Roke, ki me nikoli niso poznale

Roke, ki me nikoli niso poznale je solo predstava v koreografiji Charlieja Brittaina v sodelovanju z performerjem in koreografom Milanom Tomášikom. Predstava je stkana iz razmišljanj o več vidikih, ki so implicirani v vprašanju, »kaj pomeni biti človek«.

Telo se razpre kot živi spomin, organizem, ki deluje v gostih, nabitih strukturah, prepletenih med kruto resničnostjo in minljivimi dimenzijami. Po trilogiji odmevnih solističnih del, Within (2006), Off-beat (2011) in Solo 2016 (2016), je to Tomášikova prva solo predstava, kjer je avtorstvo konceptualno in koreografsko deljeno.

Delo Roke, ki me nikoli niso poznale se osredotoča na interakcijo med bivanjem v realnem času in realizacijo brezmejnih možnosti gibanja. Performans je povezava med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo; neskončen stični trenutek, ki ne pozna ne začetka ne konca. Tomášik uporablja pre-akceleracijo: potencial gibanja, ki obarva načine gibalnega utelešanja, vključno z nevidnimi vibracijami. Delo preučuje, kako preteklost zaobjame bodočnost, izcejajoč čas v gibanje in gibanje v čas, ob nenehnem samopreoblikovanju skladno z novimi krivuljami, podobami in intenzitetami. Brezkončno razpirajoče se možnosti in potencialnosti se uresničujejo med izvajalčevim raziskovanjem večplastnosti prezence; simultanosti gibanja kot končnega dejanja, kot tudi vibracije ali utripa. Delo je utemeljeno v procesni filozofiji Erin Manning, kjer gibanje vedno obstaja na tanki meji med realnim in metafizičnim, 'kvazi-virtualnim izkustvom': dejansko, ker se vsi koraki dejansko odvijejo, virtualno, ker so vse mikropercepcije preteklosti in bodočnosti zaobjete v porajajoče se gibanje. 

Performans je poetično potovanje, kjer Tomášikova edinstvena performativnost prepreda mnogoterosti, ki se udejanjajo v sodelovanju ter trku zvoka, scenografije in svetlobe. Vsaka prvina se povezuje v raznolikih možnostih, ob prispevanju h porajajočem se kolektivnemu telesu. Moč tao je zvok. Potencial tao je tišina. Delo Roke, ki me nikoli niso poznale je zaznavanje v realnem času tanke tančice med tem, kar je in vsem, kar bi lahko bilo.

Charlie Brittain, je o soustvarjanju predstave dodal: »Ustvarjalni proces predstave Roke, ki me nikoli niso poznale je bil izpolnjujoč in pomemben, omogočil mi je prostor in čas za poglobljeno preizpraševanje plasti lastnega kreativnega procesa, pa tudi priložnost za drzne umetniške podvige v partnerstvu in ustvarjalni afirmaciji navdihujočega soavtorja. Navdušuje me, s kakšno močjo ustvarjalčev koncept ali zvedavost oplajata kreativne odločitve in kompozicijo dela, zato je bilo raziskovanje tematik, temeljnih za človekovo dojemanje lastnega življenja, vznemirljivo in tudi zahtevno. Z Milanom sodelujeva že več kot pet let in najin proces vedno doživljam kot spodbuden in razvojen. Fascinirajo naju podobna vprašanja, usmerjava se k raziskovanju vseh vidikov ustvarjalnega procesa, ki je vedno rigorozen in nikoli dokončen.«
 
Izvirno glasbo sta soustvarila Jakub Mudrák in Eduardo Raon. Slednji je povedal, da je bil glavni izziv najti način »kako izreči/zveneti kot/biti neka določena stvar ob hkratnem razkrivanju raznovrstnih, neskončnih, drugih potencialnih stvari, ki bi lahko bile? Bi se to lahko zgodilo s tega izhodišča? S katerega koli izhodišča? Tega, onega, naslednjega. Da vsak trenutek nosi ves mogoči potencial izraznosti? In toliko potenciala, da ta postane otipljiv?«