Marguerite Duras: La musica II

Marguerite Duras (1914–96) je francoska avtorica, ki je s svojim avtorskim opusom, tako literarnim kot filmskim, globoko zaznamovala francoski kulturni prostor po drugi svetovni vojni. Durasova je v gledališču mojstrica intimne pisave, ustvarjanja ozračja, ki se spleta iz besed, premolkov in tišine. V ta del njenega gledališkega ustvarjanja sodi tudi intimna drama z naslovom Musica II (1985), plod predelave gledališkega dela Musica (1965), h kateremu se je Durasova vrnila dvajset let pozneje, da bi ga, kot pravi sama, »ponovno izpisala in izostrila obup ob ločitvi dveh, ki sta se nekoč ljubila«.

Gledališka uprizoritev La musica II je minimalistična, intimna drama o odstiranju ljubezenskih odnosov in stalnih sencah nemožnosti novih začetkov. Gre za zgodbo o paru, ki se ločuje, a se še zadnjič sreča po sodnem procesu, zgolj zato da bi se pogovoril. Protagonista dajeta vtis, kot da govorita ure in ure, vendar brez enega samega poljuba ali nežnosti. Z zlomljenimi glasovi utrujenosti in neprespanosti se vračata v preteklost in se sprašujeta o resničnosti povedanega. Ona je bolj neobremenjena kot on, pozabila je več podrobnosti njunega trpljenja, napak in skupnega pekla. On na trpljenje še vedno gleda z naivnostjo, želi si ga iztrgati iz življenja, verjetno še vedno verjame v srečo. Par se ves čas vrača v labirint vseobsegajoče ljubezni, ki pa nima več upanja.

Durasova v spremnem besedilu k drami zapiše: »Ljubimca postajata iz ure v uro bolj negotova. Sama sebe postavljata na laž, ponavljata že izrečeno. A dan prinese neizogibni konec zgodbe. Preden se zdani, prisostvujemo zadnjim trenutkom njunih skupnih ur in ti so strašni. Vedno.«

Intimna drama preigrava večno temo minevanja ljubezenskega čustva in nemožnosti ohranjanja odnosa. Sprašuje se o tem, kaj se zgodi, ko zaljubljenost mine in ljubezen izgine? Kaj narediti, ko osebi ne moreta ostati skupaj? Ko ne moreta ali ne želita biti več v odnosu? La musica II je konec neke zgodbe. Zgodbe o paru, ki poskuša končati in zapreti skupno zgodbo, a je ob tem obsojen na jasni poraz.

Gledalci v tej izkušnji so tako priče nenehnemu dialogu, ki ga ritmizirajo premori in mučni premolki, izhajajoči iz notranjega razkroja obeh likov. Gre za dva prepletena, a obenem ločena toka besed, ki se dvigata in padata v specifičnem ritmu, ki zaznamuje celoten gledališki opus Marguerite Duras. Gre za nekakšen duševni ples, ki na plano prinaša nevidno gibanje duše.

Ljubezenske zgodbe se redko končajo mirno. In ko ženska in moški začrtata konec, je skoraj gotovo, da bo izbruhnilo tudi nasilje. Pri Durasovi fizično nasilje, ki smo mu dandanes priče v vseh oblikah, in ki smo mu kot gledalci izpostavljeni ne le vsakdanjem življenju, temveč tudi v umetniških praksah, zamenja kot britev ostra beseda, ki ne reže le mesa obeh protagonistov, temveč tudi gledalca. Stik z drugim se naenkrat zdi kot živa rana, strašno brezno, psihična pretresenost, ki lik pripelje do tega, da bo eksplodiral, a ga Durasova vodi k notranji strtosti, notranjemu zlomu, ki ga ovije v sugestivno pridušenost, molk in mučno molčanje ter ga obenem obsodi na pot brez možnosti vrnitve. 

Četudi Ona in On nista tragična junaka velike tragedije, temveč par, ki se je utopil v banalni nezmožnosti začeti znova, dogajanje za igralca in gledalca ni vseeno nič manj boleče in nasilno od tistega v tragedijah. Besedilo Durasove tudi trideset let pozneje priča o njeni izjemni sodobnosti, ki nas zadeva s presenetljivo neposrednostjo, poustvarjanjem neotipljivega ter preizpraševanjem nedoumljivega.

Tekst: Mojca Medvedšek

Biografiji

Petra Govc je igralka, zaposlena v SNG Drama v Ljubljani. Preden je postala del ansambla Drame, je desetletje sodelovala z različnimi eksperimentalnimi skupinami in gledališkimi hišami v Ljubljani ter po vsej Sloveniji, zadnja leta pa skoraj vsako leto gostuje v Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu. V Drami, kjer je zaposlena od leta 2000, je ustvarila približno 35 vlog, za delo v ljubljanski Drami je prejela dve Borštnikovi nagradi za igro. Filmski svet jo je nagradil z Badjurovo nagrado na Slovenskem filmskem maratonu v Portorožu, za vlogo Ane v filmu Ko zaprem oči Francija Slaka leta 1993.

Joseph Nzobandora, občasno z umetniškim vzdevkom Jose, deluje na različnih umetniških področjih. Ustvarja glasbo kot hiphop izvajalec, deluje kot igralec v različnih slovenskih in drugih gledališčih, prav tako pa ustvarja v gledališču za otroke kot igralec in animator lutk, za kar je bil večkrat nagrajen. V želji po lastnem avtorskem izrazu znotraj gledališkega in glasbenega ustvarjanja je leta 2015 ustanovil Gledališče MalihVelikih. Ustvarja glasbo in piše pesmi za gledališke predstave in radijske igre za odrasle, mladino in otroke.