Poj mi pesem

Tista črna kitara, Namesto koga roža cveti, Od višine se zvrti … so že ponarodele pesmi Vlada Kreslina. Vlado ima pri svojem občinstvu kulten status, ki ni posledica samopromocijskih strategij, ampak plod osebne karizme in sugestivnega glasbenega izraza. Ta temelji na prepletu tradicionalne panonske melodičnosti, rockovskega uporništva in izvirne pesniško-glasbene govorice. Dokumentarec Poj mi pesem ponuja uvid v ključne stopnje Kreslinove rasti k avtentičnemu umetniškemu izrazu in obenem vzpostavlja obrise kulturnega konteksta, znotraj katerega deluje že več kot štirideset let. To je film o glasbi in tistih, ki jo imajo radi.
 

Oceni filma

»Po filmu je posejanih kar nekaj ganljivih trenutkov, ki jih Zupanič dovolj dobro uravnoteži z blago duhovitimi prizori, kot so utrinki kramljanja s prijatelji iz mladosti ali trenutki, v katerih ustvari komičen učinek preprosto tako, da kakšen prizor pusti teči dlje, kot bi bilo treba. Kreslina izriše kot srčno, ljudsko, pa tudi načelno osebo s povsem običajnimi težavami in strahovi. Kot človeka, ki si je neskončno želel v beli svet, a se že vse življenje vrača h koreninam. Ko ga spremlja v vsakdanjem življenju, izbere preprost, minimalističen pristop, določeni koncertni posnetki pa so tehnično dodelani, poudarjeno estetizirani in vredni velikega platna. Zupanič je našel primerno formo za svojega protagonista – po eni strani nevsiljivo in nepretenciozno, v določenih trenutkih pa tudi nekoliko privzdignjeno, tako da gledalec vendarle začuti, da ima pred sabo živo legendo našega kulturnega prostora. Dragocen dokument ne le o enem naših najboljših in najbolj priljubljenih glasbenikov, pač pa tudi o nekem času in prostoru.« 
Špela Barlič, 8. 11. 2018, Dnevnik

»Miran Zupanič je Vlada Kreslina spremljal 33 dni v obdobju treh let, film pa je veliko več kot dokument tega časa in tudi veliko več kot običajen portret glasbenika. Kreslina res spremljamo na njegovih nastopih v zadnjih treh letih, med vožnjami in pripravami nanje, med obiski staršev, prijateljev in v stiku z občinstvom, toda Zupanič s spretno dramaturgijo, z nizanjem sodobnih in arhivskih posnetkov ter vključitvijo starih fotografij z začetka prejšnjega stoletja, povezanih s pripovedjo, uspe ne samo prepričljivo povedati Kreslinovo življenjsko zgodbo, ampak tudi umestiti njegovo ustvarjalnost v slovenski in srednjeevropski kulturni, družbeni in predvsem zgodovinski kontekst. Prvobitnost, krajevna ukoreninjenost Kreslinove izvirne in po kakovosti mednarodno gotovo primerljive pesniško-glasbene govorice je nekaj, kar obiskovalec lahko doživi na vsakem od njegovih koncertnih nastopov, Zupanič pa Kreslina učinkovito postavi v prostor in čas, iz katerih izhaja, ter z natančnostjo umetnika analitika neprisiljeno namigne, kako je lahko vsak kraj, tako panonski svet kot Slovenija, križišče različnih duhovnih prostorov, ki rodijo novo izvirnost svetovnega formata. Film Poj mi pesem, v katerem pesmi čarobno pripovedujejo življenjsko zgodbo Vlada Kreslina, tako hkrati preraste v simbolično zgodbo o umetniku, ki črpa svojo moč, karizmo in univerzalno sporočilnost iz pristnosti posameznega, iz doživetja bližnjega okolja, družbe in časa ter njihove vraščenosti v širšo sliko sveta.«
Matej Juh, 7. 11. 2018, Radio Ars