Marina Peran Lekič: Hvalnica kamnu - začasno zaprto

Skladno z ukrepi Vlade RS za zajezitev drugega vala epidemije koronavirusa smo odpovedali oz. prestavili vse prireditve in začasno zaprli vse razstave.

Več informacij o vračilu kupnine in urejanju dobropisa >>


Izbor motiva je v fotografiji nemalokrat indikator nezavednih vzgibov, ki usmerjajo fotografov modus operandi, zlasti takrat ko imamo opravka z odstopanjem od konvencionalnih ikonografskih zvrsti (portreta, akta, krajine, tihožitja, žanra ...). Kljub avtorjevi načeloma namerni, racionalni odločitvi, da se posveti tematiki, ki ga zaradi svojih vsebinskih in oblikovnih posebnosti estetsko vznemirja, v ozadju konkretnega motivnega sklopa vselej biva še pomenska podstat, ki jo je sproducirala določena kultura in je onstran vidnega prisotna kot simbolna vrednost oziroma pomen.

Marina Lekić si je za tokrat razstavljeni cikel fotografij iz zelo osebnih razlogov za vir navdiha izbrala kamen kot snov, ki s svojo strukturiranostjo in različnimi konfiguracijami sestavlja zanimive sintagmatske nize bodisi povsem abstraktnega bodisi asociativnega reda (slednjega seveda precej redkeje). Na pogosto težko določljivi razmejitvi med ploskovitostjo in plastičnostjo se pred gledalčevim pogledom porajajo podobe, ki zaradi kompozicijskih rezov svojo materialno predlogo pretvarjajo v avtonomne vizualne entitete z dvojnim učinkom: na senzorni ravni so to konstrukti s subtilnimi alternacijami svetlih in temnih površin, ki jih včasih dinamizirajo substituti grafičnih intervencij, kot sprožilci miselnih asociacij pa povzemajo vse tisto, kar se je skozi kulturo akumuliralo v semantičnih razsežnostih empirične naravne danosti. Izkušnja kamna ni le fizična, pri Marini Lekić je tudi čustvena, povezana s spomini in z doživetji, vtkanimi v kontemplacije o bivanjskem okolju, o času in prostoru, ki sta drugačna od tistega tukaj in zdaj, ki jo trenutno določa. Ustvarjanje podob je priložnost za poglabljanje v intimo, v spraševanje o lastni identiteti, o njenem formiranju in razvoju, a tudi o neizrekljivem, ki biva onstran čutnih zaznav.

Neobdelan kamen je simbol svobode, prvinskosti in stabilnosti, skozi zgodovino so mu različna ljudstva in kulture običajno zoperstavljali obdelan kamen ter ju soočali kot dihotomijo neba in zemlje, pasivnega in aktivnega načela. Tako v grškem kot v judovskem izročilu kamni simbolizirajo božjo navzočnost, ponekod v jugovzhodni Aziji jih povezujejo z zaščito pred zli silami. Aluzija na trajnost in trdnost je med najpogostejšimi lastnostmi, ki jih ljudje pripisujejo kamnu, zato med drugim pooseblja duhovno moč in postane predmet čaščenja. Različne barve kamna so nekatera ljudstva v predantični dobi dojemala kot mistična znamenja, zlasti takrat ko so bile kamnite plošče na eni strani svetle, na drugi pa temnejše, so to razlagali kot možnost vstopa v območje spoznanja, ki ima svoj antipod v mraku nevednosti. Simbolno vez med kamnom in modrostjo (tudi v navezavi na vodo) ne nazadnje omenja Druga Mojzesova knjiga (Exodus), antropologi in kulturologi navajajo še vrsto drugih interpretacij simbolnih funkcij kamna, a obseg tega zapisa nam omejuje daljše naštevanje.

Fotografskemu pogledu Marine Lekić se belina kamna kaže kot ekran, na katerega se lovijo sence, ki sestavljajo nepredvidljive kompozicijske sheme, svojevrstne svetlobne zapise, ki jih neprestano spreminjajoči se kót osvetlitve sproti briše in hkrati ustvarja nova zaznavna razmerja. In tako smo spet pri najosnovnejši, najznačilnejši lastnosti fotografije, namreč pri njeni zmožnosti, da v delčku sekunde »zamrzne« in ohrani tisto, česar ni mogoče nikdar več ponoviti. Vizualne izjave, kodirane v fotografski govorici, sicer zaznamo z vidom, mentalno sliko si ustvarimo z mišljenjem, ki ga vzdrami čutni impulz.

Brane Kovič, umetnostni zgodovinar in likovni kritik

Marina Peran Lekić, rojena v Splitu, je diplomirala iz arhitekture v Ljubljani. Med študijem je poletne počitnice preživljala na Dunaju, kjer je delala kot študentka arhitekture pri prof. Lippertu in prof. Wickenburgu. Po diplomi se je udejstvovala kot arhitektka za visoke gradnje v Industrijskem biroju in kot urbanistka na Mestni občini Ljubljana. V tem obdobju je preživela dve leti v ZDA, kjer je delovala kot arhitektka v Crom Corporation in je opravila več tečajev na Univerzi v Floridi, Gainsville, umetniška akademija, smer fotografija. Po vrnitvi iz ZDA leta 1979 se je pridružila takrat že znani foto sekciji Delo.
Sodelovala je na sto petdesetih skupinskih razstavah (med drugimi Akt na Slovenskem in Arhitektura-Inventura, obe v produkciji CD) ter pripravila več kot dvajset samostojnih predstavitev. Prejela je 27 nagrad in priznanj.
Živi in ustvarja med Ljubljano in Dalmacijo, natančneje med Splitom in Bolom na Braču, od koder izvirajo tudi fotografije na razstavi v Cankarjevem domu.