Predstavitev romana Gral Vlada Žabota

Po nekaj letih premora se s svojo značilno pisavo med bralke in bralce z novim romanom Gral vrača mojster besede Vlado Žabot. Večkrat nagrajeni pisatelj, znan po spretnem zabrisovanju meja realnosti in spogledovanju z magičnim realizmom, v središče zgodbe postavi pisatelja, ki se v svoji dnevni sobi posveti raziskovanju vzrokov in posledic prve svetovne vojne. Z avtorjem se bo pogovarjal dr. Anže Okorn.

Avtor je o romanu povedal: »Roman Gral se sicer dogaja po prvi svetovni vojni. A vse to dogajanje s posvetilom, prologom in epilogom vred je pravzaprav metafora o moči literature in pristnega človeškega pesništva. Naslov romana je vezan na predkrščanski in krščanski mit – na pripoved o skrivnostni posodi in čarobni moči v tej posodi shranjenega odrešujočega napoja. V krščanski različici je ta napoj sama Kristusova kri. Torej pesniška ideja o zveličavni ljubezni do bližnjega. Gral je po legendi treba iskati v nepriljudni, z vodami obdani deželi.«

Tudi roman Gral, pravi Vlado Žabot, se dogaja v takšni deželi. »Začne pa se, ko pisatelj obudi od mrtvih zavržene, pozabljene vojne ujetnike iz prve svetovne vojne. Obudi jih v živa duhovna bitja sodobne pesniške fikcije. Skratka, v komuniciranje z današnjim časom. In z današnjim slehernikom. Ta po pisateljevi volji in moči obujena duhovna bitja se znajdejo v nepriljudni obvodni pokrajini, v nekakšnem močvirnem labirintu. Njihova odrešitev pa je odvisna od požrtvovalne človeške medsebojnosti in ljubezni do bližnjega. Skrivnost odrešitve je torej v moči človeške pesniške presežnosti – po kateri je vzpostavljeno odrešujoče pojmovanje bližnjega. Ravno tako pa je po njej v  pripovedništvu ter poeziji Stare in Nove zaveze vzpostavljen tudi sam krščanski Bog z zveličavno idejo ljubezni po Jezusu Kristusu vred. V prologu tega romana pisatelj v Jezusu Kristusu prepozna tragičnega pesnika ljubezni, ki se s svojim pesništvom sooča z demonskimi silami napuha, zavisti, pohlepa, požrešnosti, jeze, pohote in lenobe. Te sile namreč že od nekdaj preveč obvladujejo ljudi in vsakokratno hierarhijo tako posvetnih kot institucionaliziranih verskih oblasti. In vodijo v malikovalstvo. V svetohlinsko zlaganost in v zločinsko izprijen odnos do človečnosti. Temeljno sporočilo romana je torej v tem, da se je tudi v postmodernem individualizmu treba odločilno spopasti s pogubnim malikovalstvom. Ter pristno človeško pesništvo odrešiti iz demonske oblasti. Saj se ravno to pesništvo skozi vso človeško zgodbo izkazuje kot presežno, morda v vsem vesolju edinstveno duhovno zavetje – hkrati pa tudi kot izvor in bistvo resnične svetosti in človečnosti.«

Vlado Žabot (1958) je slovenski pisatelj, novinar in urednik, ki je bil med letoma 1985 in 1986 zaposlen kot glavni urednik založbe Aleph, 1987 je nastopil službo novinarja v kulturni redakciji časopisa Delo, danes pa dela kot publicist in samostojni književnik. Med letoma 2003 in 2007 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Za delo Pastorala je prejel nagrado Prešernovega sklada, za roman Volčje noči pa nagrado kresnik. Bil je pobudnik uveljavitve slovenskega knjižničnega nadomestila in ustanovitve Javne agencije za knjigo Republike Slovenije.