Jedrt Maležič: Križci, krožci

Nepovratno
Založba Goga, Novo mesto 2022

Jedrt Maležič je že v zbirki kratkih zgodb Bojne barve na duhovit in zafrkljiv, morda le blago   začinjeno polemičen način vnesla v pisanje o različnih oblikah spolnosti in ljubezni svežino ter opustila prejšnjo viktimizacijo istospolnih partnerjev in njihovih srečevanj. Ne edina, tudi nekatere pisateljice in aktivistke so zaznale, da je enako kot zunanje nepriznavanje za istospolne pare in partnerstvo nevarna tudi izpostavljenost zveze času, vsakdanji rutini, da tudi »ljubezen kot vsaka druga«, kot se je glasil naslov enega od lezbičnih filmov na takratnem Magnus festivalu, krhka, neobstojna in se sčasoma skvari. 

Podobno kot v filmu Nepovratno Gasparja Noéja ali v romanu Časovna puščica Martina Amisa spremljamo drastičen in juridičen razpad ter začetek ljubezenske zveze, partnerstva in starševstva kot duhovito in neprizanesljivo potovanje v času proti začetku. Vse od začetne treme in zavedanja, da se jima je »zadogajalo«, prek spopadanja s predsodki, nič manjšimi znotraj scene oziroma »skupnosti« kot med žugajočimi večnimi moralizatorji, do končnega razpada zveze, razhoda, celo prepovedi približevanja. Križci, krožci so roman o prebolevanju in najbolje, surovo in tudi samoironično so izpisani tisti deli o jezi, o nerazumevanju in nesprijaznjenju, da kljub obljubam o »večno skupaj« in prepoznavanju usojenosti tudi takšne zveze razpadejo, toliko bolj boleče in težje razumljivo za zavrnjenega, če gre za konkurenta drugega spola. Seveda je dinamika znotraj »plus- dvostarševske« lahko še bolj intenzivna in Gigi, kot je ime pripovedovalki, naredi tudi kakšno štalo, podkrepljena s prazničnim nalivanjem in prekajevanjem, nato pa po junaškem nastopu preboleva moralnega mačka ter se terapevtsko spominja začetkov in pasti v nadaljevanju. 

Maležič je kot v romanu Vija, vaja, ven glede duhovnosti tudi zdaj posmehljivo neprizanesljiva do vseh, opravljivih šepetalk s scene, zapletov okoli pojavljanja v medijih kot zgledna istospolna družina, tudi glede Gigine (ne)sposobnosti, da bi bila enakovredna mati odraščajoči hčeri, ob večnem, četudi neizrečenem očitku, da ni njena biološka mati. Križci, krožci so še eno spretno in z globoko vpletenostjo, pa tudi duhovito distanco izpisano delo, ki nam kaže specifiko ljubezenskih razmerij in hkrati univerzalnost izročenosti ljubezni času ter izpostavljenost minevanju, usihanju in razpadu. 

Matej Bogataj