Saša Bezjak

Saša Bezjak je prepoznavna slovenska umetnica, ki deluje kot likovna pedagoginja, slikarka, kiparka in performerka, zato jo zanimajo različni materiali v obliki gradnikov, s katerimi ustvarja risbe, slike, skulpture, vezenine, vezenke pa tudi video dokumente.

Vsebina del Saše Bezjak je izključno vezana na intimo, na osebne odnose, na notrino človeške telesnosti, ki je v svojem jedru koncentrirana do primatne, celo primitivne preprostosti. Odnos do telesnosti, tako lastne kot Drugega, se zato tudi najbolj pristno izraža skozi primarne oblike umetniškega ustvarjanja. Navidezni »naivni primitivizem« umetnice se z uporabo krokijev spremeni v najbolj žlahtno izrazno sredstvo, raziskujoč eros kot primarni človeški nagon, ki se nas (sledeč Freudu) prvič dotakne v zgodnjem otroštvu in nato kroji vse naše življenje.

Poleg medosebnih odnosov pomembno vlogo pri nastajanju del Saše Bezjak igra njen odnos do različnih materialov, saj s subtilno uporabo v umetniški produkt povzdignejo tako bazične gradnike, kot sta blago in nit. Risbe umetnica namreč nadgrajuje z vezeninami, ki so seveda tudi »ženski izum«, s katerim tkanina postaja lastna dodana vrednost v obliki umetniškega dela.

Velikokrat gre za recikliran material, saj so dela narejena na stare rjuhe ali prte, zavese, pa tudi manjše dekorativne prtičke, v katere umetnica vkomponira risbo, s čimer odsluženemu materialu vdihuje novo življenje. 

Umetniška dela Saše Bezjak nosijo predvsem čustveni naboj doživljanja ženske. In če so čustva »primitivna«, nam »zgolj« razum preprečuje, da ne postanemo preveč prvinski ali, kot radi povemo, da ne poživinimo. 

Vsebina je ponavljajoča se, a v izvedbi vsakič drugačna: umetnica upodablja sebe, družino, otroke, nosečnice, spolnost, spolni akt, rojstvo, bolečino, smrt. Skratka vse, kar je življenjskega. Zgodi se, da opazovalca zaradi tega sprva postavlja v neugoden položaj, v katerem se ga poloti celo občutek sramu. Motivika Bezjakove nas preudarno in kontinuirano skozi nezadržni pretok linije od risbe do vezenine seznanja s tipologijo parov: v otroški risbi izvezena ženska in moški v objemu, poljubu, stisnjena z rokami ali obrnjena stran drug od drugega, simbolizirata pristen odnos partnerjev, ki si izkazujeta platonsko, skorajda sramežljivo nežnost. Če je osnovni ton primarno antagonističen, je to v neposrednem kontrastu s tistim, kar tovrstni princip na videz zahteva od umetnika samega: to, da je navkljub naturalistični/primitivni/primarni tehniki v delih Saše Bezjak zaznati močan čustveni naboj, revolucijo emocij, ki se nezadržno širijo onkraj površine upodobljene linijske risbe. Njena dela zaznavajo življenje kot dekadentno, trpeče, strastno: slišimo krik, začutimo poželenje, dojemamo žalost, strast, ljubezen, celo materinskost.

Osebni odnosi in čustva, ki skozi eter prehajajo med upodobljenimi pari, naj bodo pozitivna ali tudi negativna, predstavljajo temelj umetničine izpovednosti, kar ji omogoča razpiranje nekega docela intimnega, otroško nepokvarjenega sveta. Izpovedna narativnost umetnice je prepuščena trenutkom spontanosti, opredmetenim v obliki krokijev, ki tako predstavljajo zavestni mimesis neposrednega, nepotvorjenega doživljanja stvarnosti, torej življenja in vseh njegovih detajlov.   

Intimne izpovedi umetnice tako spremljamo v njeni »otroški« risbi, s katero ustvari pripovedi, opredmeti svoje doživljanje sveta ter izrazi navdušenje nad življenjem in detajli v okolju. Ko umetnica zgodbo postavi pred gledalca, se načrtno prepušča spontanosti – in ko se umakne, njene zgodbe ostajajo povezane z zgodbami številnih žensk, pa čeprav zajema le iz lastnih in intimnih izkušenj. Presežek del Saše Bezjak je namreč v tem, da prikazujejo in v prvinskosti razgaljajo človeka oziroma življenje nekoč in danes – govorijo preprosto in zato spregledano resnico, da ostaja človek, globalnemu segrevanju, vojnam in migracijam navkljub, v svoji prvinskosti – primitivnosti – večno enak: čustven, ljubeč in trpeč.

Človeški, kakopak. 

Nina Jeza, Artists & Poor’s

Saša Bezjak (1971, Maribor), samozaposlena v kulturi, slikarka in pedagoginja, akademska slikarka, magistrica kiparstva in profesorica likovne umetnosti, vizualna umetnica, je od leta 1993 imela veliko samostojnih in skupinskih razstav ter veliko performansov doma in v tujini. Angažirana je pri delu z ranljivimi skupinami in kot borka za žensko enakopravnost. Motiv njenega ustvarjanja so pogosto tabu teme. Sodobna umetnost in otroška likovna dela jo nenehno inspirirajo, motivirajo za lastno ustvarjanje in nenehno interakcijo z družbo. Leta 2021 je pridobila naslov docentka za likovno umetnost na Univerzi v Mariboru. Živi in dela v Gornji Radgoni.

Nina Jeza (Ptuj, 1979) je študirala umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomsko delo z naslovom Cenzura v sodobni poljski umetnosti je pisala na Univerzi Adama Mickiewicza v Poznanju, Poljska. Bila je profesorica umetnosti na Srednji elektro-računalniški šoli na Srednješolskem centru Ptuj in med svoje kompetence dodala tudi pedagoško-andragoško izobraževanje. Od leta 2012 je samozaposlena kulturna delavka, kustosinja, kuratorka in pedagoginja. Bila je hišna kustosinja galerije Media Nox, nato je dejavno začela sodelovati z Multimedijskim centrom KID KIBLA v Mariboru. Bila je tudi umetniško-programska vodja Mednarodnih festivalov intermedijske umetnosti (MFRU, KIBLIX in Pixxelpoint). Sodeluje v več mednarodnih izmenjavah in projektih ter razstavah in tudi na mednarodnih umetniških kolonijah. Je idejna vodja in organizatorka umetnostnega sejma art-MUS ter projekta ArtStorage. Je članica Slovenskega društva likovnih kritikov in Mednarodnega združenja umetnostnih kritikov AICA.