Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Nikjerdom, nepovratno

Z romanom Čefurji raus!, ki je dobil naslov po grafitu na pročelju v centru prestolnice, je Vojnović vzpostavil fužinščino kot literarni jezik, ki je na sledi dvojezičnim nabritim puncam iz romana Fužinski bluz Andreja Skubica. Prvenec, ki je bil uspešnica in se mu je poznalo, da je nastal kot predelava uspešno posnetega filmskega scenarija, je govoril o odraščajnikih s Fužin, natančneje o Marku Đorđiću, ki se po krizi v športnem udejstvovanju znajde v bližini delinkvence in sploh dela z vrstniki probleme, tako da ga oče pošlje v Bosno, k svojim, da bi razmislil o poklicnih možnostih, in takrat vidimo, da je enako izkoreninjen in breztemeljen v obeh prividnih domovinah. 

Đorđić se vrača govori o Marku, ki se po desetih letih vrne na Fužine. Zdi se nam, da zaradi očetovega tumorja in operacije, kar doma sproži silovite drame, očetova je zanikovalna in bolj minimalistična, materina je nadvse patetična in napeta. Vendar to ni edini razlog, Marko je denimo moral iz Visokega, ki je pretežno muslimanizirano in tam točno vedo, da ni »Slovenac«, temveč bolj Srb, vsaj po izvoru, k sorodnikom v Republiko Srbsko, kjer pa iz čistega preužitka in malo tudi upora lokalnemu mogotcu spelje zdolgočaseno ljubico. In mora pobegniti, ker mu naprtijo še vsa nerešena kazniva dejanja. Vendar Fužine niso več enake; prijatelji, nekdanji narkomani in drobni lopovi, so bodisi v zaporu, ker so spoznali, da je to najlažje (hrana in streha nad glavo), drugi so se versko radikalizirali in imajo zakrite ženske, preostali so se s Fužin, ki so medtem postale elitna in s tem cenovno nedostopna soseska, izselili. Marko kot Marko, ne more iz svoje kože. Bosna mu ni koristila, dela stvari, ki so na mejah, obeh mejah dovoljenega, ne zna prijateljem reči ne, čeprav ve, da se konča z ruiniranjem lokala, primitivnim izzivanjem in kakšnim blagim šamarjem. Še vedno sta Markovo rezoniranje in celoten roman spisana kot posrečen približek jezikovnemu konglomeratu, v katerem ne manjka pokvečene slovenščine, tudi na »neustreznih« delih, še vedno je miselni svet njega in staršev stkan iz starih pregovorov okolja, iz katerega prihajajo, še vedno je imidž čefurjev in tistih drugih nekaj, kar mora biti opazno in provokativno, še vedno nastajajo prelomi in prekrivanja jezikov, ki jih govorijo doma, in jezika večincev. Stanje na terenu se je kvečjemu zaostrilo in tudi Marko se še vedno frajeriše, večinoma v škodo sebi in nevarni meji, ki ga zlahka naplavi med pozaprte in radikalizirane rojake. Đorđić se vrača je napet, v distanciranem in posmehljivem, vendar tudi malce otožnem tonu spisan roman o pasteh odraščanja in o domu, ki ga ni bilo – in ga tudi ne bo.

Matej Bogataj