Modro, vokalno & oranžno

Program:
J. P. Oliveira, N’vi'ah
J. Tenney, For Ann (rising)
G. Pompe, Modro, vokalno & oranžno, novo delo, naročilo cikla Zvokotok

Izvajalci: Irena Tomažin, glas; Anuša Plesničar, viola; Gašper Livk, kontrabas; Urška Rihtaršič, harfa; Mauricio Valdés san Emeterio, električna kitara & elektronika;Tilen Draksler, dirigent


Naslov večera povzema koncept nove skladbe Gregorja Pompeta, katere vsebinsko izhodišče je zasnova dolgoletne shematizirane abonmajske ponudbe Slovenske filharmonije. Delo predvideva izvedbo v kombinaciji elektronike in žive izvedbe štirih glasbenikov in pevke Irene Tomažin. Ob tem bomo slišali značilni studijski deli portugalskega skladatelja Joaa Pedra Oliveire (1959) ter ameriškega glasbenega teoretika in zvočnega raziskovalca Jamesa Tenneya (1934-2006).

Modro, vokalno & oranžno
V skladbi Modro, vokalno & oranžno se kompozicijsko spopadam s po mojem mnenju ključnimi spremembami klasične glasbene kulture, kakršnim smo priče v zadnjem desetletju. Naslov skladbe je povzet po treh abonmajskih ciklusih Orkestra Slovenske filharmonije, ki so v svojem poimenovanju, konceptu in vsebini dolga leta ostajali nespremenjeni. Prav takšno otrplost razumem kot enega izmed razlogov, zakaj t. i. klasična glasba ostaja vse bolj zunaj družbenega interesa, na robu izumrtja ali zaprta v slonokoščeni stolp navidezne elitne kulture. Toda če si je z dokončno historizacijo vsebine takšna kultura zaprla vrata sodobnosti, se postavlja vprašanje, katera glasba jo izpodrinja in nato tudi nadomešča? 

Skladba nosi žanrsko oznako »programska glasba«, česar pa ne gre razumeti v standardnem pomenu (glasba, ki skuša predočati jasno določeno vsebino), temveč veliko bolj dobesedno – osnovno tekstovno gradivo za skladbo predstavljajo programi koncertov Orkestra Slovenske filharmonije iz sezone 2019/20. V stavku »Modro« vokalistka recitira celotni spored modrega abonmaja, v stavku »Oranžno« naslove skladb Ludwiga van Beethovna, ki bi jih orkester igral v svojem oranžnem abonmaju ob proslavljanju 250-letnice skladateljevega rojstva, medtem ko sem pregledal besedila skladb, ki bi jih izvajali v vokalnem abonmaju, in v stavku »Vokalno« uporabil tiste besede, ki se v besedilih največkrat ponavljajo (npr. Kyrie eleison, Amen itd.). Programska izštevalnost je namenska in skuša glasbeno komentirati otrdelost, nespremenljivost, celo nekakšno imobilno pisarniškost.

Inštrumentalno gradivo za skladbo je izbrano svobodneje, pri čemer pa je treba tudi dispozicijo inštrumentov razumeti simbolično: jedro je namenjeno violi in kontrabasu, stalnima inštrumentoma simfoničnega orkestra, pa vendar nekako solistično depriviligiranima subjektoma; harfa kot diatonični inštrument stoji za klasično, njej nasprotna je električna kitara kot predstavnica kulture popularne glasbe, vokalistka pa zastopa navidezno alternativno, improvizacijsko kulturo, ki je bila sicer od vekomaj del glasbene tvornosti. Zvočno gradivo sega od klasičnega do imanentno zvočnega, a kljub svoji nevezanosti je avtorju kot osnovni ustvarjalni simbol vendarle služil znameniti motiv štirih tonov z začetka Beethovnove Pete simfonije. Na njegovi podlagi je v celoti zgrajen zadnji, variacijski stavek, v katerem motiv sicer nikoli ne zazveni v svoji neskrivenčeni podobi, potiho in v maskirani obliki pa se je naselil tudi v večino drugih nevralgičnih točk skladbe (začetek, konec). Kodo skladbe je mogoče razumeti kot avtorjev odgovor na vprašanja, ki si jih skladba zastavlja, in zatorej celotno »programsko glasbo« tudi kot nekakšen kompozicijski esej muzikologa.

Gregor Pompe