Religija in okoljska zavest

Predavanje predstavi dvoumen odnos, ki ga imajo monoteistične religije do naravnega okolja. Po eni strani sta svet in narava stvaritev Boga, zaradi tega odsevata njegovo ljubezen ter sta vredna spoštovanja in estetskega motrenja, po drugi strani pa narava sama po sebi ni božanska, le človek je tisto bitje, ki naj bi smiselno vladal naravi ter jo podrejal svojemu bitju in potrebam. Ta pogled, ki je dolgo spremljal zgodovino zahodnega človeka, danes doživlja preobrazbo. Jedro te spremembe je večji občutek odgovornosti, ki ga ljudje čutimo do sveta, in zavest o sopripadnosti vseh bitij na našem planetu. Velika spodbuda so v tem oziru okrožnice papeža Frančiška, zlasti »Hvaljen, moj Gospod«  (2015) in »Vsi smo bratje« (2020), ki poudarjajo skrb za skupni dom ter spoštljivo in odgovorno ravnanje v odnosu do naravnega okolja in ekološke problematike. Bog Stvarnik je napisal čudovito knjigo (narave), njene črke pa niso le matematična števila, ampak množica bitij, ki vzajemno pripadajo edinemu in skupnemu domu. Danes se vse bolj zavedamo, da je človek prav zaradi svoje religiozne zavesti dolžan skrbeti za Zemljino živo bogastvo. 

Dr. Igor Škamperle dela kot docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Strokovno se posveča sociologiji znanosti, vizualni umetnosti in polju religiologije. Piše strokovne članke in razprave iz kulturne zgodovine, med samostojnimi deli izstopata knjigi Magična renesansa (1999) in Endimionove sanje (2013). Bil je sourednik revije Poligrafi.