Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

Založba Beletrina, Ljubljana 2022

Samostanski bajer v Šiški

Pred kratkim preminuli Lado Kralj je eden tistih uspešnih in priznanih slovenskih prozaistov, ki so začeli pisati v zrelih letih in po uspešnem delovanju na drugem področju; eden takšnih je bil tudi zdravnik Danilo Lokar, tudi sicer predvsem med zdravniki, pa tudi v drugih poklicih najdemo kar nekaj takšnih, ki pišejo memoarsko literaturo ali fikcijo. Vendar se gledališčnik Lado Kralj, vodja in utemeljitelj gledališča Pekarna, dramaturg in teoretik predvsem avantgardnih gibanj, v svojem pisanju bolj spogleduje z literarno tradicijo in iz nje črpa, zgodbe iz zbirke Kosec koso brusi so skoraj aktualizirane srednjeveške moralitete, roman Če delaš omleto je življenjska zgodba zagrizene, nepopustljive  revolucionarke Milene Mohorič, ki je zaradi prisege Stalinu prišla v nemilost po resoluciji Informbiroja. 

Ne bom se več drsal na bajerju govori o samostanu na meji med Zgornjo in Spodnjo Šiško med okupacijo, ko so mladi vosovci v bližini likvidirali italijanskega policijskega pomagača, se zraven zaljubljali in se potem pred internacijo izvlekli čez žico v partizane. Ivan Knez je mlad fante, vrstnik Marjančka iz Rožančeve Ljubezni, opisa medvojne soseske Zelena jama; Ivanov ljubezenski konkurent je italijanski poročnik in ljubavni trikotnik se prekine s pobegom punce k svojim na Gorenjsko in potem čez mejo. Ivan po vojni sanjari, da bi se ji pridružil v »svobodnem svetu« in po razočaranju nad oblastjo, ob ugledanju razlike med optimistično teorijo o prihodnosti in enakosti vseh ter povsem drugačno prakso išče luknjo, skozi katero bi se prerinil čez Karavanke. Vendar Kralj kot eden najboljših poznavalcev kulturnega življenja med obema vojnama v roman vplete pomembne reference iz tega časa, ne le Delakovo gledališko avantgardno udejstvovanje ali žalostno usodo Hinka Smrekarja, privzame tudi Kocbekovo novelo Črna orhideja o žrtvovanju in likvidaciji v imenu ohranjanja skupnosti. Kraljev roman je niz močnih podob nekega časa, ki nam priklicujejo (verjetno) grenkosladke anekdotične epizode iz negotovega časa, ob tem popisuje okupacijsko grozo, nesmiselne smrti, italijanske represalije, utemeljene s prepričanjem o tem, da jih niso dovolj pobili. Ne bom se več drsal na bajerju je intimna, tu pa tam duhovita, z ironijo in suverenim pripovedovalcem pregnetena zgodba o odraščanju in kaljenju mladostnikov pred razkošno, natančno in preverljivo izpisano zgodovinsko kuliso.

Matej Bogataj