Komunikacije in mobilnost v antiki

Misliti antiko
Pomen antike danes

Morda bi bil boljši naslov »Maščevanje antike danes«, saj gre za skrb zbujajoče pomanjkanje zanimanja, znanja, kulturnega vrednotenja in vpliva pa popolne pozabe koristnosti, uporabnosti in tudi »prenovljivosti« vedenja o antični kulturi. Novejša zgodovina dojemanja te – ali antičnega sveta, kot to opredeljuje znanstvena veda antropologija – kaže izrazito razgibanost, če ne prav katastrofalno izgubo odnosa do vseh razumskih dobrin, ki so prispevek teh svetov. V 19. stoletju je po vsem svetu še veljala obveznost učenja starogrščine in latinščine, branja antičnih tekstov in spoznavanja antične umetnosti kot nesmrtnega vzora: to je bil temelj šolanja na globalni ravni. Humanizem je v celoti slonel na znanju o antiki, znanstvena dela v stroki so bila še vedno pisana v latinščini; medicina in pravo sta uporabljala latinščino za strokovno komuniciranje. Tudi danes še posežemo po grščini in latinščini, ko je treba ustvariti nov izraz. V 20. stoletju, posebej po drugi svetovni vojni, je na obeh ideoloških polih, kapitalističnem in socialističnem, prevladala usodna »modernizacija«, ki je ukinjala klasične gimnazije, učenje antičnih jezikov in nasploh zanimanje za antiko pa zaprla v akademske ustanove: na eni strani je bilo vse to označeno kot zastarelo in neuporabno, na drugi pa kot razredno ekskluzivno: nesprejemljivo torej v obeh svetovih. Klasično izobraževanje je danes povsod prezrto in pozabljeno.

Ob znanstvenem ukvarjanju z antiko so nastale resne spremembe od šestdesetih let 20. stoletja, nedvomno v zvezi z novo družbeno zavestjo in študentskimi gibanji: nova kritičnost do konservativnosti v okviru vede je pokazala, da je antiko mogoče brati in razumeti popolnoma na novo, skozi samorefleksijo našega časa. Žal to znanja o antiki in poučevanja antičnih jezikov ni vrnilo v srednješolski sistem. Posledice časovnega in miselnega prepada so izrazite: izgubljamo veščino govora in opuščamo navado preverjanja antičnih vzorcev; iz pouka izginja formalna logika, v popularni kulturi brez znanja in posebej brez raziskovanja različnih pomenov prevzemamo umišljene psevdomitološke modele, izgubljamo zanimanje za zgodovino in družbeni procesi niso pravilno razumljeni, prav tako ni razumevanja osnov etike, posledično torej položaja državljana in političnih praks …

Zaradi vseh teh pojavov je nujno kritično in dejavno, s pomočjo sodobnih medijskih sredstev uveljaviti sodobne načine raziskovanja antičnih svetov in izsledke teh raziskav. Populariziranje znanja o antiki namreč pomeni skrb za sodobnega državljana, njegovo zavest o človekovih pravicah, enakosti, demokraciji, pomenu pismenosti, kulture in svobode izražanja, vključno z odgovornostjo za besede in dejanja.

Dr. Svetlana Slapšak

Prof. dr. Svetlana Slapšak je antropologinja in doktorica antičnih študij.

Rojeno Beograjčanko je akademska pot vodila po številnih evropskih in ameriških univerzah, je nekdanja redna profesorica za antropologijo antičnih svetov, spolov ter balkanologijo in dekanka na nekdanji Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani.

Izjemna predavateljica je tudi avtorica več kot petdesetih knjig. Z gibanjem Tisoč žensk za mir je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir.