil tudi ob portretiranju mladega para in slikanju dinamike njunega skupnega življenja. Čeprav beremo kriminalko, žanrsko literaturo (in kar je še tovrstnih oznak), beremo tudi sugestivno psihološko študijo mladih ljudi, soočenih z dvomi, strahom in nezaupanjem.
Demšar je vrhunski avtor žanrske literature: to med drugim pomeni natančno konstrukcijo zapleta in razpleta, časovnice dogodkov ter delitev pomembnih informacij z bralkami in bralci. Toda do te točke so to zgolj odlike žanrskega besedila, ki jih avtor preseže in presega z vrsto avtorskih rešitev, med katerimi izstopa specifična zasnova pripovedovalca. Ta resda nastopa kot vsevedni pripovedovalec, toda kot takšen nastopa samo do trenutka, ko se razkrije njegova notranja meja ali nezanesljivost. Sredi gotovosti tako zazija negotovost, pisatelj pa s tako sprevrnitvijo lepo pokaže ontološki status sodobnega sveta: gotovost je obljuba, je varnost, je zanesljivost, toda ta gotovost je tudi pisateljski manever, prevara, igra in negotovost.
Marko Golja

Avgust Demšar je vodilno ime slovenske kriminalke ter eden najbolj branih in odmevnih prozaistov zadnjih dveh desetletij v Sloveniji (4 nominacije za kresnika). Ni pa zgolj odličen žanrski pisec, temveč je tudi izjemen stilist, zgodbar in inovator, ki v svoje kriminalke s pripovedovalskim komentiranjem vpeljuje svojevrsten metadetektivski diskurz, kar daje njegovim delom še dodatno dimenzijo, ki je požela veliko pozornosti tako z literarnokritiške kot tudi bralske javnosti. Gre za izjemno nadarjenega prozaista, ki s svojim žanrskim mojstrstvom (dinamično in s preobrati posejano pripovedjo) in drznimi inovativnimi literarnimi prijemi premika meje klasičnega kriminalnega romana. Čeprav se Demšar v svojih detektivskih zgodbah močno naslanja na klasična žanrska pravila, pa ob njih na osnovni zaplet razpletanja in zapletanja razreševanja zločina nanese še številne veje zgodbe. V svojo romaneskno pripoved tako vpleta aktualne družbenokritične osti in s tem svoje romane zastavi tudi kot refleksijo sodobne slovenske družbe, pa naj gre za oblikovanje osebnosti svojih literarnih likov ali pa tematsko navezanost na pereče družbene teme – tajkunstvo, nestrpnost do drugih in drugačnih, finančne malverzacije, slog vedenja in delovanja finančnih in političnih elit itn. Ob tem so v njegovih romanih veš čas prisotne poglobljene reference na različna umetniška dela in dela popularne kulture, ki jih izjemno uspešno vpleta v pripoved, s tem da izkorišča njihov umetniški potencial – sporočilnost, simboličnost, metaforičnost – za potrebe svoje zgodbe. Z vsemi temi, za kriminalko neobičajnimi pripovednimi prijemi njegovi detektivski romani dobivajo zaznamke poglobljene »intelektualne« literature, ki se ukvarja z relevantnim premislekom različnih plasti sodobnega človeka in sveta.
Nino Flisar

Avgust Demšar je s svojimi dvanajstimi izključno detektivskimi romani dokazal, da so lahko tudi žanrski romani čista literatura, ki s svojo kakovostjo prinašajo svežino v sodobno slovensko književnost. To so mu priznali tudi literarni kritiki, saj je prejel že štiri nominacije za najboljši slovenski roman – kresnik, v glavnem zelo dobre ocene pomembnih recenzentov in predvsem izjemno priljubljenost njegovih knjig med bralci. Omenil bi predvsem letošnji roman Estonia, ki je doživel pravo prodajalsko mrzlico.
Demšar je dokazal, da lahko tudi s kriminalko verodostojno opišeš življenje njegovih protagonistov, socialnega okolja in človeških reakcij ter tako spoznaš realnost, v katero je umeščena. Vsekakor je Demšar dvignil detektivski roman na zavidljivo raven, umor pa je le pretveza za opis tistega »nekaj več«, ki je sol vsake kakovostne književnosti. Dušan Jelinčič