Lepo je v naši domovini biti mlad

Cankarjev dom vstopa v novo sezono. Začetek nas vznemirja. Naše zamisli, vizije in sanje bodo kmalu udejanjena resničnost. Smo stičišče preštevilnih idej, konceptov domače in globalne družbe, med seboj prepredenih umetniških snovanj. Predvsem pa prostor, ki posameznika poteši z duhovno in intelektualno vsebino, zaradi česar s Prešernove 10 nihče ne odide ravnodušen.

To jesen smo v središče zanimanja postavili mladost. O tem življenjskem ciklu bodo spregovorili tisti, ki so še vedno relativno mladi. Ena izmed osrednjih prireditev bo razstava Odprti globus, ki jo je zasnovala umetnostna zgodovinarka Katarina Hergouth, tudi vodja našega razstavnega programa. Odločila se je za deseterico likovnih umetnic oz. umetnikov milenijske generacije, ki jih ne povezuje le podoben emšo, ampak tudi dejstvo, da ne ustvarjajo v Sloveniji, temveč v umetniških metropolah Zahoda in ZDA. 

Nomadstvo je že od nekdaj povezano z umetniškim poklicem, tako je bilo tudi v časih, ko so umetnost dojemali še kot obrt. Umetniki so zapustili domače okolje, podeželje, vas, mesto in s trebuhom za kruhom romali po širnem svetu. To so bili časi, ko je večina ljudi umrla tam, kjer se je rodila. Za slovenske milenijce pa je trenutno globus odprt bolj kot za katerokoli generacijo pred njimi.

Otroštvo in najstništvo sta v Sloveniji bolj varna in spodbudna kot v manj razvitih državah sveta, v katerih je preživetje težje. Kljub temu je težav med odraščanjem nič koliko. Je slovenska družba za mladostnika spodbudna, če ne že pravljična? Mu ponuja dovolj priložnosti, da ob vstopu v svet odraslosti uresniči svoje želje in namere? Smo se sploh kdaj temeljito pomenili o posledicah, ki jih imajo mladi zaradi osamitve med dveletno pandemijo, ko so bila vrata šol zaprta? Še zdaleč ne. 

Če gledam globalno, smo relativno spodobno razvita družba, v kateri pa bi morali tisti, ki imajo najmanj, vendarle imeti več, kajti kakovost življenja je treba meriti po najbolj ranljivih. Kljub temu smo predvsem zaradi številnih trenj in zlorab moči skupnost, ki posameznika navdihuje veliko manj, kot bi lahko. Vem, da ni mogoče, da bi bila ravno Slovenija nekakšna oaza zanosa in navdiha, saj živimo sredi močno konfliktnega sveta, s katerim smo povezani. Vendarle je v Sloveniji toliko različnih spodbudnih danosti, zaradi katerih bi bilo razočaranih med vsemi generacijami in še posebno med mladimi lahko veliko manj. Če bi razmišljali in delovali drugače.

Upamo, da bo naš jesenski program delček v mozaiku prizadevanj za boljše življenje. Tako mladih kot tudi vseh, ki smo se od mladosti že poslovili.

Uršula Cetinski,
generalna direktorica Cankarjevega doma