Lea Mihevc: Od kod, dekle, si ti doma

Ideja in izvedba: Lea Mihevc
Dramaturgija: Nik Žnidaršič
 

Z glasom in različnimi glasbenimi žanri išče morebitne odprtine v uveljavljenih formah, pričakovanjih, tudi klišejih. Sopostavlja vrsto dualnosti, jih povezuje, razlikuje in razrešuje. Raziskuje, kaj je njeno in kaj pripada drugim. Kaj v igralskem – kot tudi človeškem – smislu pomeni biti (na voljo)? Kdaj, če sploh, izgine potreba po pripadanju? Pripoveduje o (morda lažnih?) dogodkih in se iz postavljene mlade ženske spreminja v vse svoje obraze, med drugimi tudi v negotovo dekle. Išče svoj glas, svojo pesem in s tem odgovor na vprašanje od kod, dekle, si ti doma.

 

Iz gledališkega lista
Denimo, da se tokrat opisa dogodka lotimo podobno, kot bi se ga lotil Dolar, če bi pisal opise dogodkov, torej slovarsko in rahlo igrivo. Recimo, da se ukvarjamo s sliko dekleta, ki nosi nošo. In da sta naši ključni besedi dekle in noša. In da je bilo dekle na sliki nekoč model (če kaj takega sploh prenehaš biti, kot nikoli ne pozabiš, kako se vozi kolo), in to ne model kar tako, temveč model v tujini, in to ne samo v tujini, temveč v Meki kulture: v New Yorku. In da to dekle menja, kar je, ker je menjati lažje kot biti. Dekle nosi maske, dekle se skriva, zakriva, pokriva in prekriva v/z modo, da izpade kot nekaj, kar ni. Ali kot nekaj, kar bi morda moralo biti. To dekle se torej odeva v nošo, da prekrije nošo (ki jo v tem pomenu – če verjamemo slovarju – ponavadi uporabljamo s prilastkom). Svoj izvor, svoj vir, svoje območje, dobo in sloj skriva z uveljavljenimi kroji oblačil, obutve, vzorcev blaga in modnih dodatkov. Da bi prekrilo, da je doraslo in neporočeno ali da je doraščajoča oseba ženskega spola ali da je neporočena in v ljubezenskem odnosu s fantom. Dekle torej nekaj še ni. Dekletu nekaj manjka. Dekle je identiteta s pomanjkljivostjo. Morda starost, morda prava (torej poročena, potrjena) ljubezen, morda dostojanstvo (dekle s prilastkom – kot ima lahko prilastek tudi noša – je vendarle vlačuga, vlačuga pa je zgolj ženska brez dostojanstva, ženska, ki se ne drži pravil ljubezenske zveze – na tem mestu nismo več igrivi, temveč sarkastični). A to dekle poje. To dekle poje, da ne govori, ker je lažje lagati in zakrivati s tujimi besedami (tako ne lastnimi kot tudi iz tujine, torej v drugem jeziku). Kot pravi Dolar, ko piše o glasu, ki poje: »Hitro vidimo, da je petje slaba komunikacija, tako rekoč motnja v komunikaciji. […] Glasu je naloženo, da postane nosilec ekspresije v nasprotju s pomenom.« (44) Ta ekspresija pa nekaj povzroča, moramo dodati ob našem dekletu. Ne vpliva samo na poslušalce (kar je cilj in želja dekleta), temveč tudi nanj. Ko dekle na sliki poje, da bi zbežalo od sebe, se s tem hkrati približuje sebi, ujeto je na krožnici, na kateri leži točka, ki se ji poskuša izogniti. Ko poje, se krožnica razklene, spremeni se v lok, ki postaja vedno krajši, dekle beži od sebe k sebi. Ko se ujame za svoj rep, ne more nikamor več. Ujeto je, lok se je spremenil v točko (od katere je bežalo), dekle pa ne more nikamor več. Čas je za soočenje in vprašanje: »Od kod, dekle, si ti doma?« (Nik Žnidaršič)
 

Lea Mihevc je leta 2021 diplomirala iz Dramske igre na AGRFT pod mentorstvom Jerneja Lorencija in Branka Jordana – v vlogi Susn pod režijo Doriana Šilca Petka v predstavi Mislila sem, da bo konec sveta drugačen. Med študijem je v režiji Dragana Živadinova v predstavi H genotipu Hamlet nastopila v vlogi Gertrude. Predstava je bila uvrščena v spremljevalni program Boršnikovega srečanja.

Pred študijem je pet let živela v New Yorku, kjer je končala dvoletni študij igralske tehnike Meisner v studiu Williama Esperja. Trenutno končuje magistrski študij gledališkega petja na AGRFT, snema literarne oddaje na RTV Slovenija, igra v tv-serijah (Ja, Chef!), kot gostja pa tudi v SNG Maribor (Hiša Bernarde Alba, Vanja, Sonja, Maša in Špik ter Elektri pristoji črnina) in v Anton Podbevšek Teatru (Krvava svatba).  

Avtorski projekt je nastal v koprodukciji z AGRFT v okviru magistrskega programa Dramska igra, smer Gledališko petje.