Levitan. Primer Vitomil Zupan

Zadnji slovenski legionar
Vitomila Zupana si ne bi mogli izmisliti

" ... Dobro veste, kaj pravijo za peloponeško vojno: da se je zgodila le zato, da bi lahko Tukidid napisal Zgodovino peloponeške vojne. In to, kar velja za peloponeško vojno, velja tudi za Zupana: vse, kar se mu je zgodilo, se je zgodilo le zato, da bi lahko o tem pisal romane. Cankar ga je pestoval in spravljal k sebi, da bi lahko o tem pisal. Pohajkoval je, da bi lahko o tem pisal. Streljal, boksal in šauflal je, da bi lahko o tem pisal. Spolno se je izživljal, da bi lahko o tem pisal. Izzival, šokiral in škandaliziral je, da bi lahko o tem pisal. Oblast je smešil, da bi lahko o tem pisal. Delal je ravno obratno od ostalih, da bi lahko o tem pisal. In zakaj ne: zapreti se je dal, da bi lahko o tem pisal. Zdelo se je, da ni zrežiral le svojega pogreba, ampak tudi svoje rojstvo.

To, o čemer je pisal, je naprej testiral na lastni koži. 'Srednje možnosti me niso zanimale,' pravi v Levitanu. Za domišljijo je pustil bolj malo. Ničesar se mu ni bilo treba izmišljevati. Pisal je le svoje avtobiografije. Noben slovenski pisatelj ni objavil toliko svojih avtobiografij – Klement, Zasledovalec samega sebe, Levitan, Menuet za kitaro, Komedija človeškega tkiva, Apokalipsa vsakdanjosti in tako dalje. In tudi za biografe je pustil bolj malo, praktično nič: biografije Vitomila Zupana namreč ni mogoče napisati – ker je to storil že sam. In to je storil tudi bolje, kot bi to storil kdorkoli drug. 'Samo še namen svojega življenja si bom izmislil,' pravi v Človeku letnih časov.
V nasprotju z drugimi političnimi zaporniki je svojo izključenost – svoje outsiderstvo, svoje odpadništvo – prenašal mirno, jekleno in izvirno. V tem je bil edinstven. In nepresegljiv. Vsi ostali so stokali in javkali, se patetično utapljali v solznodolinskem samopomilovanju in hlinili mučenike, mučence in svetnike. Ne Zupan, pravi Miljenko Jergović.

Zupan je bil 'izgnanec po svoji volji', je pisal Taras Kermauner. 'Čreda ga je najprej mrzila, nato občudovala; a v obeh primerih jo je zaničeval.' V romanih – še posebej v Igri s hudičevim repom ali pa v Apokalipsi vsakdanjosti – je razkazoval svojo obsedenost s seksom, ki pa 'ni mogla zakriti askeze njegove osebnosti'. Vsekakor: da bi napisal vse tisto, kar je napisal, je moral biti asket. Absolutni asket. Menih. Največji slovenski menih.

Razvpiti Metulj ni bil nič v primerjavi z Levitanom, ki ga je objavil leta 1982 in v katerem je popisal tistih sedem let, ki jih je preživel v ječi (Robinzon Crusoe med razbojniki, gestapovci, tatiči, belogardisti, žeparji, ekshibicionisti, morilci, novimi uporniki, zvodniki, črnoborzijanci, fantasti in blebetači, domišljav zaradi svoje strašne izvirnosti, ponosen na svojo tehniko vladanja), toda mi, tedaj pri dobrih dvajsetih, smo v Levitanu videli to, česar drugi, ki imajo, kot bi rekel Zupan, 'neprenehoma prav', niso hoteli videti – cesarjeva nova oblačila, v katerih Kant sreča markiza de Sada.
Prvič, tu ste imeli roman o seksualnem hedonistu, ki ga zaprejo v samostan. Je kaj bolj ironičnega? Drugič, tu ste imeli roman o sadistu, ki ga skušata Zakon in Oblast ponižati v mazohista. Je kaj bolj poetičnega? Tretjič, tu ste imeli roman o človeku, ki ugotovi, da mu Zakon in Oblast v resnici nič ne moreta. Je kaj bolj intrigantnega? In četrtič, tu ste imeli roman o grešniku, ki ugotovi, da Zakon ni ta, ki mu užitek prepoveduje ali pa preprečuje, ampak ta, ki mu užitek zapoveduje, ta, ki mu užitek nalaga, ta, ki uživa, navsezadnje, zasliševalci – Zakon, Oblast – so od Zupana terjali, da jim razkrije vsak seksualni detajl: kako je zapeljeval ženske, kaj jim je počel, koliko jih je pofukal, kako je fukal. Je kaj bolj orgiastičnega?

Ergo: oblast je obscena, perverzna – v resnici misli le na seks. Zupan je naletel na sebi enako. Nikogaršnje seksualne fantazije – niti Zupanove! – ne morejo tekmovati z masturbantskimi fantazijami Oblasti. Slovenskega punka, Laibacha in družbenih gibanj, ki so vzcvetela v osemdesetih, ne bi bilo, če ne bi prišli do istih spoznanj kot Zupan v Levitanu.

'Levitan je bil ena od kultnih knjig punkerske in novovalovske mladine, ki ji je imponiral Zupanov noro pogumni upor proti sistemu, njegov antikomunizem,' pravi hrvaški pisatelj Miljenko Jergović, eden izmed najboljših daleč naokrog. 'Nujno je treba pojasniti, da je bil pomen tega pojma takrat drugačen, kakor je danes, in da je zajemal vse, kar bi moglo škandalizirati Partijo, bodisi objavljanje prepovedanih resnic ali širjenje prostora svobode in premikanje obzorij proti Zahodu, a tudi proti Vzhodu. Antikomunistični so bili Azra in Pankrti, Mladina, Tribuna in Katedra, Student, Književna reč, Danilo Kiš in Karlo Štajner.' Poznejši nacionalisti in očetje narodov so tedaj, pravi Jergović, še vedno smrčali po centralnih komitejih. 'Ne le, da niso niti pomislili na antikomunizem, ampak bi se bili zgrozili nad to nevzgojeno, pijano in zadeto mladežjo, če bi bili, tako mimogrede, kaj slišali o njenih aktivnostih.'

Vitomil Zupan je bil celostna umetnina. Ilegalec, ki je slovenski jezik prelevil v platino. Levi sokol, ki je iskal ring, v katerem bi lahko divjal. Gladiator, ki je hotel prevzgojiti nacijo. Ne, takega lika nismo imeli. Bil je dober za svoj čas in za vse čase. Toda če bi ga imeli danes, bi ga spet nabili na križ – in morda celo zaprli. V teh puritanskih časih, ko največji kritiki totalitarizma najbolj bentijo nad drugače mislečimi (in mislečimi sploh) in ob vsaki priložnosti takoj razkažejo svoje metode prevzgoje, bi bil nevarnejši kot kadarkoli.

Zupan je bil anti-Šeherezada. Pisal je, da ne bi umrl – toda umrl je, kot pravi Aleš Berger, sredi stavka. Nalašč. Da ne bi kdo rekel, da je bil Šeherezada. Skušajte ga brati na glas."
(deli daljšega besedila Marcela Štefančiča, jr., z naslovom: Zadnji slovenski legionar, Vitomila Zupana si ne bi mogli izmisliti)